Kraj: Treviso / Italija / New Age Club
Datum koncerta: 21.10.2006
Število obiskovalcev: 600
Cena karte: 30,00€
“Zakaj rineš v Treviso, če pa pridejo v Maribor?” me je spraševalo kar nekaj ljudi. Odgovor je sila preprost in njegova dejstva nesprejemljiva! Domači kokošnjak je namreč še vedno pretesen in kultura dela bo še potrebovala mnogo premnogo let, da bodo slovenski organizatorji sposobni osebnostne zrelosti profesionalnega pristopa, kateri bo nemara nekoč prerasel v sodelovanje z mediji, ki delajo konkretne korake v zvezi z ozaveščanjem množic z rock kulturo. Poteze nekaterih slovenskih lokalnih petelinov, kateri očitno najverjetneje posedujejo sindrom PSS (beri: poln samega sebe), mečejo s svojo dvoličnostjo in hipokrizijo preko obljub ter dejanj, slabo luč na podobo rock kulture celega naroda in države. Nič hudega! Tu je Zahod! Pa pojdimo tja!
Eni redkih “shock” metalcev, ki so služili bajne vsote v drugi polovici osemdesetih, kateri danes naredijo lahko še kolikor toliko spodobno turnejo po Evropi, so tako kot pred dvema letoma, znova obiskali New Age Club v Trevisu. Edini originalni član in vodja tolpe, ultimativni in edini legitimni šef skupine Blackie Lawless, se je po dvajsetih letih že pošteno iztrošil. Tako koncerti W.A.S.P. danes slovijo zlasti po svoji rekordno kratki dolžini trajanja.
Po mučnem “čuk – čuk – čukanju”, ko smo čakali celo uro in 40 minut preko napovedi, se je koncert začel natanko ob 22.40. Italijančki so v navalu lastne ekstaze zrasli za nekaj centimetrov višje, ko so se dvignili na konice prstkov in pričeli vsi v en znak zanosno cepetati pod takti otvoritvene skladbe On Your Knees. Očitno povelja, ki je prišlo iz odra niso dobro razumeli, pa to niti ni bilo več pomembno. W.A.S.P. so tudi letos prišli v Evropo v novi postavi, kar je že nekaj let stalnica. In vendar je bil pogled na Blackieja sila ohrabrujoč, saj je zbil iz sebe nekaj kilogramčkov, tako da je znova lahko udobno zdrknil v svoj “spandex” ter mušketirske škornje.
V novi postavi je Blackie zadržal le basista Mike-a Duda-o, bobne je po novem sesipal Mike Dupke, kateri je nekoč bobnal za Erica Sardinasa, no najbolj zanimiva adicija v prenovljeni postavi, pa je definitvno prihod kitarista Douga Blaira. Možakar je bil član W.A.S.P. v obdobju plošče “The Crimson Idol”, na kateri je prispeval svojo kitaro.
Postava je delovala odlično naoljeno in je narekovala v uri in dvajsetih minutah peklenski tempo, ob katerem se je Italijanom pošteno bliskalo pred očmi. Po uvodnem galopu, se ljudje nikakor niso pomirili, saj je bila tu že naslednja klasika L.OV.E. Machine in pa uničujoči Wild Child.
Po prvih štirih skladbah, je Blackie vzel nekaj trenutkov za predah in napovedal nadaljevanje večera takole (zapisano na list med koncertom): “Tonight we’re gonna do some stuff that we’ve haven’t done for a twenty years!” Takoj nadaljevanje z The Widowmaker, olje na ogenj pa so prilili zlasti z uvrstitvijo odlične udarne baladne stvaritve s prvenca “W.A.S.P.” Sleeping In The Fire, kjer je prišel prvič vidno do izraza odlični Doug Blair, ki je sprašil prvovrstno solažo v skladbi. Za njo pa je sledila še ena sila presenetljiva izbira skupine in sicer Arena Of Pleasure, ki z uvodnim a la Gypsy riffom potrjuje nekdanjo obsedenost Blackieja z Uriah Heep. Sedaj smo se bližali vrhuncu koncerta, saj je tu bila The Headless Children, ena najmočnejših skladb v karieri skupine, ob tem pa je nadgradila omenjeno opazko enkratna balada The Idol, v kateri imenitnosti soliranja odličnega Douga Blaira ni in ni bilo videti konca. Pred The Idol si je skupina privoščila krajšo pavzico, dvorana se je zatemnila, Blackie pa si je opasal drugo kitaro. Komad je bil atmosferični vrhunec koncerta in je v osebnem besnilu šefa skupine skozi 80 minutno druženje vidno izstopal, glede na ostali repertoar, kar poudarja kakšno globino in dušo je možakar na odru sposoben vdahniti še danes tej baladi. Blackie je do te skladbe močno preznojil samega sebe tako, da je bila videti njegova kitara, pa čeprav jo je komaj zamenjal, kot avto pokrit z jutranjim kondenzom medtem, ko mu je iz rok, pot kapljal malo da ne v curkih. Izhodni del je bil podkrepljen z še eno odlično kitarsko solažo, prvikrat in edinkrat pa je oder tudi zajel beli dim, ki je dodal piko na “i” v tem trenutku Dougu, kateri se je znašel v centralni poziciji odra. Ob koncu čustveno nabite točke, je Blackie spustil grozljiv krik, ki je trajal več sekund ter v katerem je od šokiranosti obnemel celotni avditorij New Age Cluba. Ura se je odvrtela, kot bi mignil in koncert se je zaključil v slogu splošnega “must play – must hear” rajanja preko izvedbe velikega hita skupine I Wanna Be Somebody.
