Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Cvetličarna MediaPark / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 16.12.2010
Število obiskovalcev: 1100
Lansko poletje je po festivalih vladala velika četverica thrash metala – Metallica, Megadeth, Slayer in Anthrax. Čeprav so te štiri skupine res komercialno najbolj prepoznavne in prodajana skupine v žanru thrash metala, pa so (z izjemno Slayer in Megadeth) že zdavnaj izgubile svoje pravo poslanstvo udarnega in ubijalskega thrasha. A k sreči še obstajajo skupine, ki kljub dvajsetletni karieri še vedno igrajo thrash metal s srcem in ja, pravimi prašniki. Tri izmed teh – Death Angel, Exodus in Kreator – so se združile za zimsko turnejo Thrashfest 2010, ki se je v predbožičnem času ustavila tudi v Ljubljani.
Naš prvi postanek so bile grške Atene iz koder prihajajo thrasherji Suicidal Angels, ki so na Thrashfestu 2010 predstavljali še aktualno ploščo, Dead Again. Grki so sicer brezkompromisno in suvereno zakorakali na oder in se zagnali v svoj set, a žal je thrash, ki ga predstavljajo predvsem generičen in že stokrat prežvečen. Fantje se na odru vidno trudijo, čupajo kot za stavo in skušajo biti s svojo opravo čim bolj “old-school”, a njihov thrash je po večini brezdušen in prazen. Suicidal Angels zvenijo kot z vseh vetrov na kup površno nametan thrash, še z najmočnejšim vplivom Slayer in Kreator, a kot predskupina trem legendarnim skupinam bi se vsekakor prilegla kakšna boljša novodobna thrash skupina.
Bay Area thrash atrakcija Death Angel pa je že bila čisto drugačna zgodba kot gyros thrasherji Suicidal Angels. Ameriška zasedba s filipinskimi koreninami je več kot navdušila na Metalcampu 2009, leta 2004 pa na Metelkovi odigrala enega najboljših thrash koncertov kar so jih (pre)doživeli naši odri. Zato je bilo pričakovanje pred njihovih tokratnim nastopom težko in veliko. A prekaljeni in energični odrski mački so tudi to pot upravičili ime ene večjih thrash metal zasedb ta hip. Kljub odhodu ključnih članov zasedbe (brata Papa in bobnar Andy Galeon) pred nekaj leti, kar je sprožilo novice o zatonu in razkroju Death Angel, je zasedba z novo ploščo Relentless Retribution nejevernim odžagala jezike z ultra dobrim thrash albumom in dokazala, da so Death Angel v letu 2010 močnejši kot kdajkoli prej. Pod budnimi očesi frontmena Marka Oseguede ter kitaristov Roba Cavestanyja in Teda Aguilara se je v bendu ustalila nova ritem sekcija s pozerskim, nastopaškim basistom Damienom Sissonom (suhi lepotec se je v backstageu na nastop pripravljal s trebušnjaki in “kvihtanjem” mini uteži) in topničarjem Willom Carrollom za bobni. Death Angel so kljub pomlajeni ekipi dokazali, da so bend z zavidljivo kilometrino, odrskimi izkušnjami, ki sodijo k temu, ter predvsem znanjem in strastjo do odličnega thrash metala. Nastop Američanov ne bi bil isti, če ne bi vsakega centimetra odra obvladoval karizmatični vokalist Mark Osegueda, ki se je s simpatičnostjo in pohvalami publiki v trenutku prikupil napolnjeni Cvetličarni, z rušilnim vokalom, ki zmore tako kričanje, kot thrashersko vreščanje in lajanje ter nenazadnje tudi fantastičen čist vokal pa dokazal, da mu leta niso niti malo škodila. Mark z neverjetno energijo, ki pronica z odra v galonah na noge dvigne še tako zahtevno publiki in moshi so si sledili drug za drugim. Tako kot so se vrteli metrski dreadlocksi Markove glave, tako se je vrtela publika v “good friendly violent fun”! Niti malo pa po energetskem naboju ni zaostajal niti kitarski dvojec, ki je poleg tega poskrbel tudi za pravo paleto unikatnih riffov in sijajnih solaž, ki so prava paša za oči in ušesa. Death Angel tako že z energičnim, živim in polnim nastopom publiki ponudijo tisto po kar je prišla – thrash lasten samo Death Angel, thrash, ki se ne boji enkrat pokazati vplivov punka in drugič upočasniti tempa. Resnično edini minus nastopa Death Angel je bila tokrat njegova kratkost, saj smo bili žal deležni le devetih komadov. A v strupeni valček je sila uspešno zavrtela setlista, ki so jo sestavljali novi ubijalci z albuma Relentless Retribution, pomešani z ultra nasilnimi klasikami. Žal je zmanjkal čas za himne Thrashers, Kill As One ali celo v celoti odigranega inštrumentalnega epa The Ultra Violence (začetek katerega je tokrat služil le za uvod v zaključno Thrown to the Wolves), a pozor, Death Angel se marca vračajo v Ljubljano! Obljubljajo headlinerski nastop dolg vsaj uro in pol! Do takrat pa Relentless Retribution na slušalke in v “relentless revolution”!
