Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
Datum koncerta: 11.11.2009
Število obiskovalcev: 0
Japonske skupine se ne ustavijo velikokrat v Sloveniji, a usoda je očitno želela, da se tokrat na Metelkovi ustavijo prav glasbeniki, ki sem jih že srečal oziroma sodelujejo z glasbeniki, ki sem jih že videl v živo in spadajo v samo elito japonske jazz in eksperimentalne scene. Ime Natsuki Kido mi je seveda ostalo v spominu iz prvega Rock in Opposition festivala (reportaža TUKAJ) v Franciji, kjer je nastopal s tango rock zasedbo Salle Gaveau in poskrbel za enega od vrhuncev vsega festivala. Tudi sam Kazutoki Umezu (Kiki) je povezan z eno od mojih najljubših zasedb. Kiki namreč dosti nastopa s Tatsuyo Yoshido, enim najboljših japonskih bobnarjev in vodjo zasedb Ruins in Koenjihyakkei (ki so nastopali na letošnjem Rock in Opposition festivalu – reportaža TUKAJ).
Kiki Band je nekakšna all-star naveza japonskih glasbenikov. Sploh ne gre za samostojni projekt Kazutokija Umezuja (z nadimkom Kiki), temveč kompozicije prispevajo vsi, v glavnem pa kitarist Natsuki Kido in basist Takeharu Hayakawa, medtem ko se sam Kiki bolj posveča vlogi interpreta in solista.
Kiki Band so v Menzi igrali vse svoje najboljše skladbe iz albumov Kiki, Land Dizzy in Dowser. V prvem delu so bili bolj melodični in dostopni, s kombinacijo jazza, hard rocka, funka in arabskih motivov. Tudi solaže so šle zelo v uho. Najboljši pa so bili takrat, ko sta glavne melodije skupaj igrala Kiki in Kido, saksofon in kitara kot eno. Po približno tričetrt ure so možje naredili kratek premor, nakar so se vrnili v bolj improvizacijski podobi. V glasbi so še vedno prevladovali podobni elementi kot prej, le več je bilo soliranja in eksperimentiranja z bolj avantgardnimi vložki. Še vedno je bilo dovolj melodičnih trenutkov, da niso nikogar odgnali, vendar pa so le dokazali koliko karakterja imajo. Za odlično zabavo so poskrbeli še z reggae vložkom, ki je zaradi smešno zvenečega saksofona spominjal na Madness. Eden najlepših trenutkov pa je prav gotovo bil, ko je Umezu poprijel še za klarinet in možje so se vendarle poklonili tudi japonski tradicionalni glasbi. Kiki Band so znali skozi ves koncert na podoben način skakati iz hitrih delov na bolj umirjene in nežne stvari.
Skupina se je izkazala kot skupek izjemnih glasbenikov in kot izredna celota. Vsak glasbenik je preko solističnih točk pokazal svoje tehnične lastnosti, vendar pa so najbolje delovali kot celota. Kot solista sta prevladovala Kido na kitari in Umezu na saksofonu. Še posebej Kido je pokazal skoraj vse kar se da na tem instrument. Za razliko od Salle Gaveau, kjer je deloval po Frippovsko zadržano, je tu bil očitno bolj razposajen in jazz-rockersko usmerjen. Odigral je nekaj sočnih hard rockerskih riffov in solaž, katere bi z veseljem slišali vsi ljubitelji dobrega rocka. Umezu je razkazal bogato znanje na saksofonu in kasneje še na klarinetu, najbolj pa me je prepričal, ko je igral melodično. Tudi ritem sekcija je zastrašujoče dobra. Američan Joe Trump je trenutno eden najbolj priznanih bobnarjev (ne le jazz) v ZDA, Hayakawa pa je na Japonskem tretiran kot velik basist in si takšno čast tudi zasluži.
Treba je tudi povedati, da tokrat ni držal stereotip, da so Japonci izjemni, ko gre za tehniko, vendar jim manjka srce. Tokrat je bilo prisotno oboje. Pri vseh članih se vidi, da uživajo v igranju tovrstne glasbe, kar je dokazalo tudi Kikijevo poplesovanje na odru in nasmeški na obrazih vseh ostalih glasbenikov. Torej, glasba z dušo in tehniko obenem, da delujeta obe polovici možganov.
Menza je resda mali klub, vendar se v njem venomer ustavi veliko število velikih glasbenikov. Svojo radost je tokrat z nami delil japonski Kiki Band in moram priznati, da že dolgo nisem bil na koncertu, ki bi mi na usta zvabil tako velik nasmešek. Kiki Band so polni pozitivne energije in ljubezni do glasbe. Odprti so za vse v glasbenem smislu in tisti, ki so bili odprt za njih iz koncerta verjetno niso odšli slabe volje. Vsekakor kandidat za koncert leta.
Fotografije: Mojca Perdih
Galerija slik