Italijančki, posebne sorte narod, s posebno koncertno kulturo, ki bi jo vsakdo nevajen pristopov njihovega obnašanja, z največjim olajšanjem izkoreninil z ognjen in mečem, so po koncu regularnega dela presenetljivo utihnili kot, da jim je malo mar da se W.A.S.P. sploh vrnejo na oder. No čez kake dve minute so se le predramili, ob tem pa so izumili neko novo skovanko navijanja za dodatek in če Slovenci po koncertu vpijejo: “We want more!”, Nemci in Avstrijci: “Zugabe!”, vpijejo Italijančki: “Anymore, anymore, anymore,…” Nekajkrat sem se uščipnil v lice, da sem le verjel temu. W.A.S.P. so prišli nazaj, odkurili dva dodatka. Oba sta bila razpotegnjena, zlasti pa je zažigal prvi s Chainsaw Charlie,medtem ko je drugi dodatek vseboval pravzaprav pričakovano izvedbo Blind In Texas. Natanko ura in dvajset. Fertik! Italijani so na vsak način zahtevali “bestialnu ševu” – Animal (Fuck Like a Beast), ki pa je ni bilo na sporedu in ob tem ni pomagal prav nobeden “any-more, any-more” več.
W.A.S.P. so to pot v Trevisu popravili bled vtis po Zagrebu pred dvema letoma. Da pač uporabljajo vzorce za back vokalne linije in klaviature ni nič novega več vendar, pa je bil splošni vtis mnogo korektnejši, glede na zagrebško izkušnjo. Poleg rutine, človek vsaj ni imel občutka, da ga nekdo pretirano vleče za nos. Zakaj pretirano. Kot rečeno ura in dvajset minut, očitna rutina, potem dejstvo, da si dovoliš pustiti čakati ljudi skoraj dve ure več, kot je bila napoved ure koncerta, nadalje omenjena izumetničenost dodajanja nasnetih vzorcev in to za povrhu po ceni 30,00€, pač ni opravičilo niti duhovito stojalo, ki je spominjalo na križanca med okostnjakom in balanco Harleya Davidsona, ki ga je Blackie vneto natepaval preko koncerta. Edino zadoščenje je bilo to pač, da si na koncu rečeš, da si videl W.A.S.P. – legende glam / shock heavy metal rocka. Blackie sicer še vedno zgleda neprimerno bolje kot Mick Mars (Motley Crue), vendar pa njegovo kondicijsko stanje žal ni zadovoljivo! Tako pa bo žal vse dotlej, dokler bodo koncerti skupin tako hudičevo kratki.
Kakorkoli, če ne drugega, je to edini in edini pristni trenutek nasploh, ko se ti odvrtijo pred očmi in v ušesih v živo klasike skupine, s katerimi so puščali odrsko opustošenje za seboj nekoč na koncertih v drugi polovici osemdesetih. Set lista je bila praktična kompletno “eighties” z izjemo repertoarja s plošče “The Crimson Idol” in to je bil definitvno velik, velik plus, tega duhovitega eksplozivnega glam metal večera, ki ga je konec koncev na poseben način bogatila sluz naželiranih Italijančkov. K dejstvu, da je bil koncert odigran na višjem nivoju, kot pred dvema letoma v Zagrebu, pa je nedvomno v veliki meri k W.A.S.P. prispeval Doug Blair na poziciji kitarista, saj je zasedba z Dougom v postavi sedaj izvedbeno mnogo bolj prepričljiva, kot je bila s Stetom Howlandom. Bil je slikovit večer, duhovit v vseh pogledih, ki pa ga človek niti ne pogreša preveč, ko pomisli na časovno hendikepiranost skupine na odru, ki nikakor ni kompatibilna s ceno ogleda koncerta!
Setlista
1. Intro (The End)
2. On Your Knees
3. Hate To Love Me
4. L.O.V.E. Machine
5. Wild Child
6. Widowmaker
7. Sleeping In The Fire
8. Arena Of Pleasure
9. The Headless Children
10. The Idol
11. I Wanna Be Somebody
—dodatek 1.
12. Chainsaw Charlie
—dodatek 2.
13. Blind In Texas
