Kraj: Buesiana Rock Cafe / Veldem Am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 30.11.2007
Število obiskovalcev: 0
Cena karte: 35,00€
Tudi tokrat me je v Avstrijski Velden pripeljala glasba in ne užitki, ki jih sicer nudita jezero s prelepo okolico in mnogim lokalni “casino”. Razlog za moje vedno bolj pogoste obiske tega idiličnega kraja je glasbeni program malega kluba ‘Bluesiana’.
Ob prvem obisku tega pravega zatočišča za ljubitelje glasbe, sem se najprej nasmihal ob imenu ‘Rock Cafe Bluesiana’, ki nakazuje na raznolikost glasbenih stilov, še bolj pa ob kraticah, ki krasijo hišo. Na njej je namreč mogoče zaslediti napis ‘KKK’ pri katerem številni afroameričani, ki s svojo glasbo pogosto gostujejo v tem klubu, najverjetneje najprej pomislijo na ne prav razumevajočo ‘publiko’.
Vendar ‘Konzert Keller Kofler’ s svojo domačnostjo takoj prežene vse morebitne zadržke obiskovalca, ko se po stopnicah spusti v klet kluba. Pri vstopu v prostor te pozdravi dekor s ‘kilometrino’, pravi klubski vonj (marsikateri ‘Janez’ si najprej z velikim užitkom prižge cigareto v tem hramu hedonizma ), prostor za DJ-a, ki še vedno lahko izbira med naborom starih vinilnih plošč (čeprav raje posega po kakšnem novejšem nosilcu zvoka) in seveda številne fotografije zvenečih imen, ki so v preteklih letih že nastopila v klubu.
Dandanes bi se marsikateri mainstream izvajalec pritoževal nad ‘backstageom’ na kegljišču, ki ga od klubskega dela deli le zavesa, in (pre)majhnim odrom brez pravega svetlobnega parka. A ravno navdušujoč nastop v tako intimnem okolju, brez vseh ‘trikov’, razlikuje velike glasbenike od tistih, ki si to le želijo biti. Med čakanjem in poležavanjem v starih usnjenih stolih smo z družbo žalostno ugotavljali, da v celi Ljubljani (smo bili pač ‘žabarji’ na kupu) ne premoremo enega kluba, ki bi v tem trenutku predvajal tako širok in zanimiv izbor nekomercialne glasbe in obiskovalcu, ob ravno pravšnji glasnosti ozvočenja, še vedno omogočal nekaj verbalne komunikacije. V debato o tem, zakaj vse radijske postaje v Sloveniji vrtijo iste hite iz 80. let in nihče ne poskusi z ‘norim’ konceptom drugačnosti, se ta večer raje nismo ponovno spuščali.
Standardna ura zamude, koncert je bil namreč napovedan za 21. uro, je minila hitro in potrebno si je bilo zagotoviti prostor pred odrom, saj so se izza zavese že prikazali trije glavni akterji koncertnega večera.
Ko so na oder stopili basist Victor Bailey, bobnar William E. Calhoun in kitarist David Gilmore, sem nehote še enkrat pogledal vse prisotne in skušal ugotoviti, če je med njimi kak pristaš Pink Floydov. Na nekaterih spletnih straneh je bil program večera namreč opisan kot preigravanje albuma ‘Dark Side Of The Moon’, kar bi znalo, v kombinaciji s priimkom Gilmore, koga zavesti v prepričanje, da bo uspel slišati neke nove jazz razsežnosti tega legendarnega albuma. Na svoje olajšanje, med kakimi stotimi obiskovalci, nisem zasledil prav nobene sprane in na ‘ponterosu’ kupljene majice Pink Floydov.
Pozdravil in nagovoril nas je seveda David Gilmore – ‘zvezda večera’, čeprav je sam v šali priznal, da je na odru ravno on tisti, ki je najverjetneje najmanj zveneče in priznano ime v jazz glasbi. Po kratkem uvodniku je bilo govorance za sobotni večer konec, saj je sledilo 90 minut glasbenega raziskovanja. Tako za nas kot tudi za gospode na odru.
Večina skladb je bilo grajenih na frazi, ki jo je enkrat podal Mark, pri naslednji je Victor temo pesmi izluščil iz svojega solističnega uvodnika, Will pa je na svojem Korgovem Wave Drum-u (na njem je posnel celo solo ploščo Drumwave) odigral in sprogramiral loop, preko katerega je potem trio naslednjih nekaj minut igral in improviziral. Mark je vseskozi ohranjal melodiko in se ni zatekal k nepotrebnemu preigravanju ali uporabi številnih efektov, ki so bili razvrščeni pod njegovimi nogami, temveč je vedno dopolnjeval že tako močno in raznoliko preigravanje ritem sekcije. Seveda je bila polna in eksaktna glasbena podlaga, ob teh vrhunskih inštrumentalistih, pričakovana, vseeno pa me je presenetila njihova energija in iskreno uživanje v skupnem igranju. Spoštovanje do soglasbenikov pa je bilo najbolj razvidno ob samem zaključku koncerta, ko je trio izvedel ‘Footprints’ legendarnega saksofonista Wayna Shorterja. Vsi trije so namreč imeli priložnost sodelovati z njim, kar si štejejo v veliko časti in priznavajo, da jim je, tako glasbeno kot na osebni ravni, pustil močan vpliv.
Seveda je publika po njihovem odhodu z odra zahtevala dodatno skladbo in tudi tokrat je bilo mogoče začutiti, da zasedba za nastop nima pred-pripravljenega spiska skladb, temveč, da je izbor vsake naslednje skladbe prepuščen impulzivnosti trenutka, ki ga določajo občutki glasbenikov na odru in odzivnosti publike pod njem. Tako je vsak koncert edinstven in živ organizem, ki se hrani s sinergijo vseh prisotnih, in ga je zato nemogoče podoživeti, kaj šele kopirati.
Večer se je zaključil z Willovim pozdravom ‘Gudrun, Ich liebe dich’, namenjenim lastnici lokala, ki kljub očitni ‘nerentabilnosti’ lokala, že 20 let prireja tovrstne glasbene večere in ob tem neznansko uživa. Vsem, ki vseeno ne morejo razumeti teh nekomercialnih odločitev, Gudrun z velikim nasmehom odgovori ‘I just love this music!’
Galerija slik
