Večer kitarskih vragolij z Vinnie Mooreom v Bluesiani (2016)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Avstrija
Datum koncerta: 06.10.2016
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: 43,00€ (na dan koncerta) / 38,00€ (v predprodaji)

Vinnie Moore je še en kitarski as, ki se je pojavil na prizorišču sredi osemdesetih in s svojim karakterjem čudežnega kitarskega virtuoza, korenito vplival na popularizacijo kitarskega roka. Ob boku ostalih asov (in teh takrat še ni bilo tako veliko), kot so seveda Eddie Van Halen, Joe Satriani, Steve Vai, Tony MacAlpine, Jason Becker, Marty Freedman,… To je bil tisti čas velikih upov in (še vedno) nenehnih glasbenih inovacij. Vinnie Moore se je že kot neverjetno talentiran fantič pri svojih rosnih devetnajstih, pojavil s kitaro leta 1985 v reklami za Pepsi Colo. Kitarskega čarovnika je odkrila in vzela pod okrilje založba Shrapnel Music, to pa mu je omogočilo snemanje in izdajo prvega albuma »Mind’s Eye« že leta 1986. Še leto prej je Vinnie igral kitaro pri starošolskih speed/thrash Bay Area legendah ameriškega metala Vicious Rumors ter se, kot avtor in soavtor, vpisal na njihov studijski prvenec »Soliders of the Night« (1985). Kasneje je mož, ob snemanju samostojnih albumov, sodeloval v ekipi Alice Cooperja ter posnel z njim album »Hey Stoopid« (1991), kasneje je sodeloval z Jordanom Rudessom (Dream Theater) in nemškimi thrash metalci Destruction, pa nadalje z Glenom Droverjem, Michaelom Angelom Batiom ter Red Zone Rider. Obenem je izdal tudi nekaj učbenikov igranja kitare. Nad vsem tem pa je Moore od junija 2003 dalje, izredno pomemben član britanskih heavy rock legend U.F.O., s katerimi je med letoma 2004 in 2015, izdal šest studijskih in en koncertni album. Vskočiti v orjaško obuvalo edinstvenega Michaela Schenkerja, je vse prej, kot mačji kašelj.

Skratka, Vinnie je v Bluesiani pristal tako, da je vskočil na koncert, ki je obveljal za nekakšen nadomestni termin odpovedanega koncerta. Prav na isti dan bi moral tu s svojim bratom nastopiti nek drug Vinnie (znamenita bobnarska brata Vinnie in Carmine Appice). Vinnie Moore je nastopil s spremljevalnim triom, ki je v Bluesani že predobro poznan in ga sestavljajo trije izvrstni italijanski glasbeniki, ti so: Nazzareno Zacchoni (kitara), Roberto Pirami (bobni) in Don Roxx (bas kitara).

Čeprav je reklamni material najavljal večer blues glasbe, pa je Vinnie na veliko veselje peščice privržencev njegovih samostojnih studijskih del, z izjemo dveh priredb v zaključnem delu, izvajal izključno material s svojih osmih studijskih albumov, pri čemer ni pozabil s skladbama Faith in La Grange predstaviti tudi aktualnega, to je album »Aural Visions« (2015).

Ne glede na skromno udeležbo, je Vinnie z ekipo prihlačal na oder ob pol deseti zvečer, prijazno nagovoril občinstvo ter poleg dodal vprašanje: »Zakaj niste pripeljali s seboj tudi svojih prijateljev?«. Iz te diplomatske note je bilo hipoma moč razbrati, da bi Vinnie seveda mnogo raje nastopal v nabito polnem klubu. Kakorkoli, mož se ni s tem pretirano obremenjeval. Lahko bi pristopal zvezdniško, prepolovil minutažo nastopa, a je odigral poln repertoar, ki je štel v izmero krepkih 90 minut (z dodatkom vred).

V začetku je bil zvok resnično »garažen«, godil bi kakšnim hipoma pozabljivim alternativnim rock drotarjem, nikakor pa ne utrgancijam, ki jih generira brezmejna fantazija virtuozne kitarske igre. Mooreove kitare nisi razločil, a se je na srečo vsa situacija z zvokom kmalu popravila. Možakar je z ekipo odprl koncert v slogu velikega rušilnega »schreddanja«. Prve tri skladbe, datirajo v zgodnje obdobje njegove kariere in mož je razkazal z eruptivnim sonično zvočnim tornadom, kako ultra-hitro in sapojemajoče je njegovo soliranje, kar je križal z neverjetno kontrolo nad instrumentom. Kup neo-klasicističnih motivov vsebuje njegovo igranje. Nova Faith je prikazala kmalu zatem tudi artistično zorenje tega glasbenika skozi leta, saj je tu Vinnie manifestiral mnogo več mehkobe v koncizno in premišljeno izbranih notah kitarske igre, posledično jasno zaznavne kontrastne odtenke znotraj barvanja posameznih tonov, ki so tako pridobivali na otipljivem karakterju emotivne ekspresije.

Vinnie se je skozi večer zadrževal na desnem koncu odra, izven pravega dometa odrske razsvetljave,tako da sta se Nazza in Don, ki se v obrti spremljanja velikih glasbenih imen poznata že lep čas, razmahnila na sredinski in levi poziciji. Uigranost je bila, navkljub malo ali skoraj nič predhodnih skupnih vaj, briljantna. Profesioanlci so pač profesionalci. To velja tudi za izredno predstavo bobnarja Roberta Piramija, ki mu je Vinnie dodelil posebno bobnarsko solo točke, v kateri je bobnarski mladenič demonstriral na osnovnem setu, založenem z nekaj činelami več, neverjetno hitrost in točnost.

Ob vrtiljaku, ki nas je popeljal skozi izbrana dela Mooreove samostojne glasbene kariere, je kvartet v zaključnem delu ubral hudomušno izvedbo Cream klasike White Room ter po uri in petnajst minut sklenil regularni del nastopa. Na osamele vzklike in aplavze zdesetkane publike se je kvartet korektno odzval in se vrnil na oder, zaigral AC/DC standard (You Shock Me All Night Long), kjer je skupina najprej izvedla celo skladbo, potem pa se ob osnovnem vodilnem motivu skladbe predala več krogom prostega jamma in je Vinnie dal prostor tudi Nazzi, da ta razkaže svoje izredne ročne spretnosti na kitari. Vinnie je z ekipo zaključil nastop v pravem slogu. S svojo avtorsko skladbo, izvrstno Meltdown, vzeto iz istoimenskega solo albuma izdanega leta 1991. V občem seštevku, fantastična predstava velikega mojstra, ki smo ga tako imeli prvič videti na delu izven njegovih odrskih obligacij do legendarnih UFO, kjer prihaja do večjega izraza v glasbenem formatu legend, tudi Vinniejev siceršnji občutek za blues. Mož si daje na samostojni turneji prostega duška, vidno uživa v izvajanju svojih avtorskih del, obenem pa je njegov koncert vselej atraktiven tudi zavoljo izvrstnega humorja s katerim zna Vinnie še kako lepo besedno pleteničiti skozi svoje koncertne šove. Obveza torej za vsakega navdušenca, ki stremi k temu, da bi nekoč postal kitarski Konan!