Udo Dirkschneider: My Way

0 170

Založba: Atomic Fire Records
Datum izida: 22. 4. 2022
Produkcija: Stefan Kaufmann
Dolžina kompilacije: 65.20 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9.0/10


Udo Dirkschneider se je v svoji formaciji Dirkschneider (za posebne običaje transformirani U.D.O.) torej v zadnjih letih dodobra naigral Accept priredb, zato tokrat predelava diskografije klasičnih Accept odpade (če si smem dovoliti nekaj uvodnega sarkazma). Legendarni vokalist, katerega vokalni pristop je pravzaprav eden tistih petih, morda šestih v vsej širni sončni galaksiji, ki so v tem žanru elementarni in poanto vokala v metalu pravzaprav definirajo, je 6. 4. 2022 napolnil okroglih 70 let. Založba Atomic Fire Records mu je prišla naproti, rezultat tega pa je vrsta poklona legendarnemu pevcu, ki je storil ogromno za heavy metal. Nastala je kompilacija »My Way«.

Kompilacije priredb so precej dolgočasna reč za recenziranje. Pravzaprav na nek način precej odbijajoča. Material namreč ni avtorske narave. No, po drugi strani pa so lahko takšne kompilacije posebej zanimive, če so izvirniki konkretno preoblečeni. Večkrat do mere, da jih ne prepoznaš takoj, ali pa celo tako, da postanejo glede na izvirnik, komaj še prepoznavne. Svet metala je s tem sicer zelo dobro seznanjen in v tovrstne pristope, ki lahko prijetno presenečajo, prav dobro vpeljan. »My Way« pa to enkrat več potrjuje!

Naslov je na moč posrečen. Ne le, da hipoma namiguje na to, da se tisti dobro znani ‘modrooki šansonjer’ že ‘obrača v grobu’, pač pa namiguje na to, da je na kompilaciji 17 silno zanimivih predelav izvirnikov, ki ne prenehajo zabavati. Ne le zavoljo unikata, ki ga ponuja Dirkschneiderjev vokal, v siceršnji kot britev ostri starošolski heavy metal konfekciji aranžiranja, pač pa zavoljo samega izvora, ki ponuja nemalo presenečenj – začenši kar z uvodno Fate Healer (original pripada The Sensational Alex Harvey Band), za katero meniš, da je kvečjemu nov U.D.O. komad, sicer pa velja za eno najbolj posrečenih predelav kompilacije.

Ko se zavrti No Class (original pripada Motörhead), bi Udu dal takoj proste roke, da se loti kar cele predelave Motörhead albuma »Overkill«. Kot je na miljo devianten v metalu in rocku Lemmyjev vokal, velja to nič manj za Dirkschneiderjevega, kar mu dodeljuje to vrsto legitimnosti. No Class pa je na »My Way« dobila v eri rocka ena najbolj posrečenih predelav katere izmed Motörhead klasik. Nanjo bi bil ‘železni kancler’ definitivno ponosen. We Will Rock You (orig. Queen) doživlja konkretno transformacijo glede na izvirnik. Glede na ‘triljon’ kopij, ki jih je sproduciral glasbeni svet do leta 2022, ohranja izredno zanimivost kompilacije, to pa ji zagotavlja jedrnat poseg v izvirni ritem. To lahko trdimo tudi za posebej deviantno They Call It Nutbush (Nutbush City Limits – orig. Tina Turner), z dodanimi pihalnimi aranžmaji. Brez Paint It Black (orig. The Rolling Stones) bi zagotovo šlo, a je Udov vokal tako specifičen, da dobiva tudi ta skladba povsem novo dimenzijo, sploh ob kotaleči ritmiki. Med presenečenje sodi definitivno tudi premeteno prestrukturirana Sympathy (orig. Uriah Heep). Tu je izrazito osvežena, kotaleča in posebej navdahnjeno napadalna Hell Bent For Leather (orig. Judas Priest), pa metalsko izrazito povampirjena predelava Scorpions izvirnika He’s A Woman, She’s A Man.

