Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Orpheum Theater / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 06.07.2007
Število obiskovalcev: 1300
Na isti dan, ko se je zgodil veliki intervju z legendarnim mojstrom Ianom Andersonom, kar je bil brez dvoma svojevrstni dogodek, katerega bom pomnil za vse življenje, se je zgodil tudi koncert njegove skupine, ki se je tokrat ponovno ustavila v naši priljubljeni in ustaljeni koncertni postojanki, graškem Orpheumu. Po koncu intervjuja, ki je potekal v nadvse sproščenem in izjemno prijetnem ozračju, sva imela z Alešem še veliko časa, ki sva ga porabila za ogled nekaterih lokalnih zanimivosti saj se je koncert začel šele ob pol devetih. V tem času sva šla med drugim tudi na grad Schlossberg, kjer sva obujala lepe koncertne spomine. Pred štirimi leti sem imel namreč prav med grajskim obzidjem čast prvič prisostvovati koncertu Jethtro Tull. Ta nastop se je v moji zavesti ohranil kot njihov najboljši (sploh kar se vzdušja tiče), kateri bo le stežka presežen. Po tistem sem se z njimi srečal še trikrat in kljub temu, da so kar se nastopa tiče od sebe vselej dali maksimum, zaradi obupnih razmer, ki so vladale pod odrom (v Münchnu je bilo kot v kotlu, v Pordenoneju jo je zagodlo neurje in v St. Pöltnu smo se spet cmarili v sopari in slabem zraku) nikoli niso uspeli ustvariti takšne magije kot ob prvem soočenju. To pot pa sem povsem upravičeno pričakoval, da bo ta večer eno izmed najboljših druženj s klenim trubadurjem in njegovimi pajdaši saj nastopajo v že povsem domačem okolju enega mojih najljubših koncertnih prizorišč.
Ko sva se kakšno uro in pol pred začetkom vrnila pred dvorano se je tam že trlo ljudi (z izjemo avta z žalsko registracijo ni bilo zaznati slovenske prisotnosti, niti enega znanega obraza, kar zgovorno priča o tem zakaj se jih organizatorji ne upajo povabiti na obisk v naše kraje, a to je pač že dolgo vsesplošna slovenska znamenitost, kadar gre za progresivni rock). Medtem so domačini (in tudi številni obiskovalci iz Italije) spet dokazali, kako znajo še danes ceniti legendarne skupine. Dvorana je bila namreč nabita do skrajne kapacitete in kakor je godilo dejstvo, da so Jethro Tull še vedno sposobni napolniti koncertno prizorišče (možno, da je bil koncert tudi razprodan) in da se je poleg številnih parov, po večini srednjih let, vmes znajde tudi nezanemarljivo število mladih obrazov obeh spolov (o tem je v intervjuju govoril tudi Ian), je to povzročilo, da je bil tudi ta večer izjemno “vroč” in da smo se potili kot kuhani raki. Jethro Tull tako, popolnoma nehote seveda, ohranjajo tradicijo soparnih koncertov skoraj vedno, ko jih gledam. Na veliko olajšanje je skupina tokrat od organizatorjev zahtevala prepoved kajenje in si na ta račun že pred nastopom z moje strani prislužila navdušen aplavz.
Luči so se po tem opozorilu zatemnile in v dvorani je zavladalo napeto pričakovanje “potepuha” in njegove klape. Zaradi zvoka in ker se nisem mislil počutiti kot sardina sem stal blizu mešalne mize, kar se je na koncu izkazalo kot zelo pameten izbor. Kakšnih presenečenj v smislu izvedb tokrat nisem pričakoval. Nabor izvedb je bil povsem identičen kot v Pordenoneju (s tem seveda, da jim je tokrat uspelo izpeljati tudi dodatek). Na oder so prišli s pedantno natančnostjo. Luči so v tem trenutku osvetlile Iana, ki je bil tudi tokrat v svoji tradicionalni “gusarski” noši in kitarista Martina “Lancelota” Barreja, drugega glavnega člena skupine. Za ogrevanje so tudi to pot začeli s še danes priljubljenim “Some Day The Sun Won’t Shine For You” (This Was, 1968), rovtarskim blues-country rockom s katerim so presenečali med invazijo britanskega blues rocka v drugi polovici 60-ih. Ian je ponovno navdušil s svojim energičnim obdelovanjem orglic ob katerih si je brusil sapo medtem, ko se je Martin za kratek čas ponovno spremenil v blues kitarista. Na “Living In The Past” (Living In The Past, 1971) so prvič do večjega izraza prišle tudi odlike ostalih članov skupine, zlasti novega klaviaturista Johna O’ Hare, kar se je odražalo tudi pri večjem vnosu simfoničnih aranžmajev glede na običajno verzijo te klasike.
Ian nas je nato s “časovnim strojem” spet potegnil za nekaj let naprej. Kljub temu, da gre za eno izmed najbolj dolgoživih skupin z zavidljivo kilometrino se tudi njim od časa do časa pripeti kakšen spodrsljaj, ki pa ga seveda prestanejo kot pravi profesionalci. Na začetku folk rockerske akustične poslastice “Jack In The Green” (Songs From The Wood”, 1977) je namreč stari dobri irski palček za hip pomešal pojme. Takrat, ko je Ian igral uvodno melodijo na akustični kitari je on neučakano začel igrati pasažo, ki bi morala priti na vrsto šele dosti pozneje. A to se seveda dogaja tudi največjim zato ni pokazal kdo ve kakšne zadrege ter mirno počakal na svoj trenutek. Ian je tako kot je že dolgo v njegovi tradiciji tudi ta večer med posameznimi izvedbami pokal šaljive anekdote, ki so se od zadnjič le za malenkost razlikovale. Kljub temu se je tudi dvorana ponovno tresla od smeha. Kogar te anekdote ne spravijo v smeh pa ga gotovo njegova odrska predstava, ki ponavadi vključuje vrsto izbuljenih pogledov medtem, ko sopiha na flavti ali poskakuje po eni nogi. Kljub zavidljivi starosti je možakar še vedno izjemno vitalen, svojo mladostno živahnost pa je dokazoval tudi s komično uporabo flavte kot faličnega simbola med njegovim razposajenim cepetanjem na odru.
Kako dobro se s svojo skupino upira pritisku let je dokazal tudi popolnoma novi inštrumental “Donkey And The Drum” (navdahnjen po priljubljeni pivnici Johna O’ Hare), ki naj bi izšel na njihovem novem albumu na katerega čakamo že osem let. S svojim elementi orientalske glasbe in jazza bo “osel in boben” kot kaže postal spoštljiv bratranec skladbam, kakršne Ian rad piše v zadnjih desetih letih. Noben Tull nastop ne sme miniti biti brez epske klasike progresivnega rocka – “Thick As A Brick” (Thick As A Brick, 1972) pa četudi jo vedno skrajšajo samo na 11 minut. Čeprav se je Ian dobro napotil pri vokalni izvedbi, saj starejših klasik že dolgo ne more odpeti tako kot jih je lahko nekoč, so se kot inštrumentalisti tu ponovno predstavili v eni najmočnejših podob. Poleg vrste solističnih vložkov (na ksilofonu in prek opaznega solističnega vložka je bil zelo dejaven tudi novi basist David Goodyear) so ustvarili tudi izjemno harmonijo in pretok energije med odrom in občinstvom, ki ni skrivalo navdušenja ob odlični izvedbi.
Svojo glasbeno vsestranskost pa so ponovno potrdili z imenitno izvedbo že skoraj pozabljenega baročnega inštrumentala “Pastime With Good Company” (nekoč bolj znanega pod imenom ” King Henry’s Madrigal”; originalno verzijo lahko najdete na ponovni izdaji albuma Stormwatch, 1979). Ian in tovarišija so se za kratek čas ponovno prelevili v elizabetinske srednjeveške trubadurje in čeprav bi ob tem raje slišal kaj iz “Minstrel In The Gallery” (1975), jim moram priznati, da so poskrbeli za eno boljših izvedb večera. Vseeno pa je naslov najboljše izvedbe večera po mojem mnenju tudi tokrat odnesla zimzelena “Mother Goose” (Aqualung, 1971), katero so tudi tokrat razširili z zanimivimi akustičnimi vložki in dodatnimi pasažami na Ianovi flavti. Orjaški bobnar Doane “Big Boy” Perry, za katerega je bil to zadnji nastop pred dopustom v domači Kaliforniji (do jeseni ga bo zamenjal James Duncan), se je tudi tokrat napotil za majhne bongo bobne medtem, ko sta Martin in John prijela za piščali, kar je Ian spet izkoristil za svojo tradicionalno opazko “da velikost ni pomembna, kajne dekleta (na račun opazno krajše klaviaturistove piščali)….ah, očitno vendarle je” (potem, ko se ena izmed obiskovalk ni strinjala z njegovo trditvijo).
Ian je, kot znan ljubitelj vzhodne Evrope, “Sweet Dream” (Stand Up, 1969) predstavil kot uspavanko, kakršno v Ukrajini (na prejšnjem koncertu je bila Estonija) igrajo otrokom preden zaspijo. “Sweet Dream” je s svojim razbeljenim rifom vse prej kot uspavanka in skupina je takrat prvič poskrbela, da so se tla pod mojimi nogami začela pošteno majati od skakanja občinstva. Med izvedbo inštrumentalne klasike “Bouree” (Stand Up), katerega Ian danes rad poimenuje tudi kot porno jazz, se je zgodilo veliko in nadvse prijetno presenečenje, na katerega je Ian sicer opozoril že med intervjujem. Ian je na oder povabil posebno gostjo na flavti, ki ni bila nihče drug kot simpatična gospodična Tinkara Kovač. Z Ianom sta se med nastopom, vsak na svoji flavti, odlično ujela tudi med solističnimi dueli pri čemer je tudi Tinkara nekajkrat “zaprhala” čisto v Ianovem slogu. Priznati moram, da sem si simpatično Tinkaro, ki je pokazala odlično obvladovanje pihalnega inštrumenta na katerega se sam kaj dosti ne spoznam, predstavljal kot precej bolj ekstravagantno glasbenico vendar je očarala s povsem profesionalnim pristopom in pokazala primerno mero spoštovanja do legend. Tinkarin nastop je skupini brez dvoma vlil neko posebno energijo in dodatno motivacijo. Stari lisjak se je po koncu enega najboljših trenutkov večera na strasten način poslovil od brhke mladenke s katero sta sodelovala tudi na njenem novem albumu in navdušenja publike ni hotelo biti konec. Kljub temu, da si je marsikdo želel, da bi se vrnila še za kakšno izvedbo, se je Tinkara odpravila na zaslužen počitek.
Da ne bi preveč odplavali v klasicistične in jazzovske vode so nadaljevali trilogijo izvedb z Ianovega najbolj priljubljenega albuma – “Stand Up”. Z “Nothing Is Easy”, katero je Ian napovedal, da “bi jim še Status Quo zavidali za njen ritem, a jih na srečo ni tukaj”, so se vrnili nazaj k hard rockerskim koreninam. Tedaj je bil na vrsti tudi Martinova solo točka, solidni inštrumental “After You After Me” (Stage Left, 2005). Martin je svoj “zvezdniški” trenutek dobro izkoristil, da je med “poglavarjevo” odsotnostjo dokazal zakaj je edini glasbenik, ki je v skupini skoraj tako dolgo kot Ian in zakaj gre za enega najboljših rock kitaristov svojega časa, ki je sicer po srcu jazz kitarist. Izbor melodramatične “Farm On A Freeway” je zgovoren dokaz zakaj je tudi “Crest Of A Knave” (1987) eden najpomembnejših Tull albumov, ki jih je ponovno vrnil med “žive” in jim prinesel kontroverznega grammya za najboljšo heavy metal zasedbo leta (Ian je na ta račun povedal že toliko šal, da tega tokrat ni navedel). Film “Zgodba z zahodne strani” in njen glavni junak John Wayne sta spet oživela v izvedbi Bernsteinove “America”, katero Tull igrajo po aranžmaju katerega je napisal legendarni Keith Emerson (The Nice, ELP). Poleg “Bouree” je bila to še ena imenitna priredba iz sveta klasične glasbe s katero se je skupina za trenutek razbremenila od nekaterih klasik, katere igrajo že od pamtiveka.