V nadaljevanju večera se bomo še nekaj časa zadržali na krožni vožnji z vlakcem po sanfranciškem Bay Area področju. Na levi boste kmalu videli slavni Alcatraz, na desni pa znani Golden Gate Bridge. Ostanite na svojih mestih in ne segajte z rokami izven varnostne ograje, saj vam jih lahko odtrgajo Exodus z zverinskim thrash metalom. Ups, prepozno! Tako nekako bi zvenel turistični vodič po Exodus planetu in točno tako je zvenel koncert tega legendarnega ameriškega benda, ki je poleg mlade Metallice poskrbel za rojstvo ter razcvet in vzpon thrash metala v zgodnjih osemdesetih. Njihov kultni prvenec Bonded By Blood je izšel leta 1985 in danes velja za enega najvplivnejših albumov žanra, Exodus pa so po 25. letih še vedno thrash sila, ki se jo je vredno bati. Banda pod vodstvom enega in edinega Garyja Holta je na oder prikorakala ob zvokih akustičnega uvoda prvega komada z nove plošče Exhibit B: The Human Condition, The Ballad of Leonard and Charles, in nas pahnila v krvavo zgodbo serijskih morilcev Leonarda Lakea in Charlesa Nga. In kri je špricala in udi so leteli na vse strani že ob prvem trzu po strunah, ko se je pod odrom vnel apokaliptičen mosh, ki ni pojenjal vse do zadnje sekunde Exodus dominiranja odra. Exodus so v tričetrt ure z neverjetno surovo energijo zagrizli v viharno hiter thrash, krvoločne riffe in rušilne ritme ter pokazali kako bi se počutil, če bi zaplaval v pospeševalnik delcev. Ekipa Exodus v letu 2010 je fenomenalna in ne kaže znakov staranja ali usihanja; šef Gary Holt se na odru prelevi v pravo zver, ki z neusmiljenimi napadi trga strune skozi ostre riffe in agresivna žaganja, ko pa mu ob bok stopi brat po orožju, odlični Lee Altus in skupaj sprehodita prste skozi maratonske, dihjemajoče solaže, se resnično zaveš, da je dvojec Holt/Altus ta trenutek eden boljših kitarskih duetov v metalu. H-team je mrtev, naj živi HA-team! A Exodus se ne ustavijo le pri rezanju z riffi, temveč te v mlaki krvi pustijo še z natančno odmerjenimi udarci ritem sekcije. Fenomenalni Jack Gibson je znova dokazal kako se streže tempu prekletih s pestrimi bas linijam in z edinstvenim kovinskim rožljanjem, Tom Hunting pa je vnovič upravičil ime enega najboljših bobnarjev v thrashu. Temelji VPKja (in okoliških stavb) so se majali pod naborom razgibanih in dinamičnih prehodov, torpedirajočih bas bobnov in hitrih ter točnih thrasherskih ritmov. Rob Dukes je bil že vse od svojega prihoda v Exodus jabolko spora med feni, a Rob je z Exhibit B posnel najboljši Exodus album z njim na čelu in tokrat dokazal, da tudi v živo postaja vedno boljši frontmen kot tudi vokalist, zadržal pa se je celo kmetavzarskih izpadov. Brezkompromisen in agresivno energičen nastop je Rob oblečen v kul Dead Kennedys (!) majico kronal s pozivom na verjetno največji “wall-of-death”, kar jih je doživela dvorana VPK. Bend je v tričetrt ure oddrvel skozi setlisto, ki jo je z dvema komadoma zastopala nova plošča (brez dvoma bi se sicer bolj kot Beyond the Pale prilegel Hammer and Life , Class Dismissed ali The Sun is My Destroyer), preostalo glavnino pa so rušile nesmrtne thrash klasike, s himno Bonded By Blood na čelu. Res škoda, da ostajajo plošče kot so Pleasures of the Flesh, Fabulous Disaster in Impact is Imminent še naprej v večini krivično spregledane. A vseeno, “Exodus attack” je še vedno tako brutalen, brezkompromisen in gateparajoč kot pred petindvajsetimi leti!
