Kraj: Kino Šiška / Ljubljana / Slovenija
Datum intervjuja: 24.11.2009
Peti obisk Slovenije edinstvenih mojstrov fuzije funka in metala z vsemi dodanimi nepredvidljivimi glasbenimi začimbami, za katere vedo le oni kdaj in kako gredo zraven, ekstravagantnih kameleonov Living Colour v Kinu Šiška, dne 24.11.2009, je predstavljal za obubožani jesenski čas oblačnosti in deževja prava dimenzijska vrata za kratek pobeg k novi avanturi plutja po brezmejnem svetu glasbe, ki ga kanalizira lahko človeška domišljija!
Z menoj je okrog pol osme zvečer v prostorih “cateringa” sedel bobnar zasedbe Living Colour William E. Calhoun! Calhoun je izreden glasbenik in svojevrstni glasbeni vrač, ki je razvil prepoznavno (sebi lastno) tehniko bobnanja ter ji vdahnil edinstven način jazz eksperimentiranja. Kadar ni z Living Colour, ga je mogoče srečati v številnih odbitih glasbenih projektih kot so Unified Presence, Aza, Headfake, možakar pa je utrjeval svojo kariero tudi ob koncertnih ali studijskih sodelovanjih s številnimi visoko letečimi in zvenečimi imeni glasbenega biznisa, kot so: B.B. King, Mick Jagger (Rolling Stones), Jaco Pastorious (R.I.P., Weather Report), Harry Belafonte, Pharoah Sanders, Jack Dejohnette, Paul Simon, Lou Reed, The Allman Brothers, Lauryn Hill, Marcus Miller, Dr.John, Carly Simon, Herb Alpert, Ron Wood (Rolling Stones), Wayne Shorter (saksofonist Weather Report in dobitnik grammyja za CD “High Life”), Lauryn Hill in rap hruponožci Run-DMC ter Public Enemy.
Will je ravno dobro prijel v roke krožniček z desertom, da pomlati z njega košček sladice, skrbna oštirica ga je založila še s čajem. A kot se je pripetilo je ostala sladica nedotaknjena, čaj pa se je med intervjujem Willu povsem ohladil…
RockLine: Kako poteka trenutna Living Colour turneja?
Will: Fantastično. Pravkar smo obredli Severno Ameriko, pa Južno Ameriko, sedaj smo tu…
RockLine: Septembra leto s ste izdali novi CD “The Chair In The Doorway”. Kako je potekal proces nastajanja albuma?
Will: Veliko časa smo preživeli na turneji po Evropi, kjer je nastala večina pesmi. Nastalo je 20 oziroma 30 pesmi, za CD smo jih izbrali le 13. Želeli smo posneti album, ki bo ljubiteljem Living Colour zares všeč. Zato smo nekatere pesmi preizkušali tudi na koncertih, še preden je album izšel, da vidimo kako se obnesejo. Skladbe ki niso uspele priti na novi CD, pa upam da se bodo znašle na naslednjem. Za “The Chair In The Doorway” je bil naš osnovni motiv da se skoncentriramo na to, da bo vžgal pri publiki. Večinoma smo album posneli v Pragi, nekaj materiala tudi v New Yerseyu. V tem času pa smo poskrbeli tudi za to, da se popolnoma odmaknemo od ljudi in si zagotovimo pogoje, v katerih nas pri delu ne bo nihče vznemirjal.
RockLine: Vsi štirje se ubadate z mnogimi stranskimi projekti. Kje ste pravzaprav sploh našli dovolj časa, da zaženete Living Colour v gibanje, hkrati s tem pa tudi pogoje za nastanek nove plošče?
Will: Living Colour je za nas res veliko ime, ki ostaja naša prioriteta. Vsi ti naši stranski projekti so silno rodovitni, saj se vračamo v Living Colour iz njih polni svežih glasbenih idej in informacij, ki se nanašajo zlasti na jazz, elektronsko glasbo, oziroma glasbo “odprte glave”, drum n’ base, afriška glasba in tako dalje,… To da se odklopim in počnem svoje stvari me zelo navdihuje, to pa velja tudi za ostale tri. Ko pa se usedemo skupaj da pišemo material, ne funkcioniramo po Zahodno evropskem ali ameriškem načinu razmišljanja, ki se vrti okrog štiri taktnih ritmov. K sreči smo polni različnih glasbenih vplivov, ki pomagajo sooblikovati ploščo. To je zelo pomembno. Seveda je tu tvoj “jaz”. Včasih ga hočeš vsiliti in udejanjiti brez mnogo upoštevanja drugih,…
RockLine: Kako bi primerjal oba albuma med seboj. Predhodni “Collideoscope” je deloval precej ostro, bil je nabit z neko jezo…
Will: Obdobje s “Collideoscope” je bilo obdobje, ko je skupine šele prihajala skupaj, se nekako spravljala v pogon, po mirovanju. Takrat smo imeli drugačno založbo, grozovit menedžement, zato so to bile okoliščine, ki so vplivale, da je albnum temačnejši, bolj nabit z jezo, razočaranjem. Da smo prišli do albuma “The Chair In The Doorway” smo morali sprva opraviti s situacijami, ki niso bile najbolj prijazne in v takšnih okoliščinah je nastajal “Collideoscope”. S tem albumom smo zlezli skozi šivankino uho. Morali smo ga narediti. Za vsako ceno, ne glede na to, da so nam mnogi podtikali polena pod noge in nas mnogi ljudje tudi razočarali.
