V današnji hitro rastoči medijski kulturi izvajalcem ni preveč preprosto posneti live albuma, ki bo v njihovi diskografiji čvrsto vgrajen in ne bo le spomin na končano turnejo.
Najprej je treba posneti koncert ali serijo nastopov, kjer se vzpostavi odličen kontakt z občinstvom. Koncert mora, poleg odigranega repertoarja, ponuditi nekaj več – mora pripraviti domiselne verzije že poznanih skladb, mora imeti goste, nepredvidljive trenutke, jasne napovedi in glasbena napetost se mora stopnjevati.
Vsekakor je repertoar odločilen. Če na njem prevladujejo hiti, je to zagotovilo, da bo publika na koncertu napela svoje glasilke. Pomembna je tudi dolžina koncerta: običajnih 80-90 minut velikokrat uide, ko se med izvajalcem in publiko ustvari energija. Triurni koncerti so redki, a si jih toliko bolj zapomnimo.
Naslednji korak je magično vzdušje prenesti v stimulativno slušno okolje. Izbor materiala, mešanje in produkcija morajo biti realizirani, tako da poslušalci, ki niso bili na koncertu, občutijo naboj, s katerim je bil koncert prežet. Če so ti vnaprej pripravljeni predlogi izpolnjeni, bo live album v srcih oboževalcev in izvajalčevi diskografiji zavzel posebno mesto.
Toda album Nena Belana “Tvornica snova” je več kot to!
Z zbranimi posnetki iz dveh koncertov v zagrebški Tvornici leta 2008 je dvojni live album zgodba o triumfu izvenserijskega kantavtorskega izbora Nena Belana in vrhunski live izvedbi Fiumensov, ki so odlično zamenjali skupino Đavoli. Fiumensi – Olja Dešič na bas kitari, Vedran Križan na klaviaturah in Leo Rumor na bobnih, so pokazali instrumentalno naravo, ki so jo avtorske ideje Nena Belana najbolj čustveno pripeljale do Tvornice. 27 pesmi na albumu nedvomno dokazuje, kako je celotna skupina igrala do zadnjega diha. Svojevrstna kolekcija največjih hitov v živo, poleg Belanove avtorske nadvlade, dokazuje, da je Neno eden redkih avtorjev tega prostora, ki je tri desetletja ustvarjal hite in evergreene. Od “Stojin’ na kantunu” in “Dugo toplo ljeto”, v osemdesetih “Sunčan dan” in “Ponočna zvona”, v devetdesetih “Kavanna” in “Rijeka snova”, v novem desetletju je Belan sejal uspešnice in žel naklonjenost občinstva pa tudi kritikov. Del obiskovalcev koncerta v Tvornici ni bila niti še rojena, ko so Đavoli vladali nekdanji pop sceni, bilo pa je tudi nekaj takšnih, ki so bili v povojih, ko je Neno Belan odšel v solo vode.
Njegov prvi live album, ki je razdeljen na živahen in umirjen del, kaže, na kakšen način so se njegove studijske mojstrovine transformirale v čustveno bombo za obiskovalce koncerta. Občinstvo poje vse od začetka do konca, Belanov odnos s publiko pa niti z eno pesmijo ni bil stvar rutine. Gostje, kot so Dino Dvornik, Žan Jakopać, Massimo Savić ter pihalna zasedb (Jaška Kriletić na saksofonu, Boris Mohorić na trobenti) in Marijan Ban, ki se je javil prek telefona, so zadnji sloj, ki albumu daje prepoznavnost.
In ne le to. Pozdrav prijateljem na Facebooku, umeščanje Osibisinega hita “Sunshine day” v “Sunčan dan”, kot tud spomin na ekspresivnost Dina Dvornika v enem od njegovih zadnjih nastopov, če ne celo na zadnjem, albumu vsekakor dajejo tisto dodano vrednost, ki mu zagotavlja mesto v obveznem diskografskem čtivu iz tega področja.
“Tvornica snova” na spektakularen način zaključuje 25 let Belanovih “vragolij” na hrvaški pop sceni. Istočasno pa je to live album, ki se postavlja ob bok brezčasnim stvaritvam tega kalibra, ki so bile v glavnem snemane v prvi polovici osemdesetih v klubu Kulušić. Tvornica je bila prizorišče snemanja dobrih live albumov, a sanje je v njej ustvaril Neno Belan.
