Avtor: Urban Bolta
Fotografije: Jernej Vene
Kraj: Olympiahalle / München / Nemčija
Datum koncerta: 17.12.2012
Število obiskovalcev: 13.000
Cena karte: 42€
Scorpions, legendarni nemški heavy rockerji, ki se jim je v osemdesetih na krilih zimzelenih uspešnic večinoma nežnejšega predznaka uspelo prebiti do železnega repertoarja radijskih postaj širom sveta, počasi zaključujejo s svojo dolgoletno glasbeno kariero.
Če jim gre verjeti na besedo, bodo Škorpijoni po končani svetovni »Get Your Sting and Blackout« turneji položili glasbene inštrumente v kot in uživali v zasluženem pokoju. In ravno to je bil razlog, da jih ob izdihljaju njihove kariere še enkrat več ujamemo v živo!
Škorpijoni so s poslovilno turnejo pričeli marca 2010 kje drugje kot v Moskvi, a že takrat napovedali, da se bo turneja zavlekla globoko v prihodnost, zato jim zdaj že maratonskega (skoraj) troletnega pohajkovanja ne gre zameriti. Zlobni jeziki, ki govorijo o bogatem finančnem vidiku turneje, zaradi katerega Škorpijoni zavlačujejo turnejo, so to pot zaenkrat torej neupravičeni.
V družbi agencije Koncerti.net smo v spremenljivih vremenskih okoliščinah prispeli v München pred Olympiahallo, kjer bi morali Škorpijoni igrati že pred dvemi meseci, a je bil koncert takrat prestavljen, saj so krasotico, ki je bila zgrajena v začetku sedemdesetih za potrebe olimpijskih iger, prenavljali. Tako je bil nastop v bavarski prestolnici prestavljen na sam rep turneje, s čimer je dobil na ekskluzivnosti, saj je šlo za zadnji nastop Škorpijonov v koledarskem letu 2012.
Še pred osrednjim aktom večera je razprodan avditorij Olimpijske dvorane ogrevala domača skupina Eisbrehcer, ki pa jim kljub ledolomilsko težkim riffom industralno obarvanega metala publike ni uspelo ogreti do delovne temperature. Žanrska razlika je bila nepremostljiva, zato razigrani nemški mladeniči kljub profesionalni odrski drži niso naleteli na dober sprejem. Velik minus za organizatorja koncerta, da je nič slabega hoteče Eisbrecher postavil v vlogo predskupine in jim tako zapičil nož v hrbet.
Kar dolgo smo čakali, da so tehniki pripravili oder, na koncu pa se je še enkrat več potrdila pregovorna nemška natančnost, saj so Scorpionsi na oder po predstavitvenem videu s posnetki iz megalomanskega »US Festivala 1983« na oder stopili točno ob deveti uri.
Uvodna dva komada Sting in the Tail ter Make It Real sta imela močno vizualno pirotehnično podporo. Škorpijoni so tako že v samem štartu med publiko zanetili plamenico, ki so ji z razigranim nastopom ves čas samo še prilivali olja! Nemci kljub letom (Rudolf Schenker in Klaus Meine jih štejeta že 64) ostajajo pravi ambasadorji kinetičnega nastopa. Kitarski trio Schenker / Jabs / Mąciwoda je s pridom izkoriščal kakšnih 10 metrov v publiko segajočo pisto (t.i. cat walk) in iz nje redno delil nasmeške, za katerimi sta se skrivala prekaljenost in kilometrske izkušnje. Trojici je bil ves čas za petami kdo drug kot Klaus Meine, majhen mož s prepoznavno čepico na glavi, s štiridesetletnim članstvom eden ključnih členov te nemške heavy metal institucije. Dolgo izvedbo inštrumentalne skladbe Coast to Coast (»Lovedrive«, 1979) je Meine izkoristil za skok v zaodrje na ponovno napolnitev svojih vokalnih baterij, ki so mu tega večera dobro služile. Ravno vokal pri večini dolgostažnih rock skupinah pod težo staranja postane najšibkejši člen, česar se dobro zaveda tudi prvo grlo Škorpijonov, zato se je svojih zadložitev loteval skrajno previdno, hvaležen pa je bil tudi občasne back vokalne podpore pri refrenih, kjer se je za njegovo zanesljivo desno roko izkazal bobnar Kottak.
Osrednji del nastopa je bil čustveno zelo intenziven. Po razigrani The Best is Yet to Come, pri kateri se je Meine poigraval s publiko, je sledila izvedba akustične Send Me an Angel s posvetilom za žrtve strelskega pohoda v ameriški zvezni državi Connecticutu dva dni pred tem. Peterica na robu piste, obkrožena s tisočerimi dvignjenimi rokami in prižganimi vžigalniki, v kulisi amfiteatralno oblikovane razprodane Olimpijske hale – to je bil vsekakor prizor, k ise ga ne da pozabiti! Svoje akustično potovanje so nadaljevali v skladbi Holiday, ki pa je svoj zaključek seveda doživela v glasni električni verziji.
Nastop je vseskozi spremljala vizualizacijska predstava velikih ekranov nad Kottakovo bobnarsko baterijo. Skladno s temo ali zgodovinskim časom nastanka igranih komadov so kratki filmčki obiskovalce še globlje posrkali v vrtinec rockerske pravljice, zato je bila predstava še toliko bolj podoživeta.
Po izvedbi Hit Between The Eyes je intenzivnost popustila, saj je sledil solo šov bobnarskega manijaka Jamesa Kottaka, nekoč tvorca zasedb kot so Kingdome Come, McAuley Schenker Group in Warrant. Tehničnega znanja mu vsekakor ne manjka, žal pa je njegovo udrihanje po bobnih prežeto s preveliko mero testosterona, kar je vidno v stalnem egocentričnem in karakterno odbijajočem poziranju pred množico. Morda je komu všeč šov, kjer je mačistično kazanje telesnih tetovaž eden njegovih vrhuncev, sam pa bom po puritansko svojega najljubšega bobnarja vseeno iskal milje daleč od tega 49-letnega glasbenika.
Med skladbami je bilo dovolj prostora, da se je prav vsak izmed peterice dokazal v svojih vragolijah. Izstopal je kakopak simpatični Rudolf Schenker, ustanovitelj in prva kitara zasedbe. Kljub letom je svojo vitalnost dokazoval s stalnim tekanjem po odru in na svoja pleča prevzemal tudi del solističnih vložkov. Glavni za te stvari pa je njegov kolega Matthias Jabs. Med Kottakovim solom se je Schenker našemil v komično brkato opravo in tako rušilec Blackout odigral kar v hudomušnem pridihu! Izvirno in zabavno!
V finišu so ena za drugo padali najbolj prepoznavni napevi Škorpijonov: Big City Nights, v bisu pa še ena najlepših rockerskih balad Still Loving You, ter skladba, ki bo za vedno povezana s prelomnimi zgodovinskimi dogodki na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta, Wind of Change. Za dokazilo, da je zaključni koncert leta res nekaj posebnega, je sledila izvedba pesmi No One Like You, saj so jo na aktualni turneji igrali samo na izbranih prizoriščih, za slovo pa so Škorpijoni postregli še s pirotehniko podkrepljeno Rock You Like a Hurricane. Ko se je dvorana že praznila in so vse trzalice že poletele med prve vrste, so rock dinozavri domačo publiko presenetili z novim povratkom na oder in izvedbo skladbe When The Smoke Is Going Down, s čimer je koncert v bavarski prestolnici z dolžino dobrih dveh ur v sklopu turneje postal eden najdaljših.
Prvi izvozni artikel nemškega rocka kljub letom še vedno deluje s polno paro! Resda Škorpijoni ne morejo več ponuditi tako intenzivnih koncertov kot denimo v osemdesetih, je pa obisk njihovega koncerta vseeno vsakega centa vredna naložba, saj so njihove zimzelene klasike že zdavnaj presegle okvir svojega časa in zlahka kljubujejo tudi v sedanjem času. Potovanje s Scorpionsi na njihovi poslovilni turneji je bilo pristno doživetje, ki ga več kot deset tisoč glava množica zlepa ne bo pozabila!
Za prevoz v nedrjih vselej varnega in prijetnega vzdušja je tudi to pot poskrbela potovalna agencija Koncerti.net na čelu z neustrašnim vodjo in klenim rockovskim navdušencem, Concert Freak-om!
Setlista
1. Sting in the Tail
2. Make It Real
3. Is There Anybody There?
4. The Zoo
5. Coast to Coast
6. Loving You Sunday Morning
7. We’ll Burn the Sky
8. The Best Is Yet to Come
9. Send Me an Angel
10. Holiday
11. Raised on Rock
12. Tease Me Please Me
13. Hit Between the Eyes
14. Kottak Attack
15. Blackout
16. Six String Sting
17. Big City Nights
—————-
18. Still Loving You
19. Wind of Change
20. No One Like You
21. Rock You Like a Hurricane
—————-
22. When the Smoke Is Going Down
Galerija slik
