Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum: petek, 06.11.2015
Ta vikend so po nekem čudnem naključju Kino Šiška povsem okupirale norveške sile. Ne, niso nas napadli troli, losi, jeleni in ribiči, tudi black metalci (tokrat) ne, pa tudi visoke cene k sreči ne. Ne, znova nas je po letu in pol obiskala norveška sovica Kvelertak, le dan po njihovem obisku pa na istem mestu še norveški blackjazz posebneži Shining. A še prej so s svojim umazanim in nalezljivim rock ‘n’ rollom za vratove brez usmiljenja stisnili Kvelertak.
Izrazito s Kvelertak žanrsko ujemajoče skupine pri nas ravno ni, a je bila izbira predskupin kljub temu pravzaprav zelo zadovoljiva, saj so za pošteno ogrevanje poskrbeli že prvi nastopajoči, železniški HC borci TriFor60. V dobre pol ure so fantje iz rokavov stresli surov in grob HC začinjen s punkom, crustom in tudi metalskimi elementi ter izvirnimi, kritičnimi besedili v slovenščini. Ta so iz Janijevega grla bljuvala kot vulkan, namen katerega je požgati vse kar je narobe z državo; povampirjene bančnike, izprijene politike, nesposobne ljudi na položajih, represivne organe in obsedenost s socialnimi omrežji. TriFor60 svoja sporočila podajajo skozi jezen vokal, hitre in drveče kitare ter trgajoč in našpičen boben, zaradi odličnega zvoka pa je ultra razpizden nastop s F.O.A.D. odnosom do vsega kar je narobe z moderno družbo, izpadel le še bolje kot sicer.
Po ostri in angažirani socialni kritiki je za bolj sproščeno nadaljevanje poskrbela ljubljanska stoner trojka Jegulja, ki je poskrbel za največjo zvočno mastnostjo večera. Ušesa je, kot bi glavo vtaknil v vedro električnih jegulj, napolnilo dinamično in raznoliko prepletanje kitarskih linij, mastni rifi in glasen ter pester boben. Inštrumentalna trojica klasično stoner rifažo spretno prekinja in dopolnjuje s Kozlovimi solažami, ki so enkrat psihedelične, spet drugič pa shreddersko odpuljene ali klasično rockerske. Basa fantje nimajo, a se ga sploh ne pogreša, saj dve kitari ustvarjata več kot zadovoljivo globino, navduši pa tudi odrska spontanost benda, ki večkrat pripelje do nenačrtovanih jamov.
Ob pol enajstih so, ob navdušenju sicer ne tako številčne publike kot lani v Gali hali, Ljubljano zopet pozdravili epski rifi himničnega Åpenbaring ter divjaški frontmen Erland Hjelvik, znova s sovo, simbolom benda, na glavi. Prav Hjelvik je bil spet osrednja ikona, ki je prepričala s surovo predstavo in številnimi »Ugh!« vzkliki. Kvelertak so Ljubljano obiskali med prostim dnevom njihove turneje s Slayer in Anthrax, bend pa je znova potrdil vrhunsko koncertno formo in dejstvo, da gre preprosto za enega najboljših live bendov ta hip. Norvežani slovijo po potentni zmesi hard rocka, heavy metala, punka in občasnih black metal elementov in tudi tokrat se je ta zmes vžgala kot z bencinom polit kres. In tako vnetljivi kot njihovi komadi so na odru tudi člani benda, ki niti za trenutek ne postanejo pri miru. Erlanda je oder tako ali tako poln ves čas, obraz mu praktično vsak trenutek prekriva čupa, tudi kitarska trojica, basist in bobnar pa divjajo prav vsak hip koncerta. Čeprav Erland prepeva izključno v norveščini in je našim ušesom po večini povsem nerazumljiv pa je vsa stvar tako nalezljiva in v živo tako prepričljiva, da si norveška besedila ves čas, če že ne drugega, vsaj mrmraš. Kvelertak so v dobri uri in pol odžgali oba albuma skoraj v celoti, kraljevali so rušilni hiti kot so Bruane Brenn, Mjød in Kvelertak, odigrali pa so tudi nekaj novih komadov. Bomba in težko že čakamo novi album, ki izide prihodnje leto in če sem začel z norveškimi stereotipi, pa naj končam še z norveškim vicem. Kako se reče norveški prostitutki? Fjord Escort.
avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad
