Kraj: Channel Zero / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 03.11.2012
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 15 €
2012 je očitno v Sloveniji resnično leto post-rocka. Zakaj? Ker smo oz. bomo letos gostili točno to, kar je post-rock začelo in kar danes v post-rocku šteje. Slovenska publika alternativne glasbe se je očitno odlično odzvala dvigu popularnosti post-rocka med alter sfero, kar je posledično tudi omogočilo organizacijo takšnih koncertov pri nas. Zaenkrat smo letos prestali takšne gigante žanra, kot so Sigur Rós (reportaža s koncerta TUKAJ), Crippled Black Pheonix in God Is An Astronaut (reportaža TUKAJ), kot tudi mlajše (in manjše) tvorce današnje scene, kot so Kerretta, Sleepmakeswaves in Maybeshewill ter še kopico drugih, lokalnejših (recimo hrvaški Man Zero in italijanski Aldrin) bendov. To je neverjetno lepa bera bendov, ki dejansko pomenijo na post-rock sceni. Kar pa pomeni še več kot fakt, da so ti bendi res nastopili pri nas, je to, da je folk dejansko prišel. Da ljudi res zanima taka glasba. Da je kvaliteta, ki se ji ne da odrekati, pri nas dobila publiko. In da isto pričakujem za nadaljnje podobne koncerte v Sloveniji. Kajti ni se končalo v soboto, 3. novembra, s fantastično trojico zasedb – Tides From Nebula, thisquietarmy in Caspian, ampak se slovensko post-rock leto 2012 še ni končalo. 14. novembra pridejo v Kino Šiška resnične legende žanra Godspeed You! Black Emperor (skupaj z Dirty Three; napovednik TUKAJ), 20. novembra pa imate možnost videti Junius v Orto baru (napovednik TUKAJ). Ampak kar trenutno šteje, je prej omenjena trojica. Trojica, ki je nabila Channel Zero z glasbenimi entuziasti in jih pripravila do ekstaze, meditacije, strastnih poljubov, poskusov lebdenja in občasnega zehanja. Vse v pravem kontekstu in ob pravem času, ki občasno sploh ni obstajal.
Že pred začetkom je stalo pred Channelom 0 toliko folka, da nisem mogel verjeti. Dejansko je za dogodek vladalo hudo zanimanje. Čakati sem mogel v vrsti. Ampak okej, morda malček pretiravam z navdušenjem nad zanimanjem. Pa vseeno. Poudariti hočem, da so ljudje očitno poznali bende (ki so bili že pri nas, pri vstopu smo celo dobili kodo za dolpoteg thisquietarmy live albuma, ki ga je posnel lani v Ljubljani, carsko!). Že pri Tides From Nebula so vedeli, kaj bend igra in zahtevali te in druge komade, dvigovali pesti pri napovedi publiki ljubih komadov. Poljski bend drugega kot dvignjenih pesti sploh ni dobil. Razen aplavza. Astralni post-rockerji si drugega itak niso zaslužili. Bili so odlični, izvedba je bila popolnoma, zvočno slikanje naštudirano in precizno. Nasploh je večina post-rock bendov takih, da najbolje delujejo v live situacijah. Na platah delujejo v redu, ena od današnjih skorajda klišejskih variacij, v živo pa pač – od čutnih zvočnih slikanj nezemeljskih meglenic do možganskoparajočih eksplozij. To ti zagotovi praktično vsak post-rock bend. To je glasba, ki pač v živo seka, tako ali drugače. In Tides From Nebula niso bili nič manj sekajoči, eksplozivni ter čutno dovzetni; publika je doživljala prve ekstaze, množica parčkov (še eno presenečenje) pa prve dolge poljube. Že bendovo ime sicer pove, da prihajajo iz astralnega ozadja, da stavijo na tisto vesoljno vzdušje in vse tiste zvoke, ob katerih si pred očmi zarišemo Saturnove prstane, pa Curiosityja na Marsu in Armstronga na Luni. Kvartet je bil odličen začetni akt večera, ki je z bogato zvočno zaveso, ki jo tvori nešteto takšnih in drugačnih (delay) pedalov kitaristov Adama Waleszyńskega in Macieja Karbowskega. Impresivnim pedalboardom je to noč konkuriral (in verjetno tudi zmagal, čeprav to ni toliko pomembno) le eden glasbenik – naslednik otvoritvenega benda, Kanadčan, ki se skriva pod psevdonimom thisquietarmy, Eric Quach.
