Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Gala Hala, Metelkova, Ljubljana
Datum koncerta: 18.11.2009
Število obiskovalcev: 0
V četrtek je večina glasbe željnih ljudi hitela v Halo Tivoli, kjer je nastopil šarmantni Eros Ramazzotti, za katerega pa je bilo treba odšteti nič kaj šarmantno veliko vsoto cekinov. Sama sem se seveda hotela čim prej prebiti mimo omenjenega prizorišča do Gale Hale, kjer so nas obiskali trije odlični glasbeniki skupine Woven Hand pod vodstvom Norega konja Davida Eugene-a Edwards-a. Vsakič, ko slišim njegovo ime, pomislim na konec sveta, na štiri jezdece apokalipse in podobne srednjeveške temačne podobe, kar je seveda odlična kombinacija za vse, ki glasbo doživljamo kot dramatično potovanje v neznano.
Zmotno bi bilo misliti, da je frontman skupine Woven Hand zaradi svojega značilnega pridigarskega in včasih srhljivo grozečega gospelovskega načina slikanja prihoda uničenja za vse grešnike sveta nekakšen religiozni fanatik. Njegov ded, s katerim je odraščal, je bil sicer res nazarenski pridigar, ki je z biblijskim govorom okužil tudi svojega vnuka, a mladi David se je že pri 17ih poročil, se odločil poiskati bolj osebno božjo resnico in zapustil cerkev svojega deda ter si tako prislužil večno prekletstvo. Njegove glasbe torej ne definira samo krščanska metaforika. Že pri Edwardsovi bivši skupini 16 Horsepower so med drugim vidni vplivi skupin Joy Division. Nick-a Cave-a, The Gun Club, slišimo tudi elemente ameriške folk glasbe (Bob Dylan), ciganske motive, med drugim tudi izročilo ameriških staroselcev in še vedno se tu pa tam pojavi občutek krivde zaradi grehov njegovih belih prednikov, ki so do svojega današnjega teritorija prišli na krvav način preko trupel ameriških Indijancev. V pesmi Winter Shaker Edwards na primer poje: “Still living on Indian land, I clap my dirty hands.”
Na žalost ekipi Rockline-a ni bilo dano, da bi s karizmatičnim Američanom opravila kratek pogovor pred samim koncertom, kajti mož je resnično fascinanten, a tudi notorično odklonilen do dajanja intervjujev. Na odru deluje kot bog in satan v eni osebi, v nenehnem transu se spazmično stresa in gleda proti nebu, njegova Hallelujah v pesmi Winter Shaker zveni kot bojni krik indijanskega šamana pred odločilno bitko. Človeku gredo kar kocine pokonci. Ne bi bilo celo pretirano trditi, da je v njem moč videti tudi delček Jima Morrissona, ki se je kot The Lizard King zvijal na kakšnem odru in v stanju globoke hipnoze nagovarjal višje sile.
V četrtek so nam fantje (Edwardsa na odru spremljata basist Pascal Humbert in bobnar Ordy Garrison) predstavili komade iz albumov Blush (2003), Consider the birds (2004), Mosaic (2006), Ten Stones (2008), kot dodatek pa smo slišali pesem Heart and Soul, ki je nastala še v času 16 Horsepower. Med samim nastopom je Edwards pogosto menjaval električno kitaro in mandolino za bolj akustičen prizvok, za stopnjevanje dramatičnosti pa večkrat preskočil na mikrofon z efektom megafona za tisti dodaten kanček mističnosti. Prišlo je tudi do zelo simpatičnega trenutka, ko si Edwards nikakor ni mogel uglasiti kitare po svojem okusu (pri uvodu v komad Tin Finger), zato ga je eden od gledalcev hotel potolažiti, da naj si kar vzame čas, on pa se je celotnemu občinstvu iskreno zahvalil za potrpežljivost ter pokazal, da je v bistvu čisto skromen in človeški. Zelo intimen trenutek, ko smo nekateri pomislili, da smo mogoče doma v svojih dnevnih sobah in da nam ta večer družbo čisto slučajno dela prijazni mož iz Colorada z rdečim trakom preko čela.
Kljub temačnim slikam, ki jih ustvarjajo Woven Hand, iz njihove glasbe zmeraj sije upanje in neizmerna presunljiva lepota. Kraljestva ledu, zima, mrzel veter, to so le ovire na poti do katarze, na poti do sonca.
Fotografije: Tanja Goršič
Setlista
1. White bird 2. Kicking bird 3. Deerskin doll 4. Beautiful axe 5. Tin finger 6. Your Russia 7. Kingdom of ice 8. Speaking hands 9. Whistling girl 10. Winter Shaker Dodatek: 11. Heart and soul
Galerija slik
