Kraj: Stadion Ernst Happel / Dunaj / Avstrija
Datum koncerta: 13.07.2006
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: 95,72 € (cena stojišča)
Naš Rolling Stones dan se je začel ob 7. uri, ko se je 5 avtobusov pod vodstvom našega narodnega heroja Concert Freaka odpravilo iz Slovenije proti Dunaju, kjer smo bili čez nekaj ur priče veličastnemu in nepozabnemu dogodku.
Deležni smo bili doze dobre dve ure trajajočega čistega, vrhunskega Rock&Rolla ter spektakulatnega ˝performensa˝ še vedno največjega Rock&Roll benda na tej zemeljski obli.
Avtobusi so bili napolnjeni s fani različnih generacij, od srednješolcev, ki so predvidevam da tako kot jaz legende prvič videli v živo pa do najbolj zagriženih fenov, ki že leta hodijo na njihove turneje. Treba je posebej omenit gospoda, ki je Rolling Stones prvič videl daljnega leta 1969. Z Dunajem vred je njihove koncerte doživel dvanajstkrat. Pohvale vredno.
Na Dunaj smo prispeli okoli 14. ure, ter po nekaj komplikacijah našli parkirišče za avtobuse. Ker so na stadion začeli spuščati ob 17:30 je bilo časa še na pretek.
˝Merchandising˝ štanti skupine so delovali na polno. Dejstvo je, da je Jezik ( vreden velike začetnice) najbolj znamenit in prodajan logotip na svetu. Okoli Ernst Happel Stadiona sem si tako lahko ogledala vse možne različice Rolling Stones majic. Se pa najdejo tudi fani z Rolling Stones hlačami.
Ob 17:30 so na stadion začeli spuščati prve obiskovalce. Preden sem lahko dvignila akreditacijo je preteklo še nekaj časa a mi je končno uspelo dobiti karto. Po rutinskem pregledu osebne prtljage sem se podala na tribuno ter zasedla svoj mali neudoben sedež na vip tribuni. Zdaj je bil čas za ogled notranjosti stadiona v pravem pomenu besede.
Pred nami se je dvigal mogočen odrski komplex. Jasno mi je bilo da so Rolling Stones bend, ki ima rad čim večji kontakt s publiko. To pa ta oder dejansko omogoča. Na samem odru se dvigajo nekakšni balkoni, za katere je potrebno kupiti ˝on stage˝ karto. Še bolj zanimiva pa je pista, ki se iz sredine odra požene globoko v notranjost direktno med obiskovalce ter sega skoraj do tribune. Zaključi jo mali oder (takoimenovani B-stage) na katerem so odigrali 3 komade. Občutek tak koncert preživet na tribuni je res neoseben. Oder daleč stran, sicer imajo ogromen ekran a je to drugače kot če stojiš po odrom.
Ob 19:30 je oder zasedlo bitje z imenom Paolo Nutini. Zaradi prestavljenega datuma je bilo očitno težko najti kakšno bolj znano predskupino. Kako so našli tega poba bi pa težko rekla.
Kot sem se kasneje pozanimala na njegovi spletni strani je star komaj 18 let. Ni slabo da tako na začetku kariere odpre koncert za skupino kot so Rolling Stones.
Njegova glasba ter nastop sta rahlo spominjala na James Blunta v manj jokajoči, bolj rock izvedbi. Da je dejansko ogrel publiko je težko reči, mene je sicer kar prepričal. Publika pa ga je tudi tolerantno pospremila z aplavzi. Po 40 min dolgem nastopu je z bendom zapustil oder.
Začele so se priprave na veliki dogodek. Vse je potekalo normalno, ko se nenadoma nekaj minut pred pol deveto nad stadionom pojavijo črni oblaki iz katerih se je usula 15 do 20 min trajajoča ploha. Obiskovalci v parterju so nase navlekli raznobarvne vrečaste dežne plašče, drugi so se prepustili velikim dežnim kapljam, nekateri privoščljivi obiskovalci iz tribun pa so se veselo naslajali nad opazovanjem premočene množice pod odrom. Mi ki smo sedeli na tribunah smo pač imeli streho nad glavo. Vsaj ena prednost.
Močni ter mišičasti roadiji, ki so prej pripravljali oder so se zdaj prelevili v čistilke z metlami ter pridno brisali vodo z odra.