Neverjetno je tudi koliko melodije uspe s tovrstnim vokalnim pristopom dostaviti Udo v nekatere skladbe. Natančneje zadržati. To potrjuje predelava Man On The Silver Mountain (orig. Rainbow), ki jo v izvirniku poje obče čislano vokalno božanstvo Ronnie James Dio. Tudi to je dokaz, da za tega vokalista niti pri 70 letih ni nobenih meja. Če že, si jih kvečjemu postavlja sam. V njegovem vokalnem pristopu se čuti izjemno angažiranost, strastnost in nad vsem, tudi po vsej orjaški kilometrini in letih kljubovanja na sceni, (skorajda najstniški) entuziazem. In če smem biti še malce ‘zajedljiv’, leti ta opazka na priredbo Rock’N’Roll (orig. Led Zeppelin). Dovoljšen je le komentar: »Česar triinsedemdesetletni ‘Percy’ že vrsto let ne zmore več, postori novopečeni sedemdesetletnik Udo, še vedno s peresno lahkoto.«

S priredbo Kein Zurück, ki pripada v izvirniku zasedbi Wolfsheim, pa smo priča tudi dejstvu, da gre nasploh za prvi posnetek v dolgoživi karieri Uda Dirkschneiderja, v katerem je Udo naposled zapel tudi v nemškem jeziku. My Way Franka Sinatra pa je hkrati edina točka kompilacije v kateri Udo prepeva z normalno barvo glasu – v tem ostaja neverjetno markanten in poseben. To predelavo je Udo uporabljal na Dirkschneider turnejah leta 2016- 2017, kot izhodno glasbeno podlago – za zaključek koncertnih večerov.

Udo je privabil k sodelovanju tudi nekdanjega Accept kompanjona Petra Baltesa, ki je odigral vse basovske linije, nadalje je tu znova Udov nerazdružljivi Accept/U.D.O./Dirkschneider tovariš Stefan Kaufmann, ki je znova prispeval ritem kitare, dostavil eno kitarsko solažo in bdel nad produkcijskimi manevri. Kitarsko solažo za Sympathy (orig. Uriah Heep), pa je prispeval tudi Mathias Dieth, ki je bil del U.D.O. postave na prvih štirih albumih. Udo je na krov potegnil tudi oba aktualna U.D.O. kitarista Smirnova in Dammersa ter sina in bobnarja Svena, tako da je s tem vse povedano glede samega pristopa, ki ni niti za ped drugačen od ničesar, kar že ne bi slišali od Uda Dirkschneiderja.

Udo ne izgublja niti trohice svoje vokalne karizme, svojega vokalnega leska. Ta ostaja in to je neverjetno, povsem nedotaknjen. Polno potenten, eksploziven, neukročen. Vrešči kot mutirana ‘permokarbonska krastača’, s farinksom polnim ostrih železnih opilkov, ker je pomotoma požrla cirkularno žago. Dovolj povedanega. »My Way« je še eden železnih spomenikov, ki jih na svoji dolgoživi glasbeni poti postavlja ikonski vokalist! Kompilacija, ki neizmerno zabava. To je tudi njen osnovni namen in s takšnim pristopom je tudi bila ustvarjena.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Faith Healer (Alex Harvey)
2. Fire (Crazy World Of Arthur Brown)
3. Sympathy (Uriah Heep)
4. They Call It Nutbush (Tina Turner)
5. Man On The Silver Mountain (Rainbow)
6. Hell Raiser (The Sweet)
7. No Class (Motörhead)
8. Rock And Roll (Led Zeppelin)
9. The Stroke (Billy Squier)
10. Paint It Black (Rolling Stones)
11. He’s A Woman, She’s A Man (The Scorpions)
12. T.N.T. (AC/DC)
13. Jealousy (Frankie Miller)
14. Hell Bent For Leather (Judas Priest)
15. We Will Rock You (Queen)
16. Kein Zurück (Wolfsheim)
17. My Way (Frank Sinatra)

Zasedba:
Udo Dirkschneider – vokal, spremljevalni vokal

Stefan Kaufmann – ritem kitara, kitarska solaža na skladbi št. 5, spremljevalni vokal
Andrey Smirnov – kitarske solaže na skladbah št. 4, 7, 8, 10, 12, 13 in 14
Fabian ‘Dee’ Dammers – kitarske solaže na skladbah št. 4, 8, 9, 14, 15 in 16
Mathias ‘Don’ Dieth – kitarska solaža na skladbi št. 3
Peter Koobs – ritem kitara
Peter Baltes – bas kitara, spremljevalni vokal
Harrison Young – orgle na skladbah št. 3 in 5
Sven Dirkschneider – bobni, spremljevalni vokal
Mattes – tolkala (vojaški ‘snare’ boben)
Tommy Schneller – saksofon
Dieter Kuhlmann – pozavna
Jens Buschenlange – trobenta
Boris Delic – spremljevalni vokal
Manuela ‘Ella’ Bibert – spremljevalni vokal

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki