Tretji odmerek plaže v znamenju Union Jacka (2013)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Avtor: Sandi Sadar Šoba

Kraj: AKC Metelkova, Gala Hala, Ljubljana
Datum koncerta: 25.06.2013
Število obiskovalcev: 300 – 400

Po zadnjem šolskem zvoncu je čas za poletne užitke, del katerih je tudi zdaj že jubilejni Beach party na produ letnega odra Gale hale. Po Avstralcih Parkway Drive, ki so tradicijo začeli, so se v Ljubljani ustavili Američani Suicide Silence, letos pa so slovenski eksperti težkokategornih koncertov, dvojec Veselih dihurčkov, sklenili mladež razvedriti z britanskimi metalcore veseljaki Asking Alexandria, ki si v teh težkih časih bolj lagodno usodo in konstantne hvalospeve delijo s svojimi stanovskimi kolegi s te in z one strani Atlantika, v žanru, ki blenda malce metala, malce HC-ja in veliko emo šminkeraja, pa le redkim uspe na odre ali zvočne nosilce prinesti dovolj svojega, da jih lahko lažje ločite od konkurence. Bleed From Within, Bring Me The Horizon, Architects, Napoleon in še in še … Imen, ki zahajajo v Slovenijo ne zmanjka, prav tako ne interesentov, ki jim je bolj kot glasba pomemben izgled, bolj kot kvaliteta pa kvantiteta obiskanih koncertov, se pred kratkim z nekim kolegom zapletem v debato. S tem bi se lahko celo strinjal, nikakor pa ne bi presojal o okusu raje, saj je to stvar vsakega posameznika in ne nekega splošnega metra ali kalupa, ki bi ga lahko imeli v uporabi za merjenje estetskih kvalitet. OK, čas je bil torej za še en obisk plaže na Metelkovi, po prvem pregledu vremenskih napovedi (v primeru slabega vremena, ki se je v slovenski prestolnici kar vgnezdilo v maniri angleške klime – po vročini prepolovitev temperatur in obilica dežja, zaenkrat pa ne tudi poletnega snega , bi lahko dogodek celo odpadel ali pa bi ga prestavili v črevesje za take dogodke sicer primerne Gale, a se vprašajte, ali je indoor bazen isto kot plaža na prostem) je napočil trenutek za odhod proti koncertnemu prizorišču, pred katerim se je trlo mladine, ki si legalno piva še ne bi smela naročati, poleg mladoletnih navdušencev pa so se v množici našli celo dva ali trije več kot 30 let stari osamelci, ki pa so bili tam najverjetneje po starševski dolžnosti.