Kljub temu da ni kazalo ravno obetajoče je dež na srečo prenehal. Definitivno bi bilo riskantno postaviti že priletne glasbenike na razmočen ter drseč oder. Priprave so stekle naprej in kmalu je bil oder pripravljen. Še nekaj zadnjih lepotnih popravkov in napetost je bila na vrhuncu. Ljudje so že neučakano žvižgali in cel stadion je završal od pričakovanja.
Ura je odbila 21.15 ko so se ugasnile luči. Oder je zasijal v svoji veličastnosti. Vsi smo nestrpno zrli na oder, ko so se zaslišali prvi akordi.
Koncert so odprli z ´Jumpin Jack Flash´. Na odru so se pojavili naši ta večer definitivno najljubši šestdesetletniki v vsem svojem sijaju.
Mick še vedno šik, je bil oblečen v ozke črne hlače, črno bleščečo majčko ter zelo dobro tajliranim rdečim telovnikom. Ron in Keith sijočih nasmehov ter simpatični Charlie, ki je kraljeval za bobni. Res so bili privlačni, bleščeči, super.
Pogled po stadionu pa me je močno zmotil. Tribune so več ali manj pasivno opazovale, medtem ko je množica pod odrom navdušeno sodelovala. No vsaj tisti spredaj. Očitno so Avstrijci zelo zahtevni poslušalci saj so se šele proti koncu koncerta ogreli, ter ustvarili dobro vzdušje.
Sledil je hit ´It´s Only Rock&Roll´. Mickov glas je bil v odlični formi, njegova ogromna usta so še vedno taka kot morajo biti.
Nato je Mick napovedal komad iz njihove plošče Bigger Bang, ´Oh No, Not You Again´.
Zelo super pesem čisto v njihovem stilu.
Nadaljevali so z bolj umirjeno ter romantično ´Lets Spend The Night Together´, ki je še bolj umirila vzdušje na stadionu.
Po koncu pesmi je Mick pobaral publiko z ˝Are we feelin Good?˝ Seveda so vsi navdušeno odgovorili. Napovedal je še eno iz njihovega najnovejšega izdelka in sicer ´Rain Fall Down´. Res erotična pesem v kombinaciji s funky ritmom. Tukaj je Mick prvič poprijel za kitaro. Očaral pa me je tudi njihov spremljevalni basist, Darryl Jones, ki je odigral svoj solo. Perfektnen glasbenik in basist.
Sledila je pesem She´s So Cold. Pravšnja za zdaj sicer že bolj razpoložene Avstrijce. Na velikanskem ekranu so se pojavile projekcije starih video posnetkov.
Nato je Mick napovedal pesem ´Streets of Love´. Še ena iz novega albuma, vendar že preverjena uspešnica iz radijskih ter tv postaj.
Rahel kiks note je zadevo še popestril, ko sta se Keith pa Mick zelo simpatično spogledala.
Pred naslednjo pesmijo je Jagger spet pozdravil publiko z: ˝Are we OK? Lookin Beautiful˝. Ter napovedal ˝pretty old song˝ ´As Tears Go By´. Pesem je požela bučen aplavz.
Posebej sta me navduševala za mano sedeča Hrvata, ki sta z navdušenjem sprejemala vsak Mickov dih ter gib.
Sledila je pesem ´Tumbling Dice´. Za njo pa pesem žal že preminule jazz legende Ray-a Charlesa ´Night Time Is The Right Time´. Jagger jo je napovedal kot ˝Ein Blues˝.
Na začetku pesmi so se na ekranu pojavile fotografije Raya Charlesa.
Ronnie in Keith sta sedela pred bobni ter muzicirala. Izjemne vokalne sposobosti pa so tukaj pokazali njihovi backvokalisti. Še posebno je treba izpostaviti eno izmed njih ter edino žensko predstavnico na odru. Temnopolta lepotica Lisa Fisher me je čisto navdušila s svojim neverjetnim glasom ter energijo.
Sledila je predstavitev spremljevalne skupine ter benda. Spremljevalno skupino sestavljajo trije backvokalisti, pihalna sekcija( 4 glasbeniki), klaviaturist ter basist.
Ter seveda Ron Wood, Keith Richards, Charlie Watts ter Jagger.
Medtem ko ostali glasbeniki veselo pozdravljajo na odru je zanimivo kako sramežljiv je bobnar Stonesov Charlie, ki ga je Keith za roko pripeljal pokazat publiki, a mu je hitro ušel nazaj v varno zavetje bobnov.
