Tri ure depresivne glasbe s Stevenom Wilsonom (2016)

ANJA IVANOVIČ
0 53

“Steven Wilson v graškem Orpheumu poskrbel, da si je obiskovalec zelo dobro zapomnil njegov koncert. Z izjemnimi glasbeniki, projekcijami, odlično odrsko osvetlitvijo ter raznolikimi in epskimi skladbami je bil njegov koncert pravcati mali spektakel.”

Lokacija: Gradec (Graz) / Orpheum Teater / Avstrija
Datum: 24.04.2016


Če ste poslušalec progresivnega rocka, je danes ime Steven Wilson težko obiti, pa četudi prisegate zgolj na stari progresivni rock. Steven Wilson je namreč ime, ki vztraja pri tem, da progresivni rock še ni izgubil svoje kreativnosti in odprtosti, kar se pri njem kaže v unikatnem povezovanju novodobnega in starega stila. Steven Wilson si je kariero ustvaril s kultno zasedbo Porcupine Tree, zadnja leta pa se je posvetil solo karieri, kjer nadaljuje svoje poslanstvo in širi svojo vizijo ter seveda kaže univerzalnost progresivnega rocka. Njegova deloholičnost se kaže v uspešni solo karieri, zaradi katere je tudi do nadaljnjega preprosto opustil Porcupine Tree in še nešteto drugih projektov. Vsak album je poseben in po vseh teh letih je Wilson ostal nepredvidljiv ter na vrhu svojih moči, kar se kaže v rednem izdajanju albumov ter konstantnih turnejah. Wilson vsako leto obišče našo bližino, kjer temeljito predstavi svoje delo. Pri tem mu seveda pomaga profesionalna ekipa, na katero se Wilson lahko vedno zanese.

Leta 2015 je Wilson izdal ponovno dobro sprejeti album Hand. Cannot. Erase., katerega se je odločil promovirati tudi v letu 2016. V drugem ciklu evropske turneje se je torej Wilson spet ustavil v naši bližini, natančneje v avstrijskem Gradcu v prijetni dvorani Orpheum.

