Avtor: Urban Bolta
Kraj: Kino Šiška / Ljubljana
Datum koncerta: 18.10.2009
Število obiskovalcev: 500
Cena karte: 20€ / 25€ (dan koncerta)
Od časa do časa se zgodi, da v zaspano deželico pod Triglavom prijadra tudi kakšen band, katerega niti pod razno nebi pričakovali v Sloveniji. Eden takih je zagotovo Mudhoney. Seattelski grungerji, ki igrajo punkrock. Nastali so na pogorišču zasedbe Green River, skupine, ki je začela s pisanjem grunge zgodbe. GR basist Matt Lukin in bobnar Dan Peters sta leta 1988 po razpadu prvotnega banda našla dva somišljenika, začeli so preigravati skoraj identični zvok kot Green River in naleteli na odprte roke Seattelskega občinstva. Če so sorodni Pearl Jami v grunge prvine vedno radi vmemešavali rock elemente, Alice in Chains težke metalske rife, so Mudhoney defenitivno najbolj punkerski band Seattelske scene. Pravzaprav je v njihovem zvoku v prvi vrsti prisoten alternativni, garažni punkrock stare The Stooges šole, kateremu so dodali vonj grunga, ki je bil v času in prostoru Mudhoney formacije v silovitem vzponu. Če bi bili Mudhoney iz kateregakoli drugega mesteca pod soncem, ne pa ravno iz na koncu osemdesetih v grunge brisačo ovit Seattle, bi gotovo (p)ostali punckrockerji. A zgodovina je hotela, da so ob močnem vplivu okolja mladi glasbeniki postali zelo pomemben člen v začetku devetdesetih najbolj priljubljenega rock žanra na planetu. Nastopi kakega izmed velikih grunge bandov so zaradi redkosti omenjenega žanra prava redkost, in zato je priložnost videti band kova Mudhoney v naši sredi nekaj obligatornega za vsakogar, ki si je kdajkoli oblizoval prste med poslušanjem omenjene zvrsti. Še predno pa so na oder prenovljenega Kina Šiške prikorakali Mudhoney, sta bili na programu dve odlični predskupini.
DICKY B. HARDY
Večer so otvorili znova delujoči prvaki domačega garažnega rocka Dicky B. Hardy, ki po kar nekaj letih premora znova ustvarjajo dalje. Za svež veter v skupini je poskrbel novi pevec Bruno Subiotto (Borghesia, Hic Et Nunc), ki predstavlja pravi motor, središče dogajanja na nastopu ljubljanske skupine. V okoli pol ure dolgem nastopu so Dicky B. Hardy pokazali, zakaj sem jih imenoval za prvake domače scene! Fantje in dekle na bas kitari stavijo na Pixies recept, a s povsem svojim stilom. V njihovih razgibanih skladbah s hitro menjajočim tempom z lahkoto začutiš ogromno energije. Svoje seveda doda že omenjen vokalist, ki z originalno predstavo in na moč zanimivim, občasno jeznim vokalom interpretira vsako naslednjo skladbo drugače, s pestro paleto različnih vokalov doda vsaki skladbi svoj pečat. Štiričlanskemu kolektivu je mogoče manjkal le kanček uigranosti, kar se je opazilo pri kiksu ali dveh v režiji kitarista, a to ni zmotilo končne zelo dobre ocene nastopa. Dicky B. Hardy, menda bomo dobili tudi novo ploščo? Čim prej!
THE FRICTIONS
Odgovorna naloga ogrevanja publike neposredno pred nastopom glavne atrakcije večera je pripadla zelo zanimivi skupini The Frictions. Zanimivi predvsem zaradi dejstva, da je njihov frontman Chris Eckman član ameriške zasedbe The Walkabouts. Eckman si že skozi vso kariero išče nove glasbene projekte, in tako je leta 2006 v Ljubljani našel nekaj somišljenikov, ustanovili so band in se pomenovali The Frictions. Njihovi nastopi so redki, zato je toliko zanimiveje prisluhniti jim, ko jih uloviš. Dve kitari na odru sta poskrbeli za dobro zapolnjeno zvočno sliko, inštrumentalni vložki znajo biti zelo dolgi, poslušalca kar ponesejo v nek drug svet, v katerem je prostora samo in izključno za glasbo. Duh starih dobrih Television je bil spet z nami! Zvoku The Frictions ni tuje niti spogledovanje z folk koreninami ali pa občasnimi psihadeličnimi vložki. Videlo se je, da glasbeniki med nastopom zares uživajo v tem kar delajo, vsak posebaj je užival na svojem delčku odra, kjer je poplesaval skladno z ritmi igrane skladbe. Ljubezen do glasbe jim vsekakor ni tuja! Edina pomanjklivost so razmeroma enostavni aranžmaji, brez kompleksnejših zapletov, brez presenečenj oziroma nepričakovanih preobratov tekom posameznega komada. Tudi pol ure, ki so je imeli The Frictions na razpolago, je prehitro minilo!
MUDHONEY
Mudhoney v tem času smukajo po Evropi z namenom prezentacije lani izdane plošče “Lucky Ones”, tako da je publika že pred nastopom lahko pričakovala set listo, ki bo gravitirala k še vedno svežemu albumu. Nekaj čez deseto uro zvečer se je na ogromen oder novega ljubljanskega koncertnega centra na veselje solidno zapolnjene dvorane naselila štiričlanska naveza in začela s svojim šovom. Po začetni old school punk priredbi ameriških Fangov so že prišle prve minute iz novega ploščka. Včasih je res škoda, da v živo band ne more postreči s katerimi izmed efekti, ki nas navduši ob poslušanju albuma doma – pri I’m Now je defenitivno manjkal “I Wanna be Your Dog” psihadelični klaviaturski efekt, ki ga zgolj četverica s klasičnimi inštrumenti (vokal, glavna in bas kitara in bobni) sevede ne more pričarati. Sledila je naslovna The Lucky Ones, pa nato ostali favoriti z lani izdani plošče. Ob Suck You Dry, Touch Me I’m Sick in drugih prepoznavnejših jurišnicah je bilo seveda vzdušje predvsem v prvih vrstah prešerno, olja na ogenj je prilival še vokalist Mark Arm s svojimi nagovori. V drugem delu nastopa je za kitaro prijel tudi Arm in se pridružil zvoku Turnerjeve kitare. Na zadnjih studijskih izdelkih se je Mark Arm namreč odločil, da se bo v bandu osredotočil izključno na vokalno nalogo in bo kitaro prepustil zgolj Turnerjevim prstom. Eden izmed izstopajočih komadov je bil zagotovo When Tomorrow Hits, ki ne samo da je vseboval sinhroni solo ritem sekcije, ampak je v njem zares ujet duh časa, v katerem je nastal. Rahločuten in malce psihadeličen uvod v The Velvet Underground stilu se razvije v glasen garažni punk-grunge. Odlična izbira za konec rednega dela!
Ob že več kot dvajsetletnem delovanju je malodane čudež, da so uspeli Mudhoney obdržati skorajda originalno postavo, s katero so leta 1988 začeli z ustvarjanjem, prevetrili so zgolj mesto na basu, kamor se je 2001 pridružil Guy Maddison. Ta konstantnost v postavi in dobri odnosi znotraj banda sta razloga, da skozi leta igranja Mudhoney gojijo isti slog, brez večjih odstopanj, brez nihanj, ki bi morda odgnali staro bazo fanov proč. Edini malo večji premik se je zgodil sredi devetdesetih, ko je s kolapsom grunge muzike iz svetovnih lestvic tudi v novem Mudhoney slogu moč opaziti odmik od tipičnega seattelskega zvoka. S tega vidika je na koncertu (za naključnega obiskovalca) zanimivo poslušati skladbo za skladbo in ob tem ugibati, ali gre za starejšo ali novejšo pesem. Zadeva je kar se da enostavna! Če je bil tempo igrane skladbe za malenkost počasnejši ali če je kitara zaigrala počasnejši, depresivnejši riff, potem je to pesem iz prve polovice Mudhoney obdobja, in obratno, hitrejša in bolj odpuljena izvedba je znak, da gre za novejšo stvaritev.
Mark Arm na vokalu in kitari, Steve Turner kot glavni kitarist, Dan Peters za bobni in Guy Maddison so pokazali, kako se stvarem streže. Mudhoney sicer ne obvladajo najbolje komuniciranja s publiko, a jih rešuje zvrst igrane glasbe, ki kar kliče po skupnem rajanju. V uro in pol dolgem, energičnem nastopu, ki je doživel celo nekaj padalcev iz odra, smo bili priča suverenemu nastopu enega večjih imen alter scene pri nas v zadnjem času. Kdo ve, kdaj jih bo znova zaneslo blizu – verjetno lep čas ne!
Fotografije: Robi Lipej
Setlista
1. The Money Will Roll Right In 2. I’m Now 3. The Lucky Ones 4. Next Time 5. Inside Out Over You 6. You Got It 7. Suck You Dry 8. Oblivion 9. Blinding Sun 10. What Moves the Heart? 11. Sweet Young Thing 12. Judgement, Rage, Retribution and Thyme 13. Good Enough 14. Touch me I’m Sick 15. When Tomorrow Hits ——- 16. F.D.K. (Fearless Doctor Killers) 17. Inside Job 18. Hard-On for War 19. In ‘N’ Out of Grace 20. Here Comes Sickness 21. Hate the Police
Galerija slik
