Kraj: Križanke, Ljubljana
Datum koncerta: 17.06.2007
Število obiskovalcev: 1500
Cena karte: 42 eur
Glede na to, da so Vaya Con Dios trenutno na turneji, ki sovpada s predstavitvijo novega kompilacijskega albuma The Ultimate Collection je razumljivo, da se jih je verjetno našlo nekaj, ki so morda pričakovali prav to – največje uspešnice, in zgolj to. Ti so najverjetneje ostali nepovsem zadovoljeni. Tisti, ki tega niso pričakovali ali pa še bolje, tisti, ki niso pričakovali ničesar pa so v precej ezoteričnem večeru gotovo našli marsikaj za svojo dušo.
Seveda so Vaya Con Dios zaigrali tudi nekatere najbolj znane skladbe, vendar v večini v precej bolj umirjenih in mehkobnih aranžmajih, ki so v veliki meri svoj navdih našle v bluesu in ponekod tudi v lahkotnejšem jazzu, o latinu pa ni bilo dosti sledi. Glasba, ki je sama risala podobe v kakšnem prostoru naj bi bila slišana; majhen, zakajen kafič s slabo lučjo, kot kakšne slabo prezračevane jazz luknje, kjer se obiskovalcev ne loči od nastopajočih in obratno. Vendar je bilo v resnici precej drugače. Vseeno je glasba sijala tudi v objemu Plečnikovih Križank, saj je prostor namenjen tovrstnim dogodkom in svoje delo opravlja odlično. Problem pa nastane, ko se pojavi organizator, ki ne vidi dosti drugega kot interese monetarne politike, ter dopušča, da ima ta prvo in zadnjo besedo. V bistvu edino besedo. Tako je bilo vseskozi nastop nemogoče prisluhniti samo peterici na odru, ki je bila mimogrede povsem prepotihem, brez na stotine mimovozečih vozil, ki so s svojimi vložki bolj ali manj neuspešno spremljala že tako na trenutke preveč intimno in subtilno pripoved skupine. Čudovit solistični uvod kontrabasa, ki je napovedal pesem “Puerto Rico” je bil povsem preslišan, saj se s solistom na vespi, čeprav na drugi strani zidu po jakosti preprosto ni mogel kosati. Klofuta v obraz tako nastopajočim, kot poslušalcem! Zadnji čas, da se organizatorji malo povprašajo o smoternosti takšnih nastopov, saj konec koncev vstopnice niti niso tako poceni, da bi si poslušalci še dolgo želeli vsak sleherni dogodek na prostem poslušati v spremljavi nenehnega brnenja tisočerih vozil. In prav sramotno, da se to dopusti kljub predhodnjemu vedenju, da gre za povsem akustičen dogodek, ki bi že po sami naravi zahteval še nekaj več pozornosti in pripravljenosti.
Drugače so Vaya Con Dios postregli s prav solidnim muziciranjem, od uvodne “Just A Friend Of Mine” do zaključne uvodnega dela “What’s A Woman?”, so vsi štirje inštrumentalisti poskrbeli, da so se predstavili kot kvalitetni in navdihnjeni glasbeniki, ki pa nikoli niso prevzeli povsem vodilne vloge. Ta je brez dvoma pripadala glasu Dani Klein, ampak, saj Dani Klein je Vaya Con Dios. Glas ima po vseh teh letih še vedno povsem isti, presenetljivo prožen in s svojo značilno barvo seveda takoj razpoznaven. Kot skupina pa so tvorili uigran in radoživ kvintet, ki nas je počastil s svojim obiskom v ravno pravem času. No, verjetno bi bilo srečanje nekoliko intenzivnejše, če bi se to zgodilo v začetku devetdesetih, ko so bili na vrhuncu svojih kreativnih moči. Najverjetneje pa bi bilo srečanje precej bolj bledo, če bi Vaya Con Dios prišli kakšnih deset let nazaj, ko je zasedba pokala po šivih in bi vso to radost, ki so jo pokazali zdaj nadomestili z mučnim preigravanjem uspešnic, ki so v trenutni formi našle neko novo, povsem drugačno identiteto. Dodaten odmerek nostalgije pa tudi naredi svoje.
In če “Johnny” v večji meri zveni, kot je nekoč, kot da se naslovni in osrednji lik v pesmi nikoli ni postaral, potem je “Heading For A Fall” že nekaj doživela in to je na njej pustilo sledi, ki so se kazale v rahlem zamiku tempa, ki je Dani nadvse odgovarjal. “Don’t Cry For Louie” pa je bila kot odgovor na Danin komentar o vlogi ženske v pornografski industriji. “Veste, ženske nismo stvari, ampak smo pravtako ljudje”… “girls don’t cry for Louie, Louie wouldn’t cry for you…” Prav gotovo, da se najdejo tudi takšni tipi, ampak to je že druga zgodba… pesem pa je bila odigrana zares zelo lepo.
Nekje vmes se je našel tudi trenutek, da so se Vaya Con Dios oz. Dani poklonili Romom in njihovi glasbi, “nekateri pravijo, da ti ljudje in ta glasba niso zaslužni za nič, jaz pa trdim, da so zaslužni za vse! To je moj poklon njim.” Predelava pesmi “Djelem, djelem”, kar v francoščini nanese nekaj kot “Je L’Aime, Je L’Aime”. Sama skladba v njihovi izvedbi sicer ne premore tistega pravega ciganskega naboja, pač pa se pokaže kot šanson, kar pa je povsem v redu.
Vaya Con Dios tako počasi priplešejo do konca svojega romantičnega programa, vendar nikakor ni delovalo, da so povedali vse kar je bilo povedati treba. Ne, dokler se niso vrnili na oder za drugi podaljšek. Kljub dejstvu, da so bili v večini bolj naklonjeni mehkobnim interpretacijam svoje glasbe, je bila publika vse prej kot umirjena, vsaj zadnjih petnajst, dvajset minut so bili stoli na katerih so morali uživati vsi poslušalci, razen novinarjev, katerim so bila dodeljena skoraj kazenska stojišča za ograjo na najbolj oddaljeni točki od odra Križank, brez možnosti dostopa do toaletnih prostorov, povsem odveč. In vsi odgovori na vprašanja, katere je postavila Dani “Želite peti? Želite plesati? Želite oboje?” so bili seveda pritrdilni, kako ne, saj so si Vaya Con Dios izbrali “Nah Neh Nah” v morda najbolj nespremenjeni obliki od vseh zaigranih skladb, za svoj zaključni spev. Norost se začne že zgodaj, takoj v prvem, morda drugem taktu, dvorana pleše, vendar Dani prekine pesem “Čakajte! Čakajte! Se nismo zmenili, da boste peli? No dajmo, še enkrat.” Začnejo kjer so prekinili in ponesejo celotno stvar veliko dlje, kot se je zdelo, da je sploh še mogoče.
Še trenutek eksatze in že so odšli z bogom!