Pedalboard Erica je namreč enormen. Kar je jasno, glede na to, da gre za eksperimentalen one-man bend. Drugega ni za pričakovati. Ritem mašina, milijon looperjev, delayev, reverbov, distorzij… ter še nekaj ojačevalcev. Seveda med njimi ne gre brez kultnega Sunn O)))-ja. Thisquietarmy je za nekatere predstavljal pavzo od bolj koherentne, bolj melodične in bolj dojemljive glasbe predhodnikov, nekaterim pa je abstraktnost Quacha predstavljala še večji pobeg od tuzemske resničnosti kot glasba Tides From Nebula. Malo manj kot urna zgodba, ki je tekla brez prestanka, od temačnega, žalostnega, počasnega začetka do… temačnega, žalostnega in počasnega konca. Zabrisane vizualizacije za venomer čepečim Ericom so potrjevale dronersko godbo, ki jo je od tega sveta odmaknjen kitarist pletel na odru, ki se ni čutil kot del Channel Zera. Morda zaradi prvih rok pred odprtimi usti, morda zaradi manjka parčkov, ki so skočili ven na čike. Par pa nas je bilo na odru skupaj z njim, skupaj izven kluba. Thisquietarmy tako morda ni pasal v koncept post-rockovskega večera, saj je njegova počasna drone doom godba, pomešana z elementi black metala in shoegazerskega fuzza milje (oz. svetlobna leta) oddaljena od glasbe predhodnikov. Morda ne v samem izkustvu, zagotovo pa v svoji formi. Vendar pa je kot vmesnik med dvema vsaj kolikor toliko podobnima bendoma deloval odlično – tisti, ki so si tega želeli, so svoje poljubljanje in nabita ušesa odnesli drugam, drugi pa smo pavzo dobili v drugačnem smislu. Vsekakor je bilo to drugačno doživetje od Tides From Nebula v vseh pogledih in zato odličen vmesnik in predhodnik za nosilca večera – Caspian.
Caspian so ravno pred kratkim izdali nov album, ki se imenuje Waking Season. Ta nas »zbudi« z naslovnim komadom in tako nas je bend »zbudil« od thisquietarmy (pa naj je bilo to dobro ali slabo) tudi ob prihodu na oder. »Waking Season« pa ne nosi samo pritličnega imena, temveč je idealen uvodnik in vpogled v zvočne atmosfere benda. Kot Tides From Nebula imajo tudi Caspian fantastično izdelan nastop – energičen, poln, naštudiran. Znajo zgraditi atmosfero, znajo spraviti ljudi na konice prstov, nato pa vse skupaj razsujejo z glasnimi refrenskimi deli. Vendar pa njihov post-rock ne želi v vesoljstvu; njihova glasba čepi na drugačnih temeljih. Po mojem mnenju se občasno pogleduje tudi z math rockom, torej je, če se lahko tako izrazim, matematično bolje načrtovana in se bolj zanaša na kitarske linije kot glasba Tides From Nebula – na splošno se mi zdi, da glasba Caspian manj temelji na efektih, čeprav so bili pedalboardi kar treh kitaristov fino nabiti z efekti. S tehnikalijami na stran – pri obeh bendih je bila prisotna nepojmljiva energija, ki je bila fenomenalno stopnjevana z menjavanjem dinamike aranžmajev. Na nek način so tako Caspian pričarali enake občutke na podoben način kot Tides From Nebula, čeprav je njihova glasba le drugačna – v teksturi in v izvedbi. Bend je upravičil ime nosilca tega dvotretjinskega post-rockovskega večera, celo z gotovostjo lahko rečem, da nikomur ni bilo žal, da je prišel na koncert.
Na koncu koncev so to bendi koncertiranja. Predvsem Tides From Nebula in Caspian; njihova glasba je oprijemljiva, ampak le momentarno, in moment šteje predvsem v živo, ne na plati. Večji del post-rocka je (žal?) takšnega – doživetje v živo, na koncertu, če se ne izgubimo v njegovi tipičnosti in (posledični) povprečnosti. Zato je bil to večer momenta, energije in trenutkov, ki so prisotni lahko le ob glasbi.
Galerija slik
