Kraj: BA – CA Halle / Dunaj / Avstrija
Datum koncerta: 29.08.2006
Število obiskovalcev: 0
Avtorica prispevka: Živa Viviana Doria
V sredo, 30. avgusta smo se s Concert Freakom odpravili na Dunaj na koncert irskega trubadurja Van Morrisona. Zaradi moje pozabljivosti smo imeli manjšo zamudo, ampak moram pohvaliti toleranco mojih sopotnikov in upam da niso bili preveč jezni. Skratka, navsezadnje smo veselo krenili proti našemu cilju kamor smo prispeli v popoldanskem času. Pred začetkom koncerta je bilo še nekaj časa, ki sem ga produktivno izkoristila za moje opravke na Dunaju. Koncert je potekal v dvorani Ba-Ca v Gasometru. Gre za eno izmed definitivno najboljših koncertnih dvoran z lepo arhitekturno zasnovo ter odlično akustiko. Vedno je užitek biti tam in vdihovati atmosfero tamkajšnjih koncertov.
Ob 19. uri je publiko pričel ogrevati Baum, gospod s kitaro. Njegov akustičen nastop je bil precej lepo sprejet.
Ob 20. uri pa je na oder prišla številčna (11 – članska) Morrisonova spremljevalna zasedba. Naredili so uvodno točko v koncert in končno se jim je na odru pridružil še gospod (I)van osebno. Skrit pod klobukom, se je izogibal kontaktov s fotografi, ki so veselo “škljocali” pod odrom. Med njimi ga je v svoj fotoaparat spretno lovil tudi naš Jani.
Že tako zelo energičnemu spremljevalnemu bendu, ki so ga sestavljali predvsem gospodje zrelih let ter dve spremljevalni pevki, se je kmalu pridružila še ena posebna gostja – “lepotička” Candy Dulfer s svojim alt saksofonom. Odlična glasbenica je med drugim sodelovala tudi s Prince-om ter spremljala Madonno na turneji. Medtem, ko Van s publiko dejansko ni imel kontakta je ona poskrbela za veselo vzdušje z vnosom svoje radožive igre.
Zasnova koncerta je bila drugačna kot sem je vajena. Namreč Van nima vnaprej pripravljene setliste, temveč je sproti narekoval glasbenikom katere skladbe se bodo lotili naslednje, njihova brezhibna izvedba, pa je le potrdila profesionalnost vseh prisotnih na odru.
Morrison je igral med drugim tudi repertoar iz nove plošče “Pay The Devil”, ob njih pa niso manjkali hiti Moondance, Baby Please Don´t Go, Days Like This (to mi je prišepnil Tadej -hvala lepa). Eden vrhuncev koncerta je bila izvedba večno mlade hit skladbe – fenomenalne Brown Eyed Girl, ki jo enostavno ˝moja˝ pesem, koncert pa je veliki glasbenik zaključil z veličastno Glorio. V zelo prijetnem vzdušju smo točno uro in pol lahko uživali v njegovem žametnem glasu ter akrobacijah gospoda klaviaturista. Žal je oder Van praktično brez besed zapustil točno ob pol desetih in se nanj ni več vrnil.
Kljub temu da je ponavadi zelo moteče, če glasbenik nima kontakta z občinstvom, se na koncertu Van Morrisona pač vzame v zakup, da gre za povsem nepredvidljivega glasbenika in dejansko ob tako vrhunski izvedbi koncerta na to kar pozabiš. Sicer pa je tudi avstrijska publika povsem statično opazovala koncert. In to celo med zares odlično izvedbo Glorie, so tribune še kar naprej mirno sedele z izrazi, kot da se pred njimi odvija Labodje jezero. No, sicer smo pa tega do zdaj že navajeni. 25-članska slovenska odprava je bila z menoj vred nad koncertom navdušena. Mogoče malo razžaloščeni nad prehitrim zaključkom koncerta, a vseeno polni pozitivnih vtisov, smo se odpravili nazaj proti Ljubljani. Kako ironično je, ko po takem večeru pristaneš po izkrcanju iz Freakovega avtobusa, pred slovenskim ponosom – “koncertno” dvorano Halo Tivoli, ki prešerno sameva in bo samevala še dolgo, dolgo v nedoločen čas, v zgled slovenski koncertni apatiji, pa čeprav bodo Deep Purple, po dolgem času vanjo spet prišli pobrisat prah letos oktobra. Kaj pa potem?