Ena izmed teh prastarih klasik, katere morajo obvezno igrati vsak večer, je seveda “Aqualung”, katerega pa so za to turnejo zvito nadgradili z zelo zanimivim inštrumentalnim uvodom in odličnim aranžmajem na flavti. Ian ga je v šali napovedal kot “Stairway To Aqualung” (včasih ga napove tudi kot “Smoke On Aqualung”). Potem, ko so očarali z nadvse osvežilnim, akustično obarvanim in jazzovsko zabeljenim uvodom, ki je seveda vseboval osrednji motiv, so prešli na standardno “hard rockovsko” verzijo, ki kljub vsesplošni ekspozuri še vedno poskrbi za erupcijo neverjetne energije in pravo norišnico med občinstvom. Da je “Aqualung” najpomembnejši album v njihovi zgodovini s katerega ponavadi igrajo največ del, je potrdil tudi klasicistično obarvana suita “My God”, Ianova cinična burleska na račun organiziranih religij. Ob zaključnih solističnih napihovanjih na flavti je Iana tudi tokrat “zabolelo v trebuhu” in ob tem je glasno zastokal, kar je bila seveda spet ena izmed njegovih komičnih potez.
Za konec regularnega dela so odigrali še hladnovojni “Budapest” (Crest Of A Knave), enega izmed najboljših epov iz svoje bogate zakladnice. Tokrat ni bilo niti dežja niti zakajenega ozračja tako, da se je “zgodba iz vzhodne strani” tudi po vzdušju nadvse dobro posrečila. Sledilo je zelo kratko slovo in obvezen dodatek s povsem pričakovanim “Locomotive Breath” (Aqualung), njihovi najbolj znani klasiki, ki je kljub svoji vsesplošni zlajnanosti, eden izmed najbolj magičnih trenutkov koncerta Jethro Tull ter povabilo na nepozabno vožnjo z vlakom. Zanimivo, da Tull svojih nastopov več ne zaključijo z nasneto zdravljico “Cheerio” in metanjem balonov proti občinstvu, kar je bila njihova dolgoletna tradicija. Očitno je Iana za nekaj let minilo lovljenje balonov, njihovo prakso pa so si zdaj za nekaj časa sposodili Marillion.
Jethro Tull so tudi tokrat postregli s koncertom presežnikov in povsem upravičili svoj legendarni status. No, kaj drugega kot perfekcijo od takšnih klenih glasbenikov, katerim se sivina let komajda pozna in njihov vodja po odru še zmeraj skače kot kak mladenič, sploh ni za pričakovati. Če je nastop v Pordenoneju pokvarilo neurje in je v St. Pöltnu vzdušje spodbijalo slabo prezračevanje organizatorjev ter skrajšan seznam izvedb, so ta večer po moji oceni ponudili svojo drugo najboljšo predstavo odkar jih spremljam po koncertih. Ian, inkarnacija karizme in pokončnosti, je s svojo druščino znova popolnoma očaral in ponudil nekaj najboljših melodij iz časov, ko so ljudje še znali ceniti glasbo, katero še danes krasi izjemna izpovedna moč in prek katere z lahkoto sevajo podobe o katerih govorijo posamezna dela. Ianu bi prav rad še enkrat ponudil trk z ramo (glede na to, da se ne rokuje) za tako dobro predstavo, če ne bi bil slednji popoln profesionalec saj se je z njim moč osebno srečati samo z novinarsko akreditacijo ali posebnim povabilom. Preprosto ne najdem dovolj besed, da bi lahko opisal vso to karizmo in klenost, ki jo je sposoben (s svojo skupino) ustvariti tako na odru kot izven, kar je potrdil tudi intervju, ki bi v kakšnih posebnih okoliščinah prav gotovo lahko trajal tudi dva dni.
Setlista
1. Some Day The Sun Won’t Shine For You
2. Living In The Past
3. Jack In The Green
4. The Donkey And The Drum
5. Thick As A Brick
6. Pastime With A Good Company
7. Mother Goose
8. Sweet Dream
9. Bouree
10. Nothing Is Easy
11. After You, After Me
12. Farm On A Freeway
13. Aqualung
14. America
15. My God
16. Budapest
—dodatek—
17. Locomotive Breath
Galerija slik