Zdaj je oder prevzel pod svoj nadzor Keith ter odpel dve pesmi. ´This Place is Empty´ ter ´Before They Make Me Run´.
Zelo prisrčen performans kitarista, ki je kot kaže okreval po nedavni nezgodi. S svojim pripovednim blues stilom ter dirrty zvokom je izpadel res Keithovsko. Zraven pa je koketiral Ron s kitaro ter cigareto v ustih.
Sledil je Mickov bleščeči povratek v res odlični vijolični baseball stilu jakni (pač ne morem mimo komentarja njegovih oblačil) ter super hitom ´Miss You´. Mick, Keith, Ron ter klaviaturist so se zbrali okoli Charlieja, nato pa se je oder pričel pomikati proti publiki. Proti koncu pesmi se je oder ustavil, ter omogočil obiskovalcem zadnjih vrst bližnje srečanje s Stonesi. Pa tudi nam iz tribun se je razkril malo bližji pogled na bend.
Na malem odru so nato odigrali ´Rough Justice´. Sledila pa je ´Start Me Up´. In takrat je publika res eksplodirala od navdušenja. Vzdušje je postalo fantastično, noro.
Med igranjem naslednje ´Honky Tonk Woman´, se je v ozadju glavnega odra pojavil gromozanski napihnjen jezik, ki se je po koncu pesmi umaknil nazaj, prav tako pa so se člani benda pomaknili nazaj proti odru.
Po par minutah se je oder obarval rdeče in na zaslonih motivi kačjega vzorca. Takoj je postalo jasno kateri komad sledi. Mick v rdečem plašču ter klobukom na glavi. Na obeh straneh odra so se prižigale rakete, dodaten devilski sladkorček pa je bil izbruh ognjenih zubljev nad odrom, ki so ogreli cel stadion.
Definitivno zelo spektakularna izvedba ´Sympathy For The Devil´, ki pa ji je sledil še prav tako spektakularni ´Paint It Black´. Tokrat so oder oblivale temnejše luči svetlobne efekte pa so dajali beli reflektorji, ki so se prižigali v ritmu glasbe.
Sledil je še en hit( Rolling Stones vedo kako navdušiti publiko) in to je bil Brown Sugar.
Fantje so zapustili oder z ˝Guter Nacht˝.
Par minut kasneje so kot dodatek zaigrali najprej ´You Can´t Always Get What You Want´.
Nato je Mick izjavil še nekaj takega kot: ˝You seid die fantastiche publikum˝.
Temu pa je sledil še zaključek s ´Satisfaction´ – dobra izbira za konec. Zdaj so bile v zraku tudi vse tribune (razen nekaterih očitno pohabljenih vipovcev) in cel stadion je znorel skupaj s Stonesi. Te zadnje minute so zgledale kot vrhunec večera. Navdušenje, ploskanje, kričanje…
Na žalost je vsega lepega enkrat konec, tako so tudi Rolling Stones po skupnem pozdravu, metanju palčk ter trzalic zapustili oder in 50.000 glavo občinstvo. Kljub žvižganju, klicanju ter ploskanju je bilo vse kar smo dobili še nekaj svetlobnih raket, ter nenazadnje noro dober koncert, ki ga ne gre kar tako pozabiti.
Težko je opisat tak res fenomenalen dogodek – treba ga je enostavno doživet.
Stari mački glasbene scene v taki perfekciji (perfekten zvok, odličen lightšov ter video projekcije…) ter s toliko energije, so nam zapustili res nepozaben spomin na ta večer.
Najbolje da zaključim kar z nadvse primernim naslovom ene izmed njihovih pesmi.
˝Till the Next Goodbye˝.
Setlista
1. Jumping Jack Flash
2. It’s Only Rock’n Roll
3. Oh No Not You Again
4. Let’s Spend The Night Together
5. Rain Fall Down
6. She’s So Cold
7. Streets Of Love
8. As Tears Go By
9. Tumbling Dice
10. Night Time Is The Right Time
11. Band’s introduction
12. This Place Is Empty (vokal Keith)
13. Before They Make Me Run (vokal Keith)
14. Miss You (mali oder)
15. Rough Justice
16. Start Me Up
17. Honky Tonk Women (glavni oder)
18. Sympathy For The Devil
19. Paint It Black
20. Brown Sugar
—dodatek—
21. You Can’t Always Get What You Want
22. Satisfaction
Galerija slik
