Uriah Heep zakoličili štiri dekade sredi avstrijske prestolnice (2009)

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Szene / Dunaj / Avstrija
Datum koncerta: 17.11.2009
Število obiskovalcev: 600
Cena karte: 29,00€ / 32,00€

Že štiri desetletja na prizorišču, z nekaj kratkimi – kriznimi presledki, ko v osemdesetih prihodnost skupine ni bila gotova. Sicer lahko o Uriah Heep danes govorimo, kot o skupini, ki je “stala inu obstala”! In čeprav jo danes poznajo predvsem ljudje, ki so svoja najstniška leta preraščali pred slabimi 35 do 40 leti, so Uriah Heep redki rock dinozavri, ki so do današnjega dne ohranili tudi večino sklenine na svojem, vse prej kot škripavem, zobovju.

Možje, ki so v lanskem letu od sebe končno spravili novi studijski album, na katerega smo čakali celo desetletje, so se torej odločili, da tudi okroglih 40. let obstoja skupine ne sme ostati povsem nezaznamovanih. Tako so v letošnjem letu izdali album “Celebration (Forty Years Of Rock)” (2009) – RockLine recenzija TUKAJ, ki združuje nekatere njihove največje klasične hite. Te so v studiu znova odigrali v tej, trenutni Uriah Heep postavi, k njim pa so pristavili še dve povsem novi skladbi, verjetna “left-over-ja” albuma “Wake The Sleeper” (2008) – RockLine recenzija TUKAJ, za katera je zmanjkalo prostora na CD-ju.

Stranzinger so avstrijski lokalni rock n’ rollerji, ki so podobno kot Heep že davno tega zabredli v najzrelejša leta “Zemeljske tlake”. Možje sodijo naravnost na bikerska srečanja. Kvintet, ki ohranja tradicijo hard rocka starošolske obrti, v katero meša občutne vplive rock n’ roll drveža, je ponudil, kot predskupina, zelo zavidljiv zvok v klubu Szene. Vsekakor se je čutilo, da jih ima domača publika v mezincu leve roke. Pogled na odziv publike je bil zato na moč grotesken, saj je razgled orisal mnogo zehajočih, znaveličanih in od obilja koncertne ponudbe nevarno prenažrtih obrazov. Publika je namreč prišla podpret Uriah Heep. Stranzinger so imeli na voljo lep sveženj minutaže. Hrumeti so pričeli natanko ob osmi uri in skušali iz dvoranice spraviti nekaj telovadnih gibov, a več kot aplavdiranja iz vljudnosti, niso bili deležni. Kljub temu je pevec in kitarist Gerhard Stranzinger imponiral z obvladovanjem kitare, kar so dokazale zlasti solaže zaključnega dela koncerta, ko so bili prsti konkretno ogreti. Predvsem je Gerhard pokazal, da so njegove figure podvržene sledenju občutka in ne hitrosti in šolski pravilnosti. Klasične rock solaže s primesjo bluesa. Stranzinger so posebej prepričljivi po tem, da brezsramno in nadvse prepričljivo gradijo svoj zvok tudi z enakovredno uporabo orgel (Hammond C-3 – brez šale!). Možje se sicer kakšnim pretiranim jammom niso prepuščali, a so v nekaterih deljenih solažah nakazali, da jim to še zdaleč ni tuje. Gerhard je na trenutke dobesedno zasenčil preostali četverec, toliko izraznega prostora na odru je potreboval, ko je hkrati prašil riffe, soliral in seveda vršil funkcijo glavnega vokala, ki je roko na srce, še najšibkejša točka v skupini. Grlen in vendar nekoliko zamolkel, od časa do časa, preveč potiho nameščen v sami zvočni sliki. Žal z verzi v nemščini, zato so seveda Stranzinger karierno obsojeni na igranje po avstrijskih veselicah. Sicer pa za laika načeloma zelo lepo presenečenje, ki dokazuje, da naši severni sosedje lahko od časa do časa pokažejo, da so na mednožju pritrjena lahko tudi jajca.

Uriah Heep so dvorano napolnili. Pravzaprav je bila ta silno lepo polna, a ne do te mere, da bi se tlačili v njej prisotni, kot sardine. Le polna. Kamor je segel pogled. Dvoranica kluba Szene, je manjša od tiste v ljubljanskem Kinu Šiška, predvsem je ožja in ne toliko krajša. Lansko leto so Uriah Heep nastopili na Dunaju v večji dvorani Gasometer (RockLine reportaža – TUKAJ), dne 06.11.2008, ki spravi vase kakih 3000 glav. Prostor je bil takrat izpolnjen le do polovice. Zaradi racionalnih vidikov, lahko ocenimo, da je izbira Szene za koncert Uriah Heep povsem na mestu. A le v tem pogledu, saj Uriah Heep niso danes ne tako lepi, ne pametni, kaj šele popularni, kot denimo umetno ustvarjeni MTVjevsko najstniški iztrebki The Killers. Uriah Heep so preprosto premočni in preglasni za klubski prostor kot je Szene. Preprosto. S seboj so prinesli preglasno ozvočenje. Tako smo naleteli na zelo slab zvok v klubu. Kitara, še zlasti pa bobni in bas kitara, so povozili popolnoma vokal Bernieja Shawa, celo do te mere, da so se večdelne vokalne harmonije občasno bolje slišale kot glavni vokal. Prav tako lep del večera ni bilo mogoče natančno razločiti linije Lanzonovih klaviatur.

Zvočna peripetija, kakršne si tako izkušena skupina, kot so Uriah Heep definitivno ne bi smela privoščiti, se je še kar nadaljevala. Iz skladbe v skladbo. Bernie je večkrat pogledal k zvočnim tehnikom, kot tudi proti mešalni mizi na balkonu kluba, za katero je vrtel gumbe kar tour menedžer Ian Bintliff, kateremu ta turneja z Uriah Heep definitivno ni prva. Tam v instrumentalnem delu skladbe Love In Silence (“Sea Of Light”, 1995), je bil Bolderjev bas končno “umirjen” na ušesom prijazno jakost, končno smo slišali tudi klaviature, le Berniejev vokal je skozi cel koncert utrpel nepopravljivo škodo ter tako ostal dolžnik. Torej kar se zvoka tiče, ta večer definitivno ni bil na strani skupine.

Avstrijska publika je tako ali drugače vedno na prvi videz silno hladna in rezervirana. V prvem delu so Uriah Heep še vedno obdržali v repertoarju novejše skladbe. Niti starejša Return To Fantasy, ki je zaradi obupnega zvoka, delovala povsem ponesrečeno, ni podkurila publike, niti kmalu za njo (še starejša) Bird Of Prey. Obe povsem novi skladbi s “Celebration” Only Human ter Corridors Of Madness, se seveda nista dobro prijeli med publiko, verjetno se ne bosta nikoli, a Uriah Heep so ocenili, da sta skladbi vredni dovolj, da si zaslužita odrsko izvedbo. Človek bi raje videl, da vrinejo Heep namesto njih dve starejši skladbi. Že zavoljo dejstva., da je skupina obdržala v repertoarju kar pet skladb iz albuma “Wake The Sleeper” (2008). Presenetljivo, po drugi plati pa razumljivo. Skupina hlepi po osvežitvi. 4. desetletja kljubovanja se pač le poznajo. Kakorkoli, publika se je resnično razživela šele ob Free Me, torej nekje na sredini koncerta.

A prevrtimo še malo nazaj. Sama set lista ni prav v ničemer revolucionarna, za tiste, ki spremljate zadnja leta Uriah Heep. Z izjemo treh skladb. Return To Fantasy (na zadnje so izvajali Heep to skladbo pozimi 2004) , ki je šla zaradi obupnega zvoka mimo, kot da je sploh ne bi bilo, potem fenomenalne Rain, kjer sta na odru ostala le Bernie Shaw in Phil Lanzon. Tu je bilo celo zaznati nekaj “brundanja” s strani “jodlarskih osamelcev” v dvorani. Zelo hvaležna pa je tudi vključitev skladbe Love In Silence iz odličnega albuma “Sea Of Light” (1995), ki je v zadnjih letih repertoarja skupine ostajal vse bolj spregledan album. Uriah Heep so zasnovali del koncerta v akustični izvedbi. To je zaznamovalo zlasti sosledje skladb Rain, Wizard in seveda “ponarodela” Free Me, kjer so Avstrijci končno zapeli enovito s skupino in so  posebno intenzivno skakale v zrak zlasti vse pripadnice ženskega spola v dvorani. Publika je bila glede razporeditve spolov to pot povsem pravično razdeljena na polovico. K sreči se je Bernieja konkretno slišalo vsaj v akustičnih klasikah. Bernie se drži. To je ob sicer odlični izvedbi materiala, nenazadnje nedvoumno pokazal z vrtoglavo visokim krikom ob zaključku Love In Silence ter stopnjevanju vokala do višine v mejah zmogljivosti, obvezne klasike July Morning. Vključitev Lawton era klasike Free N’ Easy je pospremil Mick Box z besedami, da je na vrsti skladba, ki so jo kritiki definirali v obdobju, ko je nastala, kot prvo heavy metal skladbo Uriah Heep kariere. Še posebej v tej skladbi se je čutilo, kako ostaja zaradi zgrešenih zvočnih nastavitev, Bernie Shaw na odru povsem nebogljen. Dvorano je na tej točki namreč v celoti posrkal Mickov žagajoči riff.

Mick Box na tej turneji ne uporablja barve za lase, zato ni bilo težko občutiti na odru to pot prisotnosti dveh rezervnih “Gandalfov”, Lanzona in Boxa. Box ni ostal publiki dolžan. Med July Morning je po solaži znova teatralno upihnil “namišljeni” plamen na kitarskem vratu in v zaključku skladbe zacepetal v “kazačok”. V Look At Yourself se je “razpištolil” na vah-vahu, zato je ta skladba pripadla povsem legendarnemu kitaristu. Novi bobnar Russell Gilbrook se razvija v pravo žival. S sunkovitimi in natančno odmerjenimi zamahi topovskih razsežnosti je držal suvereno Uriah Heep ogrodje skupaj, med koncertom pa je izvajal najrazličnejše “na pol bestialne” grimase, ki so izvabljale smeh prisotnih v prvih vrstah. Skratka skupina ohranja vitalnost!

To pot koncert ni uspel pričarati tako intenzivnih občutij, kot na nekaj predhodnih srečanjih s to skupino. Vzroke za to gre iskati v silno rezervirani publiki, ki je delovala zlasti v prvem delu koncerta, kot da bi zgrešila pravo mesto, kamor je prišla po razvedrilo. Druga reč je nedvomno zvok, ki je bil za ime Uriah Heep v prvi polovici koncerta pogromen in nedopusten. Tretje, pa je definitivno dejstvo manjšega odra, na katerem so se to pot morali stiskati.

K sreči je izrazna moč klasik odigranih v drugem delu repertoarja, kot so Gypsy, Look At Yourself, July Morning, Easy Livin’ brezčasna, tako da je pretok energije na relaciji skupina – publika, le stekel v pravo smer in tako smo bili deležni vsaj kančka tiste magije, značilne za koncerte Uriah Heep. Poleg Bird Of Pray in Sunrise, so to skladbe, ki jih Uriah Heep definitivno tudi najintenzivneje odigrajo na svojih koncertih. Najbolj se dotaknejo poslušalca in najmočneje zlezejo pod kožo. Tudi po 40. letih.

Izlet na Dunaj je služil zelo koristno z vidika predhodne izvidnice, ki lahko poda približno prvo informacijo o formi skupine, o repertoarju, o sami sceni koncertnega nastopa. RockLine se namreč vrača na prizorišče koncertne turneje posvečene 40. obletnici ustanovitve skupine znova v Muenchen, dne 26.11.2009, kjer je mogoče pričakovati v dvorani Tonhalle, ki sprejme več kot dvakrat toliko ljudi kot Dunajski Scene, popravni izpit iz pravilne kalibracije zvoka na odru, kot tudi večje intenzivnosti same odrske igre in izvedbe materiala. Poleg tega bodo Uriah Heep-om za vrat dihali legendarni Manfred Mann’s Earth Band. Slednji pa so skupina, ki ima pravzaprav še daljši staž, kot Uriah Heep, tako da nas čaka kmalu še eno silno zanimivo druženje z legendami rocka.

fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista

1. Intro 2. Wake The Sleeper 3. Return To Fantasy 4. Only Human 5. Book Of Lies 6. Overload 7. Bird Of Prey 8. Corridors Of Madness 9. Love In Silence 10. What Kind Of God 11. Rain 12. Wizard 13. Free Me 14. Free N’ Easy 15. Gypsy 16. Angels Walk With You 17. Look At Yourself 18. July Morning 19. Easy Livin’ —dodatek— 20. Sunrise 21. Lady In Black

Galerija slik