Uriah Heep v finalu ‘Abrahamovega’ praznovanja ‘začarali’ Prago!

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2022
0 236

Lokacija: Praga / Forum Karlin / Češka Republika
Datum: sobota, 10. 12. 2022


Vse je šlo po planu. Oktobrskem. Vse dokler niso Uriah Heep pričeli z ‘eksperimentiranjem’ ter ‘preračunavanjem’ in so del koncertne turneje, ki bi se morala odvijati skozi oktober skrajšali, oziroma prestavili nekatere oktobrske datume na december. Skrajšanje pa pomeni tudi odpoved nekaj koncertnih terminov. Med te termine je žal sodil tudi zagrebški, kjer bi morali Uriah Heep nastopiti 25. 10. 2022. Nadomestnega termina ni bilo. Pri tem je npr. kratko potegnil tudi Beograd. Tako je tlela nekje v ozadju vseskozi tiha želja, da bi nemara skočil človek na nekaj dnevni oddih na Češko in ob občih manevrih tamkajšnjega pivsko-prehranjevalnega razvrata, mimogrede pobasal zraven še koncert skupine, ki je sodil v sklop turneje na kateri so Uriah Heep obeleževali 50. let svojega delovanja. Z dveletno zamudo. In pri tem niso bili edini. Zakaj je stara zgodba in je ni več vredno izpostavljati.

Kakorkoli. Izkazalo se je, da bo plan mogoče izpeljati. Tokrat brez ‘žicanja’ za novinarske karte in ostale pripomočke (foto pass). Kot v tistih starih časih. Ko te žene na koncerte le goli entuziazem. In Forum Karlin je konkretno prostorna dvorana. Tja se zbaše tudi do 3.000 ljudi. No, koncert ni bil tako oblegan – zbralo se je pol manj glav, je pa zadnja leta zanimanje za lik in delo te ikonske britanske hard rock zasedbe znova naraslo, kar smo izkusili zlasti na koncertih v februarju 2019, saj so Uriah Heep pričeli znova obiskovati vse večja in večja prizorišča. Tudi takšna, ki sprejmejo po nekaj 1000 ljudi. In to v solo režiji. Hkrati s tem je postala tudi založenost trgovine z uradnimi koncertnimi spominki obsežnejša.

Tako je bilo tudi tokrat. Poseben magnet, ki je vlekel na obisk vsaj enega koncerta tokratne turneje, je bilo v prvi vrsti dejstvo praznovanja 50. obletnice delovanja. Zakaj? Skupina je namreč repertoar raztegnila in konkretno ‘zasolila’. Praviloma seže klasični Uriah Heep koncert tja do šestnajst, največ sedemnajst točk. No, tokrat je šlo za drugo štorijo, ki je v polni časovni izmeri nanesla na skoraj dve uri in pol dolgo predstavo.

V prvem delu smo lahko uživali 40. minut v akustičnem koncertu. Skupina je pred izvedbo vsake klasike orisala zgodovino oziroma ozadje nastanka posamezne točke. Za to sta skrbela vodja in neuničljivi prvi Gandalf rocka in rolla, to je kitarist Mick Box, ter vokalist Bernie Shaw. Nekatere točke v prvem delu so nostalgično oživljale čase zadnje akustične turneje skupine, ki se je prav tako vila v decembru 2004 po Evropi (takrat smo jih obiskali v dvorani Georg Elser Halle sredi Münchna, nekakšni bavarski različici ljubljanskega Cankarjevega doma). Že uvodna lahkotna in presunljivo nalezljiva Cirkus, ki jo Heep sicer na koncertih ne izvajajo, je to potrdila. Bend jo je po 16. letih znova vrnil v set listo. Tudi “The Magician’s Birthday” klasike, to je mistične Tales, se Uriah Heep sicer redko lotevajo. No, tokrat smo lahko ponovno uživali v njeni koncertni izvedbi. Sledi eden večjih hitov, ki konkretno strne vrste in pozove k prepevanju. Free Me in za njo srce parajoča in perfeketna baladna adaptacija The Weavers klasike Come Away Melinda (najdete jo na Uriah Heep prvencu “Very ‘Eavy, Very ‘Umble”) ter absolutno presenečenje večera, akustična adaptacija “High And Mighty” (1976) klasike Confession. Noro. “High And Mighty”, krivično prezrt in koncertno ignoriran album, je naposled le prejel nekaj pozornosti tudi s strani skupine. Na odru sta jo izvajala le Bernie in Phil Lanzon, ki sta njen zaključek mojstrsko prelila v še eno “The Magician’s Birthday” klasiko, to je eno najlepših balad celotne Uriah Heep kariere, brezgrajno Rain.

Album “Demons And Wizars”, eden najvidnejših dosežkov celotne Heep kariere, izdan v za skupino sanjskem letu 1972 (takrat so Heep izdali dva studijska albuma, tudi “The Magician’s Birthday”), je bil deležen izpostavitve s posebnim venčkov skrajšanih in v eno točko zlitih The Wizard, Paradise in Circle Of Hands. Da je za finale akustičnega dela sledila Lady In Black, pa so lahko skorajda vsi predhodno napovedali. Ta je prinesla enega prvih razpoloženjskih vrhuncev v Forum Karlin. Heep to klasiko navadno varčujejo za obvezni dodatek. No, tokrat so se je ‘otresli’ že po 40 minutah.

Bernie je že uvodoma razložil, da imajo skupine praviloma navado, da vzamejo s seboj še kakšno skupino, ki pred nastopom glavnega izvajalca ogreva svoje občinstvo. No tokrat, so Heep ogrevali kar sami sebe. Bili so sami sebi predskupina. V akustični maniri. Nič lepšega. Zato niti ni čudila odločitev skupine, da prične s koncertno predstavo že ob sedmi uri zvečer.

Sam električni del je skupina odprla s fenomenalno Against The Odds (“Sea Of Light”, 1995) s katero je takoj udarila po vseh cilindrih in konkretno vzdražno predramila publiko. Tudi v tem delu so Uriah Heep pripravili nekaj nenadejanih presenečenj. Med nje sodi zlasti vrnitev “Demons And Wizards” klasike Traveller in Time, pa Sweet Loraine (“The Magician’s Birthday”, 1972), kot tudi odlične novejše What Kind Of God (“Wake the Sleeper”, 2008), ki je v takšni set listi dostavljala odločen odklon k progresivnim rock elementom, s katerimi so Uriah Heep od nekdaj radi koketirali. Tudi udarna “Sonic Origami” (1998) klasika Between Two Worlds je vzdrževala razvoj dogodkov na izjemni ravni.

Bend igra odlično. Prostorni oder spretno izkorišča. Fenomenalno je opazovati Micka Boxa, ki brezmejno uživa na odrih tudi pri svojih krepkih 75. letih, nosi majice s poslikavami lobanj, ter brezkompromisno ‘žge’ po svoji kitari. Ostaja neustavljiv. Kot, da bi jih štel 25. Box ostaja v svoji generaciji danes, v kolikor se Ozzy in Iommi ne združita slučajno v Black Sabbath, gotovo najglasnejši rockovski glasbenik galaksije. Če ne prej, je to potrdila Free ‘n’ Easy. In pri tem mu nič ne uide. Rutina in preprosto povedano unikat. Unikat na katerem v veliki meri stoji glasba Uriah Heep. No, po letu 1980 lahko rečemo, da kar v celoti. Box je pravzaprav sam po sebi že nekaj let vsaj tako velika ikona, kot je veliko ime skupine. Pomlajena ritem sekcija ostaja silno angažirana, eksplozivna, strupena in navita. Tu je Phil Lanzon, vselej zanesljivi in nezmotljivi čarodej na klaviaturah, ki je znova izdatno zasijal v prelepi epski klasiki July Morning (vsekakor je eden vrhuncev vedno znova v tej klasiki podaljšana izhodna kitarska solaža Micka Boxa). Bernie Shaw je v vseh teh letih nepogrešljivo prvo grlo skupine. Tudi tega večera je preprosto povedano, s svojim pozitivizmom vseskozi skrbel za odlično razpoloženje prisotnih. Čuti se, da je pevec na leta izgubil konkreten del višine, vendar je tako spreten in rutiniran, da briljantno adaptira melodijo v napevih, da se uspe vselej mojstrsko izmuzniti delom, ki jih je v osemdesetih v višini dosegal s peresno lahkoto. Pri tem je treba upoštevati, da je terminska razporeditev aktualne turneje izjemno zatrpana ter da smo v njenem velikem finalu, ko je na sporedu vsega še nekaj koncertov. Bernie verjetno že komaj čaka, da bo lahko malo spočil glasilke. Ga pa kvintet konkretno pokriva z večdelnimi vokalnimi harmonijami, kar vsekakor prinaša v težjih sekvencah za vokalista vrsto olajšanja.

Z integracijo mračne in mistične Rainbow Demon je skupina v repertoarju odigrala skoraj celotni “Demons And Wizards” (manjkal je le še Poet’s Justice). Klasike železnega repertoarja, kot Sunrise, Stealin’ in seveda brezčasna sklepna July Morning, so vzdrževale izjemno razpoloženje in prizorišče je ob konkretnem prasketanju energetskih silnic vseskozi vrelo. Dodatek ni bilo težko napovedati. Famozni Hammond vložek Phila Lanzona je izbor skladbe polagoma pripeljal do enega najgromoglasnejših in najprodornejših kitarskih fraz heavy metal pionirstva. Bila je seveda monstruozna Gipsy, ki jo je za veliki finale tega maratonskega seta, nasledila še najbolj nestrpno in vroče pričakovana Easy Livin’, s katero se je skupina poslovila s prostranega odra praškega prizorišča Forum Karlin.

Bernie pa pred slovesom ni pozabil dodati, da se v letu 2023 vrača skupina z novim albumom “Chaos & Colour” in novimi koncerti. V formi, kot se nahaja in kot smo to izkusili na obisku njihovega koncerta v Pragi, ji pravzaprav drugega ne ostane, kot da še naprej tako zagrizeno nastopa ter na tak način v najlepši možni maniri zabava in razvaja svoje privržence. Pri čemer je treba dodati, da se lahko kadarkoli upokojijo. Za seboj imajo namreč 52. let delovanja. Vendar se zgodba ne ustavlja in v rezervoarju ostaja še precej goriva ter na nek način neiztrohnjene (mladostniške) ihte. Naj tako ostane.

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen (fotografije št. 4, 5, 30 & 31)

Setlista:
Akustični del
1. Circus
2. Tales
3. Free Me
4. Come Away Melinda (orig. The Weavers)
5. Confession
6. Rain
7. The Wizard / Paradise / Circle of Hands
8. Lady in Black
—premor 15. minut—
Električni del
9. Against the Odds
10. The Hanging Tree
11. Traveller in Time
12. Between Two Worlds
13. Stealin’
14. Too Scared to Run
15. Rainbow Demon
16. What Kind of God
17. Sunrise
18. Sweet Lorraine
19. Free ‘n’ Easy
20. July Morning
—dodatek—
21. Gypsy
22. Easy Livin’


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki