Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Gasometer / Dunaj / Avstrija
Datum koncerta: 05.11.2008
Število obiskovalcev: 2500
Cena karte: 38,00€
To, da se najmanj enkrat na leto roma na koncert legendarnih art rockovskih in hard rockerskih pionirjev Uriah Heep, je za del Rockline ekipe z leti postala že skorajda tradicija in prav je tako, saj vsak njihov nastop predstavlja neko povsem svojevrstno doživetje, ki obiskovalcu še dolgo ostane v zelo lepem spominu. Uriah Heep, kateri bodo kmalu praznovali že svojo štirideseto obletnico obstoja, so ena izmed tistih redkih neuničljivih skupin iz zlate dobe rock glasbe, ki s svojim garaškim pristopom, izjemno srčnostjo in odlično interakcijo s publiko, vedno znova dokazujejo, da enostavno ne morejo razočarati svojih dolgoletnih privržencev, kaj šele, da bi koga v dvorani pustili popolnoma hladnega. Tako je bilo tudi tega večera na Dunaju, ko smo si jih ogledali v lepo zapolnjeni dvorani Gasometer ter prejeli lepo porcijo vrhunske Heep magije.
Pred opisom odrskega dogajanja je treba omeniti, da se je za neukrotljive čarovnike hard rocka po desetletnem premoru letos zgodil nadvse pomemben in uspešen studijski povratek z odličnim novim albumom “Wake The Sleeper”. Ta je ob izidu navdušil večino dolgoletnih privržencev, navrgel pa jim je tudi številne nove oboževalce, ki šele odkrivajo njihovo neverjetno glasbeno zakladnico. Tovrstnemu odzivu primerno ob izpričani veri v moč novega studijskega materiala so se odločili, da bodo na tej turneji izvajali nov album v njegovi celoti.
Ne samo za ta večer, temveč za celotno turnejo so seznam izvedb razdelili na takšen način, da so uspešno prehajali med skladbami z novega albuma in dolgoletnimi klasikami. Kar se tiče izbire slednjih, ni bilo ta večer kakih posebnih presenečenj; običajni standardi, kakršni ne smejo izostati na njihovih nastopih, čeprav je večino izmed njih še vedno užitek slišati.
Morebitni privrženci Johna Lawtona in Petra Goalbya so tokrat morali krepko podvihati svoje nosove, saj se ni na repertoarju znašlo ničesar iz teh dveh obdobij. Čeprav sem velik privrženec Byronovega obdobja mi je odločitev skupine, da bodo “Wake The Sleeper” izvajali v njegovi celoti, povsem odgovarjala, saj gre za resnično izboren izdelek, posamezne skladbe pa so vse skozi predstavljale nadvse lep kontrast med klasikami.
Prav vsakdo izmed posameznih članov zasedbe nas je ta večer na svoj način navdušil, čeprav seveda Uriah Heep najbolj prepričajo kot izjemno harmoničen in dinamičen glasbeni kolektiv in ne kot posamezniki. Mick Box, kitarist in edini originalni član skupine, je vnovič potrdil svoj sloves unikatnega rock šamana ter nas navduševal s svojimi znamenitimi vah-vah kitarskimi pasažami ter s slikovitimi kretnjami z rokami od kitare proti zraku ves čas skrbel za pozitivne vibracije med odrom in publiko. Njegov dolgoletni kamerad, basist Trevor Bolder, nekdanji Bowiejev “pajek z Marsa” je ta večer deloval nenavadno živahno, sploh za nekoga, ki se je ponavadi rajši držal bolj v ozadju, z glavo povešeno proti vratu svojega basa.
Klaviaturist Phil Lanzon je na svojih prastarih hammond orglah, ki zavzemajo velik delež njihovega specifičnega zvoka, predvsem zaščitne zvokovne topline, kot vselej deloval kot izjemno suverena figura, ponovno pa se je dobro izkazal tudi v vlogi spremljevalnega pevca. Kljub temu, da je bilo potrebnega kar veliko časa preden je s svojimi orglarskimi mojstrovinami utišal vse tiste, ki so zahtevali vrnitev legendarnega Kena Hensleya, mislim, da mu je to v zadnjih letih, potem ko je že za več kot dvajset let presegel staž svojega slovitega predhodnika, končno uspelo v svoj prid obrniti tudi najbolj trdovratne Hensleyeve pristaše (vsaj kar se tiče njegove vloge klaviaturista).
Vselej razpoloženi pevec Bernie Shaw, ki po prihodu bobnarja Russella Gilbrooka in po več kot dvajsetih letih odkar je član skupine, končno ni več “zelenec” ekipe, je ponovno navduševal s svojimi vokalnimi bravuroznostim, karizmatičnim odrskim pristopom in hudomušnimi nasmeški. Kljub temu, da ni več med najmlajšimi, je še vedno v odlični formi in če se mu med petjem slučajno pripeti kakšen kiks se to komajda opazi. Gilbrook, ki je od Shawa prevzel štafeto “rookieja”, kljub dolgi senci svojega predhodnika, legendarnega Leeja Kerslakea, počasi postaja vse bolj sprejet tudi med dolgoletnimi pristaši skupine. Za turnejo si je omislil dokaj zanimivo postavitev bobnov, ki je na posebnem mestu vsebovala orjaški boben na katerega je z bobnarsko palico udaril ob koncu izvedbe “What Kind Of God”, ene izmed skladb z novega albuma.
