Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Grado / Diga Nazario Sauro / Italija
Datum koncerta: 13.07.2012
Število obiskovalcev: 1000
Cena karte: 43,00€ (v predprodaji) / 40,00€ (na dan koncerta)
Poseben večer se je pripetil sredi julija na italijanski obali nedaleč stran od Slovenije, v mestu Gradež. Prišel je v ”naše” kraje veliki Morrissey, vplivni, oboževani ter kultni ‘frontman’ angleške zasedbe The Smiths, ki je razpadla že petindvajset let nazaj. Velja za redko glasbeno ime sodobnosti, ki je že za časa življenja dosegla status ikone. Je eden najboljših besedilo piscev, ki so kdajkoli živeli na tem planetu. Njegova besedila so prava poezija. Je realen in čuteč obenem. Njegova lirika je polna podob in izrazov vsakdanjih bolečin in pretresov, ki pa jih napolni z večno aktualnimi temami o smislu življenja, ljubezni, zavrženosti, osamljenosti, nerazumljivosti, družbeno kritičnimi temam itn.”Mozza” je človek, ki razdvaja. Ali ga ljubiš ali sovražiš. Ali začutiš ali ne. Vmesne poti ni. O njegovi kontroverznosti je bilo že mnogo povedanega. Ta kontroverznost nima kaj dosti skupnega z modernimi, banalnimi, hitro pozabljivimi ekscesi dandanašnjih zvezd. Gre za veliko bolj globoko problematiko, ki ne tematizira samo fasado obnašanja, ampak se tiče predvsem odmevnih družbeno-socialnih stališč, ki s svojo ostrino in iskrenostjo zarežejo v še tako nevtralne sfere bivanja. Tudi nekatere bolj osebne teme (npr. tista o aseksualnosti, zaradi ljubezenjskih razočaranj) se dotaknejo srca mnogih ljudi, ki se z njimi še kako lahko poistovetijo, pa četudi samo za trenutek. Kakorkoli že, Morrissey je človek brez dlake na jeziku in ravno zato moteč faktor v današnji glasbeni industriji. Že leto dni ne dobi založbe, ki bi mu bila pripravljena izdati že pripravljeni album. Tudi na koncertu se je ta prvinski temperament čutil. Nasplošno se njegova glasbena estetika nenehno meša z njegovo etiko. Pravzaprav to dvoje z leti vedno bolj in bolj postaja neločljivo. Je zagovornik pravic živali, vegetarijanec, velik nasprotnik britanske monarhije in kraljeve družine, a vseeno velik domoljub (pa čeprav že od devetdesetih let dalje zaradi miru živi v Los Angelesu).
Morrissey, ki šteje že triinpetdeset pomladi in ima za seboj posnetih trinajst albumov (posamično in s skupino The Smiths), se skozi vsa ta leta ni kaj dosti spremenil (kila dol, kila gor, ena gubca več, en las manj….). Sentimentalen, romantičen in nežen Mozza se lahko v trenutki spremeni v rjovečo, divjo zver. Njegov bariton postaja z leti še bolj raskav in unikatno nezgrešljiv. Oblačila ostajajo ista (elegantne srajce različnih barv in hlače na rob), le da so primerna njegovim letom. Dekoracijam z rožami pa se je dokončno odpovedal. Poletni festival v Gradežu je kot naročen za vse romantike ali pa (sveže) zaljubljene pare. Intimno prizorišče ob jadranskem morju se je tako že od vsega začetka zdelo kot naročeno prizorišča za izvajalca tipa Morrissey. Oder je bil majhen, a je bila scena zato toliko bolj posrečena. Pred samim koncertom so se vrtele podobe črno-belih filmov in glasbenih legend iz sredine prejšnega stoletja, med samim koncertom pa je družbo ekipi in Morrisseyju na odru delala znamenita podoba Oscarja Wilda, ki se je (v oblačku) nenehno spraševala ”Who is Morrissey?” (še ena izmed duhovitih parafraz, ki Wilda sedaj že kar dolgo časa spremljajo, še posebej v angleški kulturi). Koncertno publiko je pred samim koncertom ogrevala ameriška impresivna vokalistka in glasbenica Kristeen Young. Morrissey je na sam oder stopil okoli desete zvečer po dolgem inštrumentalnem uvodu. Ta večer je bil vidno utrujen, a nikakor ne nerazpoložen. Je prefinjen performer, tako na teatralnem kot tudi na vokalnem področju. Vseskozi je koketiral in komuniciral s publiko, izrekal duhovite domislice, a se dotaknil tudi bolj resnih tematik, kot so pravice živali in kaj za zares šteje v življenju (”edino dotik te lahko spremeni v življenju”), pihal na dušo italijanskim oboževalcem (”pojem v angleščini, sanjam v italijanščini”), se vmes minimalno trikrat prekrižal in ravno tolikokrat preoblekel srajco. Prve vrste so že pozno popoldne zasedle množice ‘Morrissey ultrasov’, ki ne zamudijo nobenega koncerta in znajo vsako pesem na pamet. Tudi ko je Morrissey provokativno spraševal, če je ”kdo nedavno umrl” in če želi kdo kaj povedati o tej osebi oz. zadevi, so bili odzivi oboževalcev ”ljubim te, Morrissey”, ”rada bi se poročila s teboj, Morrissey” in podobno. Evforija je med ”hard-core” feni še vedno prisotna, pa četudi Morrissey ni več ravno rosno mladi frontman najbolj znane in influentne angleške alternativne skupine osemdesetih.
