Kraj: München (Nemčija), Carl Orff Saal
Datum koncerta: 12.12.2004
Število obiskovalcev: 1500
Cena karte: 35,50€
V razprodani Carl Orff Saal (zanimivo, le dva dni po uprizoritvi njegove opere Carmina Burana v razprodani ljubljanski hali Tivoli), v hali, ki leži le streljaj od centra mesta (loči jo Ludwigsbrücke preko reke Isar), točno nasproti Muffathalle , kjer so skoraj natanko pred enim letom Uriah Heep nastopili prav tako v Münchenu (predskupina so bili takrat Blue Öyster Cult), sem se znova srečal z velikimi Uriah Heep. A tokrat je bila razlika izjemna. Turneja je namreč, z izjemo nekaj koncertov, skoraj v celoti akustična. Uriah Heep so v svoji več kot 35 letni karieri namreč skomponirali dolg repertoar izrednih akustičnih in polakustičnih pesmi, ki so jih to pot predstavljali na turneji. Torej turneja imenovana “The Acoustic Side Of Uriah Heep”.
No za to, da ne bi bilo vse posuto z rožicami za nas petorico Slovencev, je poskrbel organizator, ki je povabil nemško skupino Tommy, da ogreje občinstvo v hali pred Uriah Heep. Bom direkten. Bili so na tipičnem nivoju naših slovenskih (narodno) zabavnih skupin. Pocukrano jokanje 40minut. Danes je že tako, da lahko mnogokrat snemajo v studiu tisti z denarjem in ne tisti z idejami in talentom. In v prvo skupino sodi Tommy. Dober plagiator tale vodja skupine Tommy. Plagiator česar se je naučil v glasbenih šolah. Ne, ne, sej dečko je pokazal da obvladuje klavir, akustično kitaro (vsaj akorde), pa da zna usta odpirat. A vse je bilo skrajno nevživeto. Zaradi posledic nastopa Tommy je Alen padel v globok spanec, kar je spravilo v prešeren smeh kar nekaj Nemcev okoli njega, jaz pa sem moral pobegniti iz dvorane naravnost na pivo. Nujno je bilo! Kajti nekaj tako pocukranega lahko slišim proti svoji volji le izjemoma, tega pa moj “zateženi” jaz ne zna zaenkrat še najbolje prenašati. Sedaj vam je tudi jasno, da težko objektivno ocenjujem tole predskupino. Ne znam jih pohvalit. In to pot se je zgodila ta izjema, ki je resnično nisem pričakoval.
“There is always place for you in my heart” in “I can feel your love”, torej besede heart, love, baby, feel, so se konstantno ponavljale skoraj v identičnem vrstnem redu. Zehal sem. Ljudje pa ploskali. Tommy ponos Nemčije! Kako potem najdejo razliko med Tommy in Uriah Heep, me je prešinilo? Torej glasba ujeta v okvirčke Cdur, Amol, Fdur, Gdur. Vse je zvenelo skrajno neduhovito, brez domišljije in torej neznosno dolgočasno. Le za denar. Pa saj je cel rock za denar narejen, a k temu, da v osnovi od tega živiš, lahko prispevaš v glasbo, ki jo pišeš tudi jajca, katera je očitno Tommy miška snedla. Bom pa še enkrat priznal, da sam sila težko objektivno ocenjujem tak bend, ker v taki glasbi enostavno ne zaznam prav nobene globlje vibracije. Na silo je zvenelo vse skupaj. Vsaj pivo mi je vrnilo samozavest. Resnično, brez predskupine bi vsi preživeli, ne pa da smo šli skozi takšen “brain salad surgery”.
Uriah Heep. Bend s pridigo s katero se moja duša močno istoveti. Bom lahko vsaj tokrat objektiven? Zame kot fana znova težko. Ma od prvega takta me je mravljinčilo vzdolž hrbtenjače, pa čeprav sem sedel popolnoma zadaj v dvorani, na tribuni v 18 vrsti. Koncert je bil razprodan, dvorana pa prejme nekaj več kot 600 obiskovalcev. Seveda so bili to v glavnem starejši ljudje (na videz) a očitno mladi po srcu. Kot danes mladi prisegajo v Sloveniji na Sidharto, so oni takrat v svojih letih nedolžnosti in hrepenenja na Uriah Heep.
Odprli so set z Why Did You Go (“Return To Fantasy” , 1975). Vsa jeza, nakopičena v meni zaradi predskupine, se je razblinila. Uriah Heep so dva koncerta odpovedali zaradi težav z vokalom pevca Bernie-ja Shaw-a. Skupino krasi izjemna korektnost, saj so odpovedani koncert 03.12.2004 v Flensburgu, prestavili na prvi prosti termin svoje turneje 05.12.2004, takoj, ko je Berniejev vokal okreval in tako naknadno osrečili Flensburg. Repertoar je bil zelo zanimiv. Vodili so nas skozi sedemdeseta naprej z Easy Road (“Wonderworld”, 1974, mimogrede s plošče posnete v Münchnu). Nato pa skok na “Sonic Origami” (1999) in Heartless Land ter prelepo balado Question. Z eno besedo fantastika. Kemija skupine se je pri obeh še posebej izražala fantastično skozi vživet slog, saj je ravno ta postava skomponirala obe pesmi. Predstavljeni sta bili obe brezhibno uigrano in kompaktno. Bernie oblečen v švalerja kot ponavadi, sedeči Mick v belem (na električnih šovih se rad prikaže v temnem), Phil Lanzon (ex-The Sweet), ki je od daleč spominjal na Mozarta s svetlečim baročnim suknjičem in lasmi spetimi v čop, za svojo “orglarno”, pajek z Marsa, sedeči Trevor Bolder (igral pri D. Bowie-ju na dveh znamenitih rock ploščah “Ziggy Starduist And The Spiders From Mars” ter “Alladin Sane”) s svojo oguljeno fender bas kitaro in Lee “The Bear” Kerslake (prispeval bobne, ko ni šlo za Uriah Heep, za prvenec Ozzy Osbourna), vedno nasmejani, sproščeni, ljudem dostopni, skromni in vedno pripravljeni na dober štos. Prvi dve pozitivni presenečenji sta bili nedvomno If I Had A Time in Year Or A Day, ki jih današnja postava Uriah Heep (od leta 1986 do danes) v živo na koncertih doslej še ni igrala.
Cirkus (“Sweet Freedom”, 1973) je tista nežna zgodbica vzeta iz rajske plaže nekje sredi Karibov. Bernie se je zaposlil na kongah. Uriah Heep so vrinili v komad dodatne klavirske aranžmaje in pesem je tako izzvenela precej drugače od originala, se pravi trše. Latino ritem tolkal je dobil primesi rock glasbe, sploh ko se je v izhodu s svojimi bobni skupini pridružil Lee. V izhodu je blestel Trevor s svojim bliskovitim šprudlanjem, pesem pa so okusno zabelili tudi dodatni klavirski aranžmaji.
Ljudje so se prvič bučneje zdramili ob komadu Come Away Melinda.Tudi tega je današnja inkarnacija Uriah Heep prikrojila lepo po svoji meri in izhodni del je tako kot Circus znova prevrnil atmosfero v dvorani na glavo. Najprej prefinjeno in tankočutno, sprva le Mick in Bernie (kitara in vokal igrata integralno vlogo v tej pesmi), nato pa v zaključnem delu Uriah Heep zimprovizirano začinjeno. Lee se znova vključi z močnimi treski bobnov, kar je dalo pesmi, katere izrazna moč je ravno v tem da nežneje, ko jo igraš, bolj zadane (originalna verzija), povsem nov, “rahlo” rokerski pečat. Lee je bil polovico komada brez dela. Bobnarske palčke, ki v njegovih mogočnih rokah itak izgledajo koz zobotrebci, nekako niso našle svojega pravega mesta. No Lee se je zabaval med prvim delom komada tako, jih je vrtel v rokah, ponujal Philu, če jih ta slučajno potrebuje, skušal pa si jih je zatakniti celo za ušesa.
Ljudje so ves čas aplavdirali in ovacije so bile nadvse bučne. Vendar pa poslušni ubogljivi inu vselej redoljubni Nemci le niso našli kakšnega posebnega recepta za popoln odklop. Prvič šele potem, ko jih je nagovoril Bernie, ko je dejal: “It is not allowed to smoke, but it is allowed to stand!” “Will you help us singing? This next song I ‘m sure you know real well!” Je mar že čas za Lady In Black?
Vraga je! Bila je Free Me (“Innocent Victim”, 1977). Hit hitov, pesem iz obdobja ex-Uriah Heep pevca Johna Lawtona človeka, ki je nadvse obvladoval petje iz trebuha že pri Lucifer’s Friend. Težka reč za Bernieja, za njegov slog ter barvo glasu in vendar se je Bernie kar lepo znašel v Lawtonovih čevljih, čeprav Lawtonovo profesijo strastnosti vokala težko kdo prekaša (verjetno šele Glenn Hughes). Narodo se je razživel, celotna dvorana je sodelovala z nenehnim ploskanjem in je pela refren. Uriah Heep so začutili energijo množice in od takrat naprej dodatno opogumljeni zaradi izkazane podpore občinstva s tribun bili čista magija in pravljice iz dežel palčkov, gobic, škratov, vil, čarovnikov so oživele. Takoj naprej so udarili z Love In Silence (“Sea Of Light”, 1995). Ljudje so še kar v stoje uživali naprej in Bernie se je med pesmijo v njenem daljšem inštrumentalnem delu za nekaj minut poslovil z odra. Uriah Heep so med njo blesteli enkrat več popolno.
Sledilo je drugo presenečenje. Komad When The War Is Over (“Raging Silence”, 1989), ki sploh ni Uriah Heep komad, pač pa priredba hita, ki ga v originalni izvedbi igrajo Avstralci Cold Chisel. Krasen kontrast je vnesel ta komad zibajoče umirjenega ritma in udarneje zastavljenega refrena. Bernie je poskušal od ljudi izvleči še več glasnosti, ko nas je pozval naj ponavljamo v refrenu verz “Ain’t nobody gonna steal this heart away”, vendar pa tokrat nismo bili preveč prepričljivi. Tako pa smo bili nekje pri polovici koncerta. Pravšnji komad, ki so ga vtaknili med “ljubezen nad vsem” pridigajočo Love In Silence in “The Magician’s Birthday” (1972) trojčkom, ki mu je sledil. “The Magician’s Birthday” je verjetno najboljša ’70Heep plata. Prvi komad je bil Sunrise, ki pa v pol-akustični izvedbi ni tako zažigal kot sicer zažiga v električni. Ljubezen, povsod ljubezen,…Heep iščejo že 35let ljubezen in pridigajo o osvoboditvi človeštva s tem, ko najdeš ljubezen v sebi, ljubezen nad vsem. Pišejo z neukročeno mladostno ihto, z neizpeto bolečino v srcih, zato so tako prepričljivi magi. Če bi se vsakogar od nas prijel vsaj delček te poezije, bi naše iluzije postale stvarnost. Govorim o tem, da se ne bi več ubijali med seboj in bi se le brezmejno ljubili. Strah in sovraštvo bi bila za vselej izkoreninjena. Danes se vsak temu globoko nasmeji. V realnosti se verjetno tudi Uriah Heep, a v poeziji so smrtno resni in pravijo, da beseda udari 1000krat bolj kot svinčena krogla.
Uriah Heep so kar ostali na Amolu še naslednja dva komada. Mistični, skrajno mistični Tales in seveda Blind Eye, s cigansko speljano tercetno linijo, pesem fenomenalne izvedbe, da je kar treslo prisotne ob vsej njeni grandioznosti. Tako me resnično ni mravljinčilo že dolgo ne. Komada, ki sta v osnovi pol akustična, no in to je tista formula, ko čutnost v živo na akustiki izžareva še intenzivneje. Atmosfera je bila izjemna. Dvorana v temni modrini, nežna vijoličasta svetloba je osvetljevala glasbenike z inštrumentarijem. Navadno med Tales in Blind Eye na akustičnih koncertih doda skupina flavto. Kot posebna gosta sta se skupini v preteklosti na odru ob tej priložnosti pridružila šef nizozemskih progresivnih rock legend Focus Thijs Van Leer ali pa šef Jethro Tull sam samcati Ian Anderson. No tokrat je Phil napel možganske koleščke in rearanžiral linijo flavte za svoje klaviature. Izredna energija polna svetlobe, pozitivna, iskrena da se je iskrilo, je polnila dvorano in srca naših bitij. Potem pa končno tudi pesem vzeta s “svete” “Demons And Wizards” (1972). S plošče, ki je odkatapultirala Uriah Heep v rockovsko družbo največjih in “nesmrtnih”. Traveller In Time. Naposled, sem si mislil. V osnovi s heavy kitarskim/hammond motivom in sedaj tu pred nami v popolnoma drugi preobleki. Mick je duhovito popeljal izhod pesmi kar v uvod k More Fool You (“Raging Silence”, 1989). To je pesem, ki okarakterizira pevca Bernieja Shawa od glave do pete (podobno kot Free Me Johna Lawtona ali July Morning Davida Byrona r.i.p.). More Fool You ima dvojni obraz, mirni del, kjer bend pretkano polaga zvočne palete svojih inštrumentov, gradi na atmosferi in potem le ta preskoči na nov nivo skozi eksplozivni refren. Bernieju se je kar trgalo na odru od vse njegove vživetosti. Ogromno k temu je pripomogla publika z izjemnim odzivom, ki je podžigala bend na odru. Bernie je pel fenomenalno, brez zgrešenega tona, v vseh legah z enako intenziteto, vokal med koncertom ni na nobeni točki zgubljal moči Berniejeve unikatne ekspresije. Bernie, ki je pel tudi pri “heavičih” Praying Mantis, je pevec idealen za to kar Uriah Heep so danes. Eksplozivni adrenalinski hard rock z izredno mero prog elementov, perfektno pa bi se znašel tudi v klasičnem epsko melodičnem heavy metal rocku, saj vokal včasih v najvišjih legah potegne na B. Dickinsona (Iron Maiden) ali Virgin Steele pevca D.DeFeisa. Bernie ni varčeval z vokalom, verze je vseskozi pel na polno in jih ni sekal, tako da bi jih prej zaključeval.
No in za konec “evergreen” Lady In Black, s katerim navadno Uriah Heep zaključujejo regularne dele svojih koncertov. Bernie je znova nagovoril publiko k sodelovanju, narod se ni pustil prositi in veselo smo “prejodlali” aaaah-aah-aaaah-e. Verzija je bila malo krajša kot ponavadi na Uriah Heep “elektrošovih”. Konec je bilo regularnega dela. Heep so šli naproti vrčku ali dvem, brisačam in na kakšen čik v “backstage”, ljudje pa so huronsko zahtevali dodatek. Med bučnim ploskanjem in topotanjem nog se je skozi dvorano z lahkoto slišal prav glasen evforičen “Vouuuuu.
Ko so prišli nazaj na oder, so nadaljevali s svojo magijo naprej. Prvi je prikolebal na oder Phil Lanzon in začel po klavirsko. In bil je dež (Rain). Ena najlepših, če ne kar najlepša balada v vsej zgodovini skupine, vzeta iz “The Magician’s Birthday” albuma. Pesem, kjer lahko doživiš mojstrstvo Davida Byrona najbolj intenzivno. Težka naloga je čakala Bernieja, medtem ko je Phil brez problema oživljal Hensleyevo zapuščino. Rain je bil definitivno še eden vrhuncev. Krhka nežna izpoved, ko srca okamenijo, oledenijo, ko nihče ne sliši tvoje ljubezni, ko ostaneš najbolj sam. Najbolj sam, ironično ravno takrat, ko si obdan z drugimi. To pot nisem zadrževal solz.
Nato je nagovor pričel Mick Box. Legendarni kitarist se je seveda iz vsega srca zahvalil in med drugim dodal tudi to, da Uriah Heep resnično spoštujejo odločitev vseh prisotnih v avditoriju, da smo namenili nocojšnji večer za druženje s skupino, namesto ždenja ob isti uri pred TV ekrani in tešenja s kakšnimi cenenimi nanizankami ter poročili.
No in v zaključku še malo več z albuma “Demons And Wizards”. Pričeli so z The Wizard, ki so jo skoraj v celoti odigrali, potem pa na sredi preskočili na Paradise, le delček sicer, a kako je Bernie odpel božansko te linije! Za njo pa fantastičen zaključek s Circle Of Hands. Bilo je malo manj kot dve ure, ki sta minili kot bi mignil. Še po koncertu sem vsaj pol ure ves našponan skakljal naokoli od neizmerne sreče, nabit s pozitivno energijo, da me je kar neslo do vsega navdušejna nad bombastičnm koncertom. Zvok je bil grandiozen, inštrumenti v ravnovesju, z Berniejem na vokalu vselej v središču. Čista desetica, slabi dve uri.
Čakali smo jih po koncetu. Bilo nas je sedem. Čakali smo na avtograme. Dva Nemca z miljon plakatov in nas pet Slovencev. Heep so prišli zelo hitro ven. Najprej samo Bernie Shaw, ki je po vihtenju flomastra kar hitro odšel v tour bus spat. Nato pa čez pet minut ostali štirje kompanjoni. A namenjeni v nasprotno smer od tiste, ki je vodila proti tour busu. “Enoprostorec” jih je čakal, da jih odpelje naprej v nočno življenje Münchna. In neverjetno kako dobre volje so bili fantje, smejalo se jim je non-stop.
Uriah Heep bend, ki ne zna razočarati. Resnično od legendarnih rokerskih skupin jih ni več veliko ostalo v podobni formi. tudi danes v živo čista prva liga. Perfekcija, magija. Dobro, dobro da poštopam svojo žogo evforije! Realno in prizemljeno rečeno, so “znalci” in so rutinirani. Vendar svet orhidej, vilinskih lepotic, zmajev, škratov, čarodejev, urokov, čarodejstev ob njih vedno zaživi. Poezija ljubezni in miru, aranžmaji popolne dovršenosti. Bend, ki nikdar ni dobil priznanja kot si ga zasluži. Zelo krivično, glede na izjemen intelekt, ki ga je prispeval v rock glasbo.
To je tisti redek občutek po koncertu, da če bi dal za karto tudi dvakrat toliko, ti ne bi bilo žal. Podobno sem počutil po koncertu Jethro Tull letos avgusta v Grazu. Od starih mačkov jih je malo, res malo, ki bi v živo dihali kot 20letniki in ta dva benda sta definitivno med njimi. Bodisi v akustični ali električni izvedbi, magija je vedno in je vselej neponovljiva in edinstvena. Uriah Heep, vidimo se ob prvi priložnosti, brez skrbi, vzamem dopust in prigalopiram na vaš koncert.
Setlista
1. Why did you go
2. The Easy Road
3. Heartless Land
4. Question
5. If I had the time
6. A Year or a day
7. Come away Melinda
8. Circus
9. Free me
10. Love in silence
11. When the war is over
12. Sunrise
13. Tales
14. Blind eye
15. Traveller in time
16. More fool you
17. Lady in black
——- dodatek
18. Rain
19. Wizard/Paradise /Circle of hands (medley)