Po obisku Bay Area pa smo si za konec oblekli še kopalke, se kot hlod (Martin Strel press) ruknili v ocean in odplavali v Nemčijo. Tam nas je iz vode potegnila tretjina nemške svete trojice thrash metala, legendarni Kreator. A zajeti sape nam niso pustili in pod vodstvom zastavonoše (poleg Toma Angelripperja-Sodom, in Schmiera-Destruction, jasno) nemškega thrasha Milleja Petrozze so nas Kreator pahnili v uro in pol trajajočo nasilno revolucijo. Violent Revolution je dvignila utrip tako kot je utrip leta 2001 dvignila istoimenska plošča, ki je Kreator po nekaj slabših poskusih v devetdesetih vrnila med žive vladarje nemškega thrash metala. Kreator znajo v živo izpasti nekoliko statično, z izjemo Petrozze, ki navdušuje z nenehnim čupanjem, super agresivnim vokalom, spretnim soliranjem in še vedno polomljeno angleščino. A ko veliki vodja zatuli “eins, zwei, drei, vier” in te Kreator potopijo vedno globlje, se pred teboj odpre svet mogočnih komadov, močnih sporočil in sijajne energije skozi epske komade kot so Betrayer in še posebno fantastični Voices of the Dead z nepozabnim refrenom. In ko so nas Kreator enkrat stisnili v svojo pest nas iz nje niso več spustili. Temperatura je naraščala vedno bolj in bolj ko smo potovali po odlično sestavljeni setlisti, ki tokrat ni pustila ravnodušnih ne starih, ne novih fenov. Oči se vedno znova ustavljajo na enigmatičnemu in karizmatičnemu Petrozzi, ki ni zaman ena najbolj spoštovanih osebnosti thrash metala, Mille pa z odličnim žaganjem po strunah povsem parira statičnemu in hladnemu Fincu Samiju Yli-Sirniöju, ki povsem stoično sprehaja prste po vratu med še tako zahtevnimi solažami. Za udarno in rušilno moč benda pa se gre obrniti predvsem na fantastičnega bobnarja Ventorja, ki si je na dvignjeni platformi povsem podredil prav vsak kos svojega bobnarskega seta. Kreator najbolj zaživijo v najhitrejših in najagresivnejših komadih, ki jih za konec ni manjkalo – od obveznih Endless Pain, Pleasure to Kill in People of the Lie, pa do sijajne Coma of Souls, ki je zaključila redni del. A Kreator so imeli tokrat še nekaj asov v rokavih. Mille se je na oder vrnil oblečen v Kreator dres in nas zastrupil s kugo – rušilno The Pestilence s kultne Pleasure to Kill. Jasno je bilo kaj čaka ko je Mille visoko v zrak dvignil zastavo. Čas je bil, da dvignimo Flag of Hate in preko nje nas je za zaključek do konca potolkel še Tormentor. Kreator so brez dvoma popravili močno grenak okus, ki so ga pustili po zadnjem nastopu na Metalcampu in dokazali, da so po 25. letih delovanja še vedno eden izmed najmočnejših bendov na sceni.
V Toxic Waltz smo bili Throne to the Wolves in kot bi nas tam v roke prijel še Tormentor smo okrvavljeni in v modricah odkorakali s Thrashfesta 2010 kot potešeni zmagovalci.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Recenzija je nastala v sodelovanju Rock Hard Slovenija in Rockline.
Setlista
KREATOR 1.The Patriarch(Intro) 2.Violent Revolution 3.Hordes of Chaos (A Necrologue for the Elite) 4.Phobia 5.Terrible Certainty 6.Betrayer 7.Voices of the Dead 8.Enemy of God 9.Destroy What Destroys You 10.Amok Run 11.Endless Pain 12.People of the Lie 13.Pleasure to Kill 14.Coma of Souls —dodatek— 15.Choir of the Damned(Intro) 16.The Pestilence 17.Flag of Hate 18.Tormentor EXODUS: 1.The Ballad of Leonard and Charles 2.Beyond the Pale 3.A Lesson In Violence 4.Deathamphetamine 5.Blacklist 6.Bonded By Blood 7.War Is My Shepherd 8.The Toxic Waltz 9.Strike Of The Beast 10.Good Riddance DEATH ANGEL: 1.I Chose the Sky 2.Evil Priest 3.Buried Alive 4.Mistress of Pain 5.Claws In So Deep 6.Seemingly Endless Time 7.Truce 8.River of Rapture 9.The Ultra-Violence / Thrown to the Wolves SUICIDAL ANGELS: 1.Reborn In Violence 2.Bleeding Holocaust 3.Dead Again 4.Violent Abuse 5.Beggar of scorn 6…. Lies 7.Final Dawn 8.Apokathilosis
Galerija slik