Pravo vprašanje pred samim koncertom pa sem si zastavljal v zvezi z uspešnostjo njegove spremljevalne ekipe. Vsi strahovi o popačenju Morrisseyja so bili odveč. ”Boom Action Group” kot sem jih poimenoval zaradi njihovih napisov na majicah, je delovala odlično in s svojo muzikalično virtuoznostjo poskrbela za marsikateri odličen koncertni trenutek. So pravi mojstri ustvarjanja napetosti in izredno dobro berejo Morrisseyjevo telesno govorico. Vseskozi so delovali harmonično in se izkazali za eno boljših spremljevalnih zasedb, ki sem jih videl v življenju. Sam set je vključeval dvajset skladb in je trajal uro petinštirideset minut. Morrisseyjeva izbira skladb tokrat ni bila sestavljena iz samih uspešnic (kot turnejo poprej), temveč se je osredotočila na (širše gledano) manj znane skladbe. Vseeno niso manjkale mnoge uspešnice in celo skladbe iz obdobja skupine The Smiths (kar šest jih je izvedel). Zvok je bil na začetku zelo slab, a se je zelo hitro popravil in potem ni bilo nikakršnih nepotrebnih zvočnih odstopanj in blokad. Med skladbami so izstopale otvoritvena How Soon Is Now?, dinamična You Have Killed Me, božanska Last Night I Dreamt That Somebody Loved Me, melanholična Every Day Is Like Sunday, genialna Speedway, družbeno-kritična Meat Is Murder (na spremljajočem videu so se vrteli prikazi ubojev živali, večinoma živine za potrebe mesno-predelovalne industrije) in boleča Still Ill (ki z izstopajočimi verzi Does the body rule the mind / Or does the mind rule the body?, prevprašuje osnovna človeška vprašanja njene lastne nature, navezujoča na razmerje med umom in goni, telesnostjo, strastjo…). Za koncertni vrhunec pa je v bisu poskrbela ganljiva in večna I Know It’s Over, ki jo je Morrissey odpel tako občuteno, kot da jo zadnjič poje. Solzavost je bila neizogibna. Močan glasbeni repertoar, ki se mu ni niti manjko številnih uspešnic ni poznal (recimo: There Is a Light That Never Goes Out, Please Please Please Let Me Get What I Want in Last Of The Gang To Die, ki pa jih je recimo zaigral na tonski vaji pred samim koncertom).
Večno zapomljiv večer/noč, ki pa ni bil posebna samo zaradi koncerta. Posebno je bilo tudi pet urno ”popotovanje” domov. Nesreča pri Ravbarkomandi je povzročila par urni zastoj na avtocesti, ki pa nam je ponudila številne prigode: od človeka, ki se je odločil pot po avtocesti nadaljevati le s kovčkom, srečanja z ”nategunskimi” prodajalci vinjet, spečih tovornjakarjev in porajanja nenavadnega humorja pri vseh udeležencih te ture avanture. Kakorkoli že, za Morrisseyja se je vse to splačalo.
Setlista
1. How Soon Is Now?
2. You Have Killed Me
3. I’m Throwing My Arms Around Paris
4. Shoplifters Of The World Unite
5. Ouija Board, Ouija Board
6. Black Cloud
7. Scandinavia
8. Last Night I Dreamt That Somebody Loved Me
9. Let Me Kiss You
10. Everyday Is Like Sunday
11. Action Is My Middle Name
12. To Give (The Reason I Live)
13. Speedway
14. One Day Goodbye Will Be Farewell
15. You’re The One For Me, Fatty
16. Meat Is Murder
17. Maladjusted
18. Still Ill
19. I Will See You In Far-Off Places
—dodatek—
20. I Know It’s Over
Galerija slik