RockLine: Kaj je bil tvoj prvi kontakt z glasbo in kaj te je pritegnilo k temu, da si postal bobnar?
Will: V družini sem najmlajši izmed treh otrok. Moj oče je bil velik be-bop fan. Kot ladijski kapitan je prinašal domov različne vrste glasbe. Od Mighty Sparrow Harry Belafonteja, do ruske, kitajske glasbe. Vse tmo sem na veliki poslušal doma in moja najljubša revija je bila takrat National Geographic. Na začetku sta me ti dve stvari najbolj navduševali. Mlajši izmed obeh starejših bratov je bil šest let starejši od mene in k sreči prav tako odprte glave. Prav tako je igral bobne, sicer prenehal pri devetnajstih, no skratka, on je prinesel domov glasbo kot npr., Emerson, Lake And Palmer (ELP), Kansas, Earth Wind And Fire, Led Zeppelin, Van Halen, Miles Davis. Torej v hiši ni bilo nikakršne tolerance nad albumi, ki so prihajali domov. Vsi so bili dobrodošli. Ne glede na glasbeni slog. Tudi, če je kdo, ki je prišel k nam na obisk pripomnil: “Vendar to je beli izvajalec!” sem mu odvrnil: “In kaj potem?” Moja mama je bila bolj konzervativnega okusa. Poslušala je veliko verne oziroma gospel glasbe, Mahalio Jackson. Imel sem pa srečo, da sem odraščal sicer v silno napredni soseski iz katere sta izhajala celo dva moja velika bobnarska favorita. Eden med njima je Steve Jordan, drugi je Pumpkin, ki je po mojem prepričanju odgovoren za to, da je hip hop postal zanimiv za glasbeno industrijo. V Bronxu od koder prihajam je bilo povsem običajno, ko sva se sprehajala z bratom, da v parku igra vse polno glasbenikov različne instrumente, različno glasbo. Brat je igral gotovo v dvanajstih različnih skupinah in privlekel domov čuda instrumentov, ki so odzvanjali po hiši. In zanimivo je to, da si v tem obdobju niti nisem želel postati glasbenik.
RockLine: Kdaj si se navdušil za manipuliranje z zvokom? Na odru recimo ne uporabljaš le bobnov, pač pa celo plejado različnih napravic, ki ustvarjajo različne zvočne efekte, Drumwave,…
Will: Pred dvema letoma sem izdal samostojni studijski album “Native Lands”. Na njem je glasba, ki nekako obsega moja popotovanja zadnjih deset let. Tu sem med drugim prenehal verjeti tudi v glasbene žanre. Kar sem želel, je bilo le popolno osredotočanje na zvok. Tako sem pričel postavljati zvok na prvo mesto. Denimo zvok vode, ognja, vetra,… Naenkrat ni bilo več pomembno to v katerem taktu bom igral bobne, kateri ritem bom uporabil. Struktura, ogrodje pesmi ni bilo več pomembno. Tako sem razširil svoj osnovni set bobnov, jim dodal pedala, tolkala, elektronske efekte in jih razširil do te mere, da me odpeljejo kamor želim. Da se poglabljam le v zvok. Torej odkritje, da lahko npr. igram kitarske efekte preko bobnov, je postalo irelevantnega pomena.
RockLine: Vernon in Doug pa se poslužujeta podobne filozofije, ali se motim? Na odru se namreč fenomenalno dopolnjujete v teh rečeh.
Will: Hvala. Veš kako je pri Living Colour. Imamo skladbo, imamo zvok, imamo skupino. A poleg tega potrebujemo ogromno sobo za improviziranje. Če pa želiš obvladovati takšno sobo, potem moraš imeti tudi orožje zanjo. Te naprave in priprave so povezane med seboj. Mi smo med seboj povezani z njimi na odru, ko igramo. Recimo da sam igram nek ritem, vendar pa se Vernon recimo ne želi vključiti vanj s kitaro, pač pa le želi drugače poudariti zvok bobnov. Takrat pritisne gumb v svoji mašineriji, ki je povezana z mojo. To nekako poudari v pesmi vzdušje, jo zvočno dodatno razširi, vsa stvar zveni še bolj “odbito”. Tako pri nas vlada nekakšna ideja, da ohranjamo kakih 40% prostora, ki se ga ne dotikamo, četudi je set skladb, ki jih bomo igrali v naprej določen. Tisti prostor pa izkoriščamo potem med samo izvedbo. Ko se ti porodi neka ideja v tem prostoru, pritisneš nek gumb in to požene neko novo kvaliteto…
RockLine: Ravno za to so vaši koncerti tako spektakularni. Mnogokrat se ti niti sanja ne, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku.
