Kraj: New Age Club / Roncade (Treviso) / Italija
Datum koncerta: 11.12.2007
Število obiskovalcev: 500
Cena karte: 29,00€
Je že tako, da v rokenrolu obstaja neznanska količina skupin, ki jih ne bi šel gledat v živo, pa če mi igrajo na domači terasi; med njimi so tudi taki, pred katerimi bi iz bližine taiste terase celo zbežal v najbližjo prijazno luknjo z Laškim. Na drugi strani pa so bendi, ki jih bom šel gledat tudi ob primanjkljaju kakega vitalnega dela moje zaobljene forme in kalifornijski gavnarji WASP s starim prdcem Blackiejem in njegovimi “fuck-me”piratskimi škornji so v zgornjem delu tega spiska. Tako smo se v sredo naložili v mojo prevozno sredstvo nemškega porekla (žerman kvaliti,jaaaaaa) in odpujsali proti novemu drugemu domu, New Age klubu v Trevisu, saj nas je čakal koncert za bogove – “The Crimson Idol”, ena naj plošč v zgodovini metala, izvedena v celoti!
Če izpustimo obrobna dogajanja s salvami smeha na sami poti, smo se dvojica moških in trojica ženskih osebkov okoli 21.00 narisali pred klubom, dvignili karte in se predali radostim čakanja vse tja do 23.00, ko so v dostojno napolnjenem klubu ugasnile luči, zabrneli ventilatorji in utihnil genialni DJ s svojim Enter Sandman-om. Zatemnitev, uvod in nato val navdušenja – WASP so na odru! Kot bi mignil smo bili trije, proti malim Italijanom “gorostasi” Slovenci v prvi vrsti in z zanosom prepevali z Blackiejem: “I look at my face in the Mirror…..!” Da WASP so ubrali dostojno pot in za razliko od Queensryche, ki so v moji prisotnosti svoj prvi del Mind Crime odžgali le napol, brez introv in vmesnih delov odigrali svojo krono kariere v celoti, z vsemi zmesnimi deli vred. ŠUUUUUS!!!! Brez nagovorov publike, brez prekinitve, brez najmanjšega počitka in mašil, to je bil “The Crimson Idol” kot na plati, a očitno v živo, brez (z izjemo klaviatur in govorov stranskih oseb a la manager Alex Rodman) “playbackov”. In narod je znal vse, od prve velike začetnice do zadnje pike. Takšnega prizora ne doživiš vsak dan! Vsepovsod izrazi popolne ekstaze na obrazih občinstva (večinoma Slovencev in Hrvatov!), vse odpeto in od-dreto. Skupina napaljena do amena – Blackie s svojo klasično hladnostjo in preciznostjo kot Veliki diktator, ob njem pa Mike Duda na basu in nenormalni Doug Blair na kitari skačeta, se smejeta in pozirata, da je kaj. Poseben odstavek bi lahko namenili slednjemu – ta tip ni normalen! S fenomenalnimi kitarami (LP-ji z izdolbljenimi (“scalloped”) prečkami in špičastimi vratovi, dvotrupke z akustičnimi simulatorji, Washburni z osvetlitvami znotraj trupa med magneti…), je šponal solaže, da se mi je jezik povesil do tal, ob tem pa se mi je uspel še smejati v brk. Titanic Overture, The Invisible Boy in Arena of Pleasure so kar oddrveli mimo nas in čas je bil za prvi totalni odklop – večna motorka in Chainsaw Charlie! Folk vsepovsod, grmenje “Murders, Murders In The New Morgue” je verjetno odmevalo daleč okoli dvorane. Počitka pa ni! Gypsy Meets The Boy in takoj Doctor Rockter, še en izgubljeni biser zlate dobe heavy metala.
Vročina je bila kljub ventilatorjem na 11 neznosna, pot pa je z gospoda Lawlessa ponovno lil v potokih. A časa misliti a to ni bilo, z nenormalnim tempom so nam gospodje postregli z I Am One, nato pa stvar le umirili. Sledili sta namreč dve baladi The Idol in Hold On To My Heart. Pri slednji se mi je skoraj utrgalo, saj gre za mojo najljubšo balado vseh časov in poslušati jo v živo vsega meter stran od Blackieja s punco v objemu je bil res poseben občutek. Balade pa so bile zgolj zatišje pred viharjem – album in prvi del koncerta se namreč zaključi z grandiozno The Great Misconceptions Of Me, katere atmosfere se ne da opisati, pač pa je to preprosto treba doživeti. Po tej dobri uri norije, ki sicer predstavlja običanji “leistung” WASP koncerta, so se fantje za nekaj minut umaknili, mi pa si niti nismo uspeli zbrati misli, ko je zagrmelo “I don’t need no doctor, all I need is my LOVE machine!” in še en odklop naroda. Je to vse? Nc, nc…! “I’m a Wildchild. Come And Love Me!” Klasika plošče “The Last Command” je kot vedno doživela nor odziv, v prvi vrsti sem se skoraj raztrgal, a trud je obrodil sadove – Veliki diktator me je opazil, se mi zarežal in mi meni nič tebi nič frcnil trzo- yes!
Bližali smo se koncu koncerta, “odslamali” vrhunsko izvedbo komada Take Me Up z nove plošče “Dominator” in na obzorju je bil zaključek večera z Blind in Texas. Blackie se je najprej izkazal z nečloveško dolgim in visokim krikom nato pa še dokazal, da je kljub minimalizmu na odru še vedno spada v klub naj “frontmanov”, ki jim publika vedno slepo sledi, saj je sredi največje norije komada dvignil glavo, pogledal in s kratkim “Šššššt” v stotinki sekunde povsem utišal in uročil dvorano. Neverjetno! Ko se je zadovoljno prepričal o “podložnosti” ljudi, se je komad lahko nadaljeval in vendarle zaključil izjemen koncert. Kaj reči za konec? Bili smo priča vrhunskemu koncertu ki je več kot opravičil ceno karte in goriva, temu v prid pa govori tudi izropana stojnica (uradni “merchandise” skupine), ki je po koncertu kljub dobri založenosti kazala rebra. Steven Duren aka Blackie Lawless – še na mnoga leta!
Galerija slik