Kot prvi so oder Gale zasedli Mariborčani Silence Before. Deathcore po slovensko, doda kolega na levi, sam pa si predsodkov ne dovolim vcepljati in rad svežim stvarem prisluhnem z lastnim parom ušes. Skupina se je formirala leta 2009, zagovorniki intenzivnih mastnih rifov ter predvidljivih premorov in dobro našpičene surovosti pa so si pot utrli doslej na oder Rock Otočca, Trnfesta, pa Lampijončkov in še parih manjših festivalov, kilometrino pa so si nabirali povsod, kjer so lahko utrjevali svoj scenski nastop. Rekli bi lahko, da je bil tokratni nastop pred britanskimi zvezdniki ena izmed večjih stvari v času njihovega obstoja, priznati pa moram da so mi bili do tokratnega obiska Ljubljane fantje iz zasedbe popolna neznanka ter se z njimi, kljub temu, da so na svetovno sceno izstrelili tudi svoj celovečerni prvenec On The Edge Of The World, še nisem uspel koncertno seznaniti. Kitarista Mitja Levašič in Davor Krueger dominirata zvočni sliki s svojimi poskusi melodičnih vstavkov, ki pa so tokrat na trenutke zveneli malce okorno, a vseeno ostro in prodorno. Basist Domen Kovačič je na štartu še iskal svoj pravi položaj pri monitorjih, za bobni posedeni Miha Vučko pa je prilival kerozina na plamene soničnega konstrukta, ki dejansko sledi vsem premisam deathcore recepture. Piko na i zasedbi daje kratkolasi mišičavi orator David Valh, ki že s skladbo Ground Zero dokaže, da ima v grlu jekleni par glasilk, ki pa, upam da to mladec ve, ni neuničljiv. Malce lovljenja in ritmičnih kiksov ne pokvari vzdušja, pod odrom pa se nabere kar spodobna čredica mladcev in mladenk, med katerimi se rajanju prepusti tudi plišasti pingvin, pregovorne razprtije med Podravjem in Žabjim dolom pa ostanejo pred vrati Metelkove. Morda tudi zato, ker je tu dejansko vse, kar šteje, dobra zabava, v kateri ni šrostora za globokoumne izpade politike ali česarkoli podobnega. Po začetku se fantje ogrejejo in štartajo z malce bolj odločnimi toni, je pa videti, da popolne sproščenosti vseh členov Silence Before zaenkrat še ni pričakovati. Precej statični nastop vseh članov, z izjemo pevca, ki je med svojim podajanjem vsebin prvenca bil očitno v popolni fuziji s kar odzivno publiko, je postregel tudi s prvim singlom United Through Blood, za katerega je mlada peterica pred časom posnela tudi videospot. Mosh party je dobil več zaleta, zvočna slika zasedbe pa je bila vseeno malce robata in neobrušena. Po malce več kot polurnem nastopu je sledil čas za odhod z odra, pred tem pa še za skupinski priklon, zahvale izjemni publiki in fotografijo v zrak dvignjenih rok, ki so pričale o tem, da je začetek dneva več kot obetaven.