Will: Verjemi mi. Tudi mi tega ne vemo, ha, ha, ha…
RockLine: Nekajkrat sem te obiskal v Veldenu v Avstriji in tamkjašnjem klubu Bluesiana, ko si nastopil svojima projektoma Unified Presence in Headfake…
Will: Oh kaj res?!?! Si gledal Unified Presence z Victorjem Bayleyem, ali z Jamaladeenom Takumo?
RockLine: Z Jamaladeenom
Will: Oh z Jamaladeenom! To je bilo tako zabavno, ha, ha, ha… Veš v Bluesiani je lastnica Gundi (Gudrun Koffler, op.p.) posebna oseba. Njej resnično pomeni glasba vse. Mislim, model! Pa to je neverjetno. Ko prispeš tja, je kot bi prišel v hišo svoje tete. Kuha obroke ob katerih mislim, da se bom vselej razpočil… Ves tisti prostor je kot glasbeni muzej, ona ima tam shranjen nek starinski gramofon in podobno. Prostor, ki je posvečen glasbi, enkraten ambient. Seveda se ne more pohvaliti z najboljšim ozvočenjem, vendar pa je preprosto poln neke pozitivne energije in ljubezni do glasbe. Tam silno rad nastopam in po pravici povedano že kar malo pogrešam ta prostor. Hvala model! Tam smo nastopali tudi z mojo skupino Aza. Tam v tem klubu so vsi tako sproščeni, mirni, se ne obremenjujejo s tem kako dober je zvok ipd… Preprosto pridejo uživat in se prepustiti glasbi. Veš to ni običajno v tem poslu, a naletiš občasno tudi na takšen čudež. Na lokalnega promotorja kot je ona, ki dejansko verjame v glasbeni posel, dejansko ljubi glasbo in ji glasba res pomeni vse. “Gundi” je najboljša. Glej, da boš to natipkal! Vsak glasbenik, ki nastopi na tej lokaciji in s katerim se kasneje pogovarjam, mi pove enako. Poznam ljudi iz Los Angelesa, ki se vrnejo in razlagajo kako jih Gundi razvaja, kako jim je pripravljala zrezke in kako so igrali pri njej do treh zjutraj. Menim, da bi morala Gundi organizirati vsako leto svoj posebni festival.
RockLine: Prej si omenjal da naj bi bilo skladb dejansko več, kot ste jih uspeli vključiti na novi album. Lahko potemtakem pričakujemo, da bo novi Living Colour album kmalu nasledil “The Chair In The Doorway”?
Will: Dejansko res. Verjetno bo preteklo kakšno leto in pol, da bomo imeli zunaj novi album. Sam imam neke svoje ideje, za novi studijski album, ki bo drugačen od “Native Lands”, vsekakor pa prihodnost že razodeva nekatere nove vznemirljive glasbene projekte, ki nam gredo naproti. Nad vsem pa si želim to, da se Living Colour spravimo potem k snemanju novega CDja. Nekje do poletja 2010, se bomo že prvič usedli skupaj za mizo, kjer bo vsak predstavil svoje ideje, kako se bomo lotili snemanja bodočega albuma. Sledi seveda popolna koncentracija nad izdelkom in seveda skrb, da zberemo okoli sebe prave ljudi, ki nam bodo pomagali spraviti album na plano.
RockLine: Naj ti postavim še vprašanje, kaj lahko pričakujemo obiskovalci nocoj od nastopa Living Colour v Ljubljani?
Will: Ljubezen in radost.
RockLine: In spontanost.
Will: Gotovo tudi nekaj te. Naj ti konkretno odgovorim na vprašanje. Zunaj imamo novi CD, ki bi ga radi odigrali kolikor se da dobro pred publiko. Ljudje so nas na tej lokaciji že videli, nas že poznajo, mi pa se zelo veselimo, da bomo lahko nocoj tu predstavili naš novi album.
RockLine: Nocoj boste tako v Sloveniji nastopili skupno že petič.
Will: In prvič s skladbami “The Chair In The Doorway” albuma. Ne smemo prihajati sem in igrati vseskozi le enih in istih skladb. To ne bi bilo fer do občinstva ha, ha, ha… Drugače pa ni lepšega kot nastopiti pred občinstvom, za katerega veš, da mu je tvoja glasba všeč in to za povrhu še s povsem novim materialom.
fotografije: Kristina
*Hvala Romanu in Ani iz agencije Master Of Metal, ki sta omogočila intervju za RockLine.
*Koncertno reportažo iz nastopa zasedbe Living Colour, dne 24.11.2009, v Ljubljani (Kino Šiška), si lahko preberete TUKAJ.
Galerija slik