Nastop so odprli, po pričakovanju, z naslovno skladbo novega albuma in v presledkih izvedli po več novih skladb zapored z vmesnimi trenutki za povratek v preteklost, ki so seveda najbolj razveselili stare privržence. Težko bi bilo izpostaviti, katere izvedbe novih del so ta večer najbolj prepričale. No, na posebno mesto bi dal odlične izvedbe “What Kind Of God”, “Tears Of The World”, “Angels Walk With You” ter “War Child”. Z izjemno uigranostjo vseh del novega albuma so demonstrirali izjemno artistično samozavest ter znova potrdili, da so eni izmed redkih legendarnih rockovskih skupin, ki se v teh časih ne opira samo še na stare standarde. Vse kritike, ki so jih od nekaterih privržencev prejeli zaradi dolgoletnega studijskega premora so z “Wake The Sleeper” in novo turnejo postale preteklost.
Izmed izvedb klasik sta tokrat najbolj prepričali “Gypsy” in “Sunrise”. Pri izvedbi slednje sta se Lanzonu vmes pripetili dve minorni napaki na hammondkah, kar se zelo redko zgodi, sicer pa je, kljub temu zavladala tista popolna Heep magija, ki te prevzame od nog do glave. Za “Gyspy”, ki je bila tokrat končno odigrana s svojim monumentalnim uvodom na hammondkah in s spretno vpleteno klasično improvizacijo v izvedbi gospoda Lanzona, pa se lahko reče, da je bila morda celo najboljša izvedba te legendarne skladbe, katero sem do zdaj doživel na njihovih koncertih. Nepogrešljivi “Look At Yourself” je tudi tokrat vseboval prostor za solistične improvizacije in krajši jamming za vse inštrumentaliste. Predvsem pa je potrdil, da Mick Box ostaja eden najbolj spregledanih rock kitaristov našega časa k čemur gotovo veliko prispeva tudi njegova prirojena skromnost, naravnost in iskrenost tako na odru kot izven njega. Slednje lastnosti žal nikoli niso spadale k ustaljeni podobi rockovskega kitarskega heroja.
Epski “July Morning” je, kot že tolikokrat poprej, zame ponovno predstavljal vrhunec nastopa. Njegovo besedilo že dolgo ni bilo tako aktualno in kljub njegovi vsesplošni melanholični atmosferi je na koncu v ozračju zapustil zavidljiv delež pozitivne energije. Seveda niso pozabili tudi na prastaro kavbojko “Stealin'”, ki kljub nenehnemu recikliranju še vedno zveni sveže, ob primernih razpoloženjskih stanjih pa tudi zabavno. Podobno se ne bi moglo reči za že pošteno prežvečeni hit “Easy Livin'”, ki je bil ta večer, kot že tolikokrat poprej, edini predstavnik z legendarnega albuma “Demons And Wizards” (1972).
Uriah Heep so svoj nastop zaključili brez velikega presenečenja ter kot dodatek odigrali še en izjemno prežvečen hit, se pravi “Lady In Black”, kjer nikoli ne manjka Mickova akustična kitara, ploski rok ter razgreto sodelovanje publike v refrenih. Avstrijska publika, da o nemški sploh ne govorim, še vedno najbolj ponori na ta njihov najbolj znan hit, ki jim je leta 1977, šest let po njenem izidu na albumu “Salisbury” (1971) prinesel prestižno nemško glasbeno nagrado Zlatega leva.
Osebno bi zlahka preživel brez izvedb obeh po dolgem in počez prežvečenih lajn oziroma bi jih z veseljem nadomestil s katero izmed kopice odličnih Heep skladb, ki nikoli ne dobijo svoje priložnosti, a tako pač je pri politiki večine izmed velikih rock skupin. Oba hita na čelu z “Lady In Black” morajo nenehno izvajati, če nočejo doživeti linča večine izmed svojih privržencev, saj je to nekaj podobnega kot, če Deep Purple ne bi igrali “Smoke On The Water” ali, če bi Iron Maiden pozabili na izvedbo “The Number Of The Beast”. To pa je tudi edina manjša kritika nastopa, saj bi se poleg jeklenih standardov lahko v dodatku odigralo vsaj eno, če že ne dve presenečenji iz preteklosti (kot so imeli večkrat navado storiti na številnih preteklih nastopih).
To pa je zgolj malenkostna, če že ne pikolovska pripomba, saje šlo za večer izjemne odrske perfekcije, ki pa me kot dolgoletnega ljubitelja sploh ni presenetila. Skupina je bila ves čas izvrstno uigrana, interakcija s publiko na izjemnem nivoju, ozvočenje je bilo prav tako vrhunsko, najbolj pomembno pa je to, da so še dolgo po njihovem odhodu z odra v zraku ostale izjemno pozitivne vibracije, kakršnih ne doživiš in začutiš na veliko rockovskih koncertov. Uriah Heep so nas znova prepričali, da ostajajo vrhunski tkalci svojevrstne glasbene magije in ena najbolj prijaznih skupin na svetu, tako v dobesednem kot simboličnem pomenu, katere se splača obiskati ob vsaki ponujeni priložnosti.
fotografije: Aleš Podbrežnik
besedilo: Peter Podbrežnik
Setlista
1. Intro
2. Wake the Sleeper
3. Overload
4. Tears of the World
5. Stealin’
6. Sunrise
7. Heavens Rain
8. Book of Lies
9. Light of a Thousand Stars
10. Gypsy
11. Look at Yourself
12. What Kind of God
13. Ghost of the Ocean
14. War Child
15. Shadow
16. Angels Walk With You
17. July Morning
18. Easy Livin’
—dodatek—
19. Lady in Black
Galerija slik