Ura je odbila osem, projekcije so prikazovale luči v blokovskem naselju, ki so se počasi ugašale, nekaj minut za tem pa je kot prvi na oder prišel izjemni klaviaturist Adam Holzman, ki je z nežnim klavirskim uvodom otvoril dolgo epopejo, ki se je pričela z v celoti odigranim prej omenjenim aktualnim albumom. Zatem so prišli na oder Steven Wilson, basist Nick Beggs, kitarist David Kilminster ter bobnar Craig Blundell. Skupina je odigrala prvo dolgo skladbo 3 Years Older, ki je odlično pokazala uigranost skupine. A kakšnih dvomov tu niti ni bilo. Kitarist David Kilminster, ki je med drugim igral na turneji The Wall Rogerja Watersa, je odlično prevzel vlogo norega profesorja Guthrieja Govana, ki je bil odsoten zaradi turneje s Hansom Zimmerjem. Mogoče je imel Kilminster malce drugačen zvok, a kakšnih odklonov ni bilo zaznati. Bobnar Craig Blundell pa se je prav tako naučil še tiste težavne predele Marca Minnemanna, ki je bil tudi odsoten zaradi drugih projektov. Za tem je Steven Wilson tudi prvič spregovoril in napovedal izredno dolg šov, sestavljen iz dveh delov. Predvsem pa je rad duhovičil in s svojim cinizmom večkrat nasmejal vso dvorano. Pri skladbi Hand. Cannot. Erase se je malce zataknilo, ker Wilsonu ni delala kitara, njegov tehnik pa je skozi celotno skladbo skušal popraviti napako. Skladba je bila sicer izvedena do konca, Wilsonovo kitaro pa je prebrisano prekril Kilminster. Wilson se je opravičil za pripetljaj in nadaljeval s svojim setom. Pred skladbo Routine, ki je resnično žalostne narave, pa se je zopet pošalil na svoj račun, da je nesrečen prasec, a zatem tudi razložil, kako žalost interpretira skozi umetnosti in ji skuša dati posebne razsežnosti, za kar je Routine odličen primer. Preden je skupina sploh odigrala skladbo, je Wilson še povedal, da pevke Ninet Tayeb, ki poje na stusijskem posnetku z njimi ni na turneji in dodal: »Ninet drugače je tu, slišali jo boste ob pomoči Applove tehnologije.« Čeprav Tayebove res ni bilo na odru, je učinek skladbe Routine dosegel svoj namen, za dodatek se je seveda na videozaslonu predvajal tudi žalostni videospot. Wilson in ekipa je vseskozi potrjevala svojo vrhunsko formo, s skladbama Home Invasion in Regret #9, ki sta bili povezani v eno, pa je pokazala izjemno tehnično podkovanost ter veliko znanja, kjer so se člani izkazali s svojimi solo vložki. Za tem je sledila kratka pomiritev s skladbo Transcience, kjer je za akustično kitaro dodatno prijel Nick Beggs, kar je bil že četrti inštrument, na katerega je igral na tem koncertu. Seveda je bil v prvi vlogi basist, ki je poprijel tudi za chapman stick, zaigral pa je tudi nekaj malega na klavir, ki je bil namenjen Wilsonu, ko ni igral kitare ali basa. Beggs je med drugim prispeval tudi veliko vokalov. Tu je potrebno še omeniti, da je Wilson igral bas, Beggs pa chapman stick, ko je prišlo do kakšnega bolj udarnega predela, s čimer je bila zvočna slika še bolj dopolnjena. Nedvomno je Wilson oseba, ki v svoj live nastop vloži ogromno truda. Če se vrnemo h koncertu, je skupina za omenjeno omehčano skladbo postregla verjetno z najbolj pestro skladbo aktualnega albuma, Ancestral. Z njo namreč Wilson konkretno zajame elemente progresivnega in psihedeličnega rocka, proti koncu pa sledi močan distorziran predel, ki je precej metalsko obarvan. Tu je seveda bobnar Blundell dokončno utišal skeptike, ko je z odličnimi prehodi in hitrimi reakcijami izpeljal skladbo do vrhunca. S skladbo Happy Returns je Wilson dodal le nekaj bolj veselega v repertoar. Skladba namreč deluje precej podobno Trains od Porcupine Tree; je nalezljiva, spevna in nekompleksna. Skupina je za tem zapustila oder, ostal je le klaviaturist Adam Holzman, ki je na kratko zaključil prvi set. Napočila je dvajsetminutna pavza, za tem pa je Wilson obljubil skladbe s prejšnjih albumov.

Wilson in ekipa je drugi del koncerta pričela s skladbo Dark Matter, s katero je navdušila predvsem strastne oboževalce Porcupine Tree. Skladba namreč izhaja iz zgodnjega obdobja Porcupine Tree, ko je skupina dajala poudarek bolj psihedeličnemu rocku. Zatem je Wilson odigral skladbo Harmony Korine, s čimer se je dotaknil prvega albuma svoje solo kariere, ki se rahlo razlikuje od trenutnih albumov. Wilson je letos izdal tudi EP 4½, ki služi kot vmesni izdelek med aktualnim albumom in novim albumom, ki bo verjetno na voljo nekje naslednje leto. Gre za skladbe, ki nekako niso uspele pristati na albumu oziroma niso bile dovolj ustrezne za na album. Čeprav bi lahko šlo le za b-sides skladbe, je Wilson z odigrano My Book of Regrets dokazal prav nasprotno. Skladba je pestra, izstopajo solo vložki, obenem pa je nepredvidljiva. S skladbo Index se je Wilson dotaknil še precej napornega, a obenem zelo nenavadnega albuma Grace for Drowning. Mogoče Index tudi ni bil najboljši primer, namreč album se lahko pohvali z nekaterimi res odličnimi skladbami. Sledila je spet dolga napoved, kjer je Steven Wilson povedal, da sta od začetka te dolge turneja umrla dva njegova največja idola, David Bowie in Prince. Bowieju se je poklonil s skladbo Lazarus od Porcupine Tree, kjer je navedel, da je Bowie na svojem zadnjem albumu poimenoval skladbo ravno Lazarus. Z omenjeno skladbo so končno prišli na vrsto tisti poznavalci Porcupine Tree, ki prisegajo na bolj emocionalne skladbe zasedbe. Podobno je bilo z bolj otožno skladbo Don’t Hate Me. Zatem je pred oder padla zavesa, kar je v Wilsonovem repertoarju postala stalnica. S prozorno zaveso se namreč skupina da bolj v ozadje, obenem pa da prednost projekcijam. S skladbo Vermillioncore so dosegli izjemen učinek psihedeličnosti, na trenutke je delovalo, kot da si je skupina vzela za vzor kakšno space rock zasedbo. Sledila je še skladba Porcupine Tree Sleep Together. Atmosferična, melanholična skladba je za zaveso dosegla poseben učinek, obenem je dala vedeti, da želi Wilson na koncertu prikazati skladbo v nekem zelo posebnem namenu. Po njenem zaključku je zavesa padla, skupina pa je ponovno zapustila oder.

Aplavz je bil dolg, Wilson pa se je po kratkem premoru vrnil še za zaključek tega dolgega, epskega koncerta. V svojem nagovoru je povedal, da mu je bil Prince eden izmed najpomembnejših idolov v njegovi karieri. Da ga ne bi narobe razumeli, je dodal, da je seveda poslušal tudi Genesis, ki pa so bili zanj »jebeno neseksi«, ker so peli med drugim o zelenjavi. O Princu pa je vse razložil v superlativih in napovedal priredbo Sign “☮” the Times, s katero se je poklonil svojemu idolu. Čeprav Wilson ne more tako zapeti kot Prince, je bila skladba odigrana izjemno. Med drugim je treba poudariti, da je skupina pričela igrati skladbo pred kratkim na turneji, tako da jo je lahko zvadila pred nastopi. Poleg tega pa je Wilson dodal skladbi svoj stilski pridih, kar je vredno vsega spoštovanja. Sledili sta še dve skladbi, ena vesela in ena žalostna. Wilson je med koncertom tudi ocenil publiko, kjer je poudaril, da je ne more definirati, kar šteje kvečjemu v plus, ker tudi njegove glasbe ni mogoče takoj definirati. Dodal je še šalo na račun metalcev, katerih je bilo na dunajskem koncertu kar nekaj in vsi so bili bradati dolgolasci z groznimi majicami. Nekaj metalcev je sicer res bilo prisotnih tudi na tem koncertu. Dva korenjaka sta celo zavrtela svoje lasišče med udarnimi predeli in s tem dokazovala svojo pripadnost, kar pa je na koncu izpadlo dobesedno smešno. Če se vrnemo na sam koncert, je Wilson ponudil skladbo The Sound of Muzak od Porcupine Tree, za katero je povedal, da lahko zapojejo zraven, ker gre za eno redkih njegovih preprostih in »catchy« skladb. Zaključek s skladbo The Raven That Refused to Sing je bil nedvomno žalosten, a obenem lep. Žal je bila to tudi edina skladba s prejšnjega fenomenalnega albuma, kar mogoče ni ravno zadovoljilo tistih, ki prisegajo na ta album.

Čez sam koncert se ni mogoče pritoževati. Steven Wilson je z ekipo odigral triurni koncert, pa čeprav je bila na tem koncertu najmanjša udeležba na tej turneji, ni bilo zaznati, da bi Wilson vložil manj truda in odigral vse skupaj bolj rutinsko. To je dokazovala tudi njegova energičnost in vokal, ki ga je gnal do skrajnih zmožnosti. Vsekakor je Steven Wilson v graškem Orpheumu poskrbel, da si je obiskovalec zelo dobro zapomnil njegov koncert. Z izjemnimi glasbeniki, projekcijami, odlično odrsko osvetlitvijo ter raznolikimi in epskimi skladbami je bil njegov koncert pravcati mali spektakel.

avtor: Primož Novak
fotografije: Anja Ivanovič


Setlista:

Set 1 (Hand. Cannot. Erase.):
1. First Regret
2. 3 Years Older
3. Hand Cannot Erase
4. Perfect Life
5. Routine
6. Home Invasion
7. Regret #9
8. Transience
9. Ancestral
10. Happy Returns
11. Ascendant Here On…
Set 2:
12. Dark Matter
13. Harmony Korine
14. My Book of Regrets
16. Index
17. Lazarus
18. Don’t Hate Me
19. Vermillioncore
20. Sleep Together
—dodatek—
21. Sign “☮” the Times
22. The Sound of Muzak
23. The Raven That Refused to Sing

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X