Sledila je precej natančno odmerjena polurna pavza, med katero so se na odru znašli z grafičnimi podobami levov, dvojnega A-ja in britanskimi zastavami lepo ozaljšani Marshallovi ojačevalci, prestižnejši set bobnov in podesti za scenski odlom. Asking Alexandria, yorkški praporščaki s popom in metalcore kanonadami ozaljšane godbe, dominirajo istorodni sceni že od leta 2008 dalje, ko se je v Dubaju kitarist Ben Bruce namenil narediti korak v smeri svoje glasbene potešitve ter izdati prvenec The Irony Of Your Perfection. Dubajska zgodba se je neslavno zaključila z razpadom, v spomin na prvi korak pa je ostalo le ime, ki obeta številnim različno. Gre za screamo, electronicore, metalcore ali za heavy metal? Poimenovanja niso pomembna, saj je že po predtaktih intra skladbe Welcome in po prihodu vseh članov na oder – basista Sama Bettleya, bobnarja Jamesa Cassellsa, obeh šeststrunarjev, tako ustanovitelja Bena Brucea kot tudi Camerona Liddella, kot tudi na Guštija prekleto spominjajočega zaraščenca in vokalista Dannyja Wornsopa, jasno, da so fantje na misiji popolne dominacije večera. Udarni dvojec dobro uigranih kitar, predvsem pa dobro scensko pokrivanje tako leve kot desne strani odra, postreže z otvoritveno poslastico sedaj še aktualne plošče Reckless & Relentless, v maniri popolnih profesionalcev. Danny koketira s publiko z nič kaj cocknyjevskim naglasom, publika pa sledi slehernemu namigu. Prve bojne linije postanejo pravo prizorišče masovne ekstaze, v kateri ne manjka mosh, nasmehi sreče in prvi znaki masovne katarze vseh med šolskim letom nakopičenih frustracij. Najstniki in najstnice padejo v trans, Asking Alexandria pa z elektronsko podkrepljenim udarnim valom kirurško natančnih pavz in nabrušenih ritmičnih gravur vozijo svoj vlak užitka dalje. Danny skrbi za demonični, bolj grleni del vokaliziranja, Ben pa za bolj mehke, curakljaste, po besedah nekega stanovskega kolega »gayish« konture. Gaycore? Kljub temu na ravni perfekcije, kar dokazuje morilsko nastrojeni Closure. Kot bi dal Raunchy na Craddle Of Filth mode, vmes vrgel malce glama, brutalnih pasaž ali pa bi pop prelil z distorziranim bešamelom, pomislim, kljub vsej kičasti navlaki pa je predstava magnetno privlačna in prekleto všečna. Asking Alexandria so mojstri suspenza in prelivanja kontur, pod odrom pa je skupinska ekstaza ter prvi poskusi crowd surfinga dokaz, da je vse sotrjeno, pa če je to puristom in kritikom všeč ali ne, pravi recept za uspeh. Po nikoli naučeni lekciji skladbe A Lesson Never Learned in skladbi Breathless, postane jasno, da Sumerian Records, matična založba izjemnih tehničarjev The Dillinger Escape Plan, Veil Of Maya ter After The Burial upravičeno brezskrbna kar se prodajnih statistik britanskih izpraševalcev vsemogočne Aleksandrije. »It’s like final countdown – sort of …« pospremi gobčni Danny skladbo Final Episode, skladbo prvega polnokrvnega izdelka zasedbe, plošče Stand Up And Scream. Izčrpavajoči blend krikov, disco beatov in predvidljivega bremzanja strasti z breakbeati fantje poplaknejo na odru kar s požirki vodke, Dedication in Someone, Somewhere pa postreže z eno izmed nepisanih sentimentalnih plejad popolne razneženosti nežnejšega spola kot tudi agresivne mačistične možatosti golobradih mladcev na drugi strani. Dvignjene roke in priđgani snemalniki na telefonih, par trenutkov zatem pa provokativno besedilo skladbe Reckless And Relentless. »Music is fucking dead / It’s thanks to you cunts, stabbing it in fucking chest / You, and every one of these fake, righteous undeserving bands / Fuck You!!!«. Rock’n’roll in Asking Alexandria kot njegovi odrešeniki? Zanimiva podoba sveta, ni kaj, kljub vsej pozi pa stvar funkcionira vsaj kar se trenutne zabave tiče. In to se nadaljuje tudi pri nadaljnjem poigravanju s strastmi publike, ki požira vse, pa če gre za pozo ali resnični namenski izliv modrosti, sam pa pričakujem nekaj novega, še ne slišanega. Tik pred deževnim finalom večera, z neba so se utrnile redke, a debele kaplje dežja, se Asking Alexandria odločijo predstaviti še nekaj izmed tistega, kar bo avgusta ugledalo luč sveta v podobi plošče From Death To Destiny. The Death Of Me in Run Free v ničemer ne krši osnovna načela Asking Alexandria estetike. Grleni stampedo kitar in Dannyjeve brutalne drže ter Benovih milozvočij – že slišano in videno, a efektivno. Kar ni pokvarjeno, ne popravljaj, ne? Sledi predvidljivi Run Free in po HC kanonadah še zahtevani dodatek v podobi himnično vznesenega Morte Et Diablo.

Satan je umrl? Ne, temveč iz pepela vznika kot neuničljivo seme dualne katarze. Po poslednjem maziljenju z generičnim odmerkom hlinjene jeze se Asking Alexandria dokončno umaknejo v zavetje zaodrja. Upravičeno in brez kančka nepotešenih strasti pri večini. Potešen sem tudi sam. Vsaj moj radovedni del avdiofila, ki je upal na kvalitativno nadgradnjo dveh dosedanjih Beach Partyjev in jo, verjeli ali ne, celo dobil. Celo v podobi domače predigre, ki obeta, da bomo kmalu na slovenskem lahko deležni še kakšnega deathcore presenečenja. Prostora za nadgradnjo je pri domorodnih mladcih dovolj in, vsaj upam, bodo temu principu izboljševanja vedno sledili, kar pa zadeva zvezde večera Asking Alexandria – tudi če so svoj maksimum dosegli, jim z vsem dolžnim spoštovanjem lahko rečemo le »Always welcome on this sunny side of Alps!«. Vsakodnevne skrbi so vsaj za trenutek odpravljene, mlada generacija pa si lahko na zid oboževanih upravičeno napravi označbo, da so videli nekaj dobrega in nad ravnijo običajne abotne brezveznosti.