Kraj: Ljubljana (Slovenia), Hala Tivoli
Datum koncerta: 18.10.2005
Število obiskovalcev: 5500
Cena karte: 6.990,00SIT
Končno! Sicer znova Dream Theater, a vseeno. Kje najti kaj progresivnega v Sloveniji? Od Yes, King Crimson do Marillion, Arena, IQ in najprej proti riffovsko orientirani progresivi kakih Symphony X, Vanden Plas, Angra,…. Ma kje bo kaj prišlo v Sloveniijo….Del turneje na katerem so se Dreami ustavili v Ljubljani se je imenoval “An Evenihng With Dream Theater”, set lista pa izredno smela za razliko od poletne (junijske), ki smo jo imeli moč okusiti v Padovi, ko je bila le ta orientirana na zadnja dva studijska albuma skupine. Torej set je zajemal vsa obdobja skupine, začenši z Octavarium, najbolj svež studijski izdelek in sicer The Root Of All Evil in Panic Attack. Dvorana je bila lepo zapolnjena. Lep kupček ljudi je štel dobrih 3000 in je še kar rasel in rasel. Dober trik je bil ta, da so oder pomaknili bolj proti sredini, tako da je bil stik med avditorijem in skuiopino takoj zelo tesen in intenziven. Roke kvišku in gasa do konca takoj! Vendar pa joj prejoj. Izkušeni že veste o čem bo sedaj tekla beseda. Zvok, ne! Spet v popolni pi…! Stal sem kot se za situiranega možakarja spodobi na desni tribuni. Poleg tega da so mi skoraj oči začele poševno rasti od poševnega gledanja na oder (iz strani), sem pretežno slišal prebijanje bobnov, vokala nikjer, prav tako pa je tudi kitarski riffing močno zamazal celo zvočno sliko.
Band je bil glede na Padovsko izkušnjo precej bolj razigran in napaljen na odru. Zvok skozi nastop ni dosegel sprejemljivega nivoja, pa vseeno do prazgodovinske Another Won, ko so se imenovali Majesty so vzpostavili nivo minimalne poslušljivosti. Ta minus je v celoti reševala kot že omenjena napaljenost skupine, nori oboževalci in seveda trije monitorji, ki so detajlneje prikazovali odrske vragolije Jordana Rhudesa, Mikea Portnoya, Johan Petruccija in Michaela Changa,… pardon Johna Myunga…, sredinski oder je občasno vklapljal tematiko same esence skupine njenega duha, poslanstva in ideje. Ta skladnost video motivov, k izbranim pesmim repertoarja, je pomagala dvigovati atmosfero na zavidljivo visok nivo. Prvi del koncerta je postajal skozi izjemne klasike Under A Glass Moon in Caught In A Web vse bolj napet. Prvi del, ki je bil dolg dobro uro, se je končal z letom 2000 in pesmijo Losing Time/Grand Finale. V Peruvian Skies so Dream Theater popolnoma nemoteče zavili na preigravanje floydovske Wish You Were Here, a jo kaj kmalu obrnili na Wherever I May Roam (Metallica). Fani so bili ob tem navdušeni, delirični…
Sledil je petnajstminutni odmor, potem pa precej bolj jezno nadaljevanje koncerta s “Train Of Thought” (2003) materialom As I Am in Endless Sacrifice, ki se ej prevesil v zaključek z “Octavarium” trojčkom. Prva skladba v tem trojčku je bila odlična I Walk Beside You, komad izredno spevnega in strupeno nalezljivega refrena, z drznem si reči sicer U2-jevsko linijo, ki je v osnovi narejen naravnost za vrtenje na radijskih kanalih. Potem pa najboljše z zadnje plošče. Sacrified Sons, ki se je nadaljeval v….. Tisto nadaljevanje je bil Rhudesov “continuum fingerboard”, ki je nekako adekvat kitarskemu “steel pedalu” (za tiste, ki koketirate s kitarskimi imeni Steve Howe ali David Gilmour). Izjemen atmosferičen intro Rhudesa ob katerem se ježijo dlake. Ljudje v dvorani so obnemeli in le bolščali z odprtimi očmi v ekran! Rhudesu se je naposled pridružil LaBrie na barskem stolčku! Ta je začel peti uvodni del pesmi Octavarium sofisticirano imenitno! 24 minutna kompozicija, ki nosi vseskozi rdečo nit, je pomenila pravo poslastico za zaključek koncerta. Pesem mnogih atmosfer. Konec regularnega dela, ljudje norijo po dvorani in zahtevajo še!
Bend je odprl dodatek s pol balado The Spirit Carries On (no za spremembo bi lahko zamenjali tega npr. z legendarno Surrounded), za njim pa je sledila totalna norija z verjetno najbolj znanim Dream Theater komadom vseh časov “povleci me dol, ne bojim se”. Torej Pull Me Under, ki so ga prevrnili popolnoma nepričakovano v Metropolis Pt.One! Slednjega so pričeli igrati točno tam kjer se začne njegov najboljši del. Inštrumentalni srednji del! Ljudem se je cufalo ob taktih plošče “Images And Words” (1992).
Kaj reči. Dobre tri ure dolg nastop! Razigrana skupina, celo vselej rezervirani John Myung se je rokoval s fani in pospremil avditorij s prenekaterim nasmehom na obrazu, kar je bilo sila osupljivo dejanje, za odrsko vselej ledenega basista. Portnoy bo za večno ostal v naših srcih! Naslednjič, ko pride ga odpeljemo v prvi pub, se ga seveda nažgemo skupaj in ga naučimo Zdravljico, on pa naj v zahvalo k melodiji himne napiše progresivno lomljeni ritem aranžma. Dec je namreč pred koncertom oblekel hokejsko majico Slovenske hokejske reprezentance. Kaj veš, morda pa so poslali s HZS kakega agenta na koncert Dream Theater, da odkrije eventuelne talente med rockovskimi bobnarji. Skratka, kaj naj še povem? Končno nekaj za sladokusce in glasbene perfekcioniste. Žal smo bili prikrajšani znova za zvok. Nevem kako je bilo v parterju, a na tribuni je bilo porazno prisluhniti zvoku. Skratka kakorkoli obračam, razen zvoka, “entertejment” in pol!
Setlista
In the Name of God outro (intro tape)
1. The Root of All Evil
2. Panic Attack
3. Another Won
4. A Fortune in Lies
5. Under a Glass Moon
6. Caught In a Web
7. Peruvian Skies
8. Fatal Tragedy
9. About To Crash (Reprise)
10. Losing Time/Grand Finale
—pavza—
11. As I Am
12. Endless Sacrifice
13. I Walk Beside You
14. Sacrificed Sons
15. Octavarium
—dodatek—
16. The Spirit Carries On
17. Pull Me Under/
18. Metropolis pt 1.
Galerija slik
