Avtor: Urban Bolta
Kraj: New Age Club / Roncade (Treviso) / Italija
Datum koncerta: 30.10.2010
Število obiskovalcev: 700
Cena karte: 25€ (predprodaja) / 30€ (na dan koncerta)
W.A.S.P. so danes ena redkih glam metalskih skupin, ki se lahko odpravi na samostojno turnejo in ob tem lepo služi. Večina z njimi primerljivih predstavnikov “punčkastega” heavy metala in hard rocka dandanes na pol životari in si s turnejo ravno dobro pokrije njene stroške, da ne omenjam tisočerih skupin, ki jim je samostojna turneja nepredstavljiv pojem in lahko v Evropi samo pobožno upamo, da jih bo fortuna kdaj prinesla v naše loge. No, W.A.S.P. se s tem ne obremenjujejo kaj dosti in se stalno podijo po koncertnih odrih širom sveta, že tradicionalno se vsaka njihova turneja ustavi tudi v vzhodnem delu Italije, kjer ima tovrstna glasba močno zaledje. W.A.S.P. so ravno na opevano noč čarovnic nastopili v klubu New Age blizu Trevisa, Blackieju in kompaniji že znanemu mestu zločina.
Band je lani izdal ploščo “Babylon”, ki sicer ravno ne odkriva tople vode, je pa več kot soliden izdelek in dokaz, da se Blackie Lawless, glavni akter skupine, še ni popolnoma izčrpal. Kljub dejstvu, da nastopi teh ameriških šok rockerjev ne predstavljajo (več) dolgometražnega orgazmiranja pod odrom, pač pa vsak nastop oddelajo popolnoma rutinsko, po najmanjši liniji odpora, se je Rockline ekipica v želji po druženju in še enemu v vrsti rock’n’roll večerov odpravila na tri ure dolgo pot proti Trevisu. In daleč od tega, da smo bili edini iz sončne strani Alp! Obhod po klubu v času, ko sta svoje poslanstvo predskupin opravljala dva dokaj generična predstavnika hard rockerske šole, je razkril, da so se napovedi (enkrat za spremembo) uresničile in je iz smeri Slovenije prišla cela karavana nostalgikov za glamerskimi osemdesetimi. V nabito polnem klubu nas je tako na nastop zvezd večera čakalo celo več ducatov bolj kot ne znanih fac naših koncertnih prostorov. No, po stari W.A.S.P. navadi smo se resnično načakali, debelo uro dolg premor od predskupine do dejanskega začetka nam je že pošteno načel živce!
Koncert je otvorila prastara On Your Knees iz prvenca “W.A.S.P. (1984) in pokazala, da bo naslednja ura zares peklenska! V dvorani je završalo! Spodnji del kluba New Age je zajela norija, ki ni popustila vse do zadnjega dotika strune in odhoda Američanov iz odra. Blackieja Lawlessa tokrat na turneji ne spremlja eden njegovih najrazpoznavnejših simbolov, mogočen, strahospoštovanja vreden mikrofon, pač pa se je tokrat zadovoljil kar s čisto običajnim. Blackie, odet v prepoznavne loke motorne žage na vsakem rokavu, je obvladoval sredino odra, medtem ko sta se glavni kitarist Doug Blair in basist Mike Duda z energičnim šovom odlično znašla vsak na svoji strani in usklajeno menjavala položaje. Strica sta šolski primer, kako optimalno izkoristiti oder in kako energijo glasbe prenesti v samo odrsko igro. Po The Who priredbi The Real Me je že sledil eden izmed vrhuncev večera, L.O.V.E. Machine. Vedno na tapeti – brez te skladbe ne mine nobena W.A.S.P. turneja – a kljub temu vedno dobrodošla! Po uvodnih skladbah so odgovorni za mešalno mizo optimizirali tudi zvok, ki je bil sprva na zelo nizki ravni. Zvočna slika je bila zamazana, kitari nejasni, back vokali so bili levo od odra, kjer sem se sam nahajal, popolnoma neslišni. Tekom koncerta je bil zvok že na nivoju do te mere, da ni bil več moteč faktor pri spremljanju nastopa.
Skladba Crazy je otvorila sredinjski del koncerta, namen katerega je bila seznanitev z aktualnim albumom “Babylon”. Skupaj z Live to Die Another Day in Babylon’s Burning so pesmi predstavljale zaključeno celoto reprezentativnega materiala in se dobro odrezale, juriširanje ni popustilo! Skladbe v živo zvenijo prepričljivo, pravzaprav šele takrat zares oživijo, sploh na italijanskih tleh, kjer so W.A.S.P. že od nekdaj mega priljubljeni in se za odziv ni treba bati. Vihar v sprednjih vrstah je vsaj za trenutek umirila epskost komada The Idol, prave rock opere, ki je Blackieja in kompanijo ob izdaji albuma leta 1992 dokončno oddaljila od teze, da fantje že celo svojo kariero pišejo zgolj plehke komade na prvo žogo. S solo vložkom se je izkazal kitarist Blair, z občutkom je polagal prste po vratu svoje kitare, in mravljinci so bili tu! Redni del koncerta je že po točno eni uri (!!!) zaokrožil še en “jurišnik” iz prvenca, I Wanna Be Somebody.
Nekoliko presenetljivo je bis otvorila skladba novejšega emša Heaven’s Hung in Black (“Dominator”, 2007), ki je sprožila val ugibanj, s čim za vraga nam bo skupine postregla za sam zaključek koncerta, glede na to, da je na izvedbo čakalo še malo morje klasik. Ta čast je naposled pripadla enemu favoritov občinstva, skladbi Blind In Texas, že bežno opazovanje dogodkov na odru pa je razkrilo, da je dobra ura eksplozivnega nastopa težka naloga za ne več rosno mladega Bleckieja Lawlessa, saj vokalno ni več deloval popolnoma suvereno, večkrat so ga namreč reševali back vokali. Tu gre iskati glavni razlog za kratkost W.A.S.P. koncertov – Blackie ni neuničljiv. Vendar potoki znoja iz telesa klenega frontmana niso bili zaman – publika je dobila pošteno dozo prvinskega norenja… kratkega, a sladkega! Težko bi rekel, da Waspovci z 70-minutnim koncertom vlečejo fane za nos, saj se dobro ve, da nikoli ne postrežejo z daljšim setom, česar se vnaprej zaveda prav vsak, ki za ogled koncerta odšteje tistih nekaj deset evrov vstopnine. Potešeni in znorjeni smo si bili tega dne enotni, da znajo nepoboljšljivi ameriški glamerji še vedno postreči s konkretno dozo zabave. To pa je konec koncev edino, kar zares šteje!
Fotografije: Martin Prezelj
Setlista
1.On Your Knees 2.The Real Me 3.L.O.V.E. Machine 4.Crazy 5.Live to Die Another Day 6.Wild Child 7.Babylon’s Burning 8.The Idol 9.I Wanna Be Somebody —dodatek— 10.Heaven’s Hung in Black 11.Blind In Texas
Galerija slik
