Založba: Silver Lining Music/Hell & Back
Datum izida: 25. 9. 2026
Produkcija: Tom Dalgety
Dolžina albuma: 41.19 min
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 9/10
Europe, švedska glam metal senzacija osemdesetih, ki so jo v vtincu slave pogoltnil pohlep takratnih založb, doživljajo na zrela leta pravi pravcati razcvet. “Come This Madness”, najnovejši album, sledi predhodniku “Walk This Earth” z devetletnim presledkom, kar je konkretna časovna bera.
“Come This Madness” je album, ki ima kaj pokazati in povedati. Na njem sledijo Europe zelo uspešno glasbeni usmeritvi, ki se je izkristalizirala na preteklih dveh albumomih “War of Kings” (2015) in zgoraj omenjenem “Walk This Earth” (2017), le da nagovarjajo v artističnem smislu v takšni glasbeni usmeritvi z najnovejšim albumom artistično najbolj zrelo in dovršeno. Oba predhodna albuma krasi neizpodbitna artistična všečnost, o tem ni nobenega dvoma, “Come This Madness” pa v primerjavi s preteklimi deli, vse od ponovnega zagona skupine leta 2003, deluje najbolj konsistentno, kompaktno in artistično fokusirano. Na njem so Europe definitivno artistično dozoreli. Pravzaprav našli same sebe, kot da so se vrnili v zibelko, kjer se je vse začelo. Le da je začetniško naivnost zamenjala izkušenost in zrelost petih modrecev. Prerasli so v tisto, kar so od nekdaj želeli biti, pa so jih komercialni tokovi njihove zlate ere potiskali drugam. John Norum deluje v frazah in zlasti perfektno stkanih solažah iskrivo, duhovito, žene ga tisti notranji perfekcionizem iskanja perfektne melodije in čvrste izpovedne note. Kitarist je v slehernem trenutku novega albuma na pravem mestu. Sam bend deluje v smislu aranžiranja in same produkcije bolj čvrsto in dovršeno kot kdaj koli. Gre za fante, ki so danes veliki gospodje, in se poznajo od otroških dni. Skrivalnic ni. So pa vezi, ki so nerazdružljive in skozi katere ti fantje zorijo nenehno. To odseva tudi najnovejša avtorska glasba, kjer se teh pet gospodov fenomenalno kontemplativno vseskozi zaznava in idejno izvedbeno sporazumeva. Zvok albuma je polno izkoriščen, bolščav, organski in diha s polnimi pljuči! Natanko to pa je mogoče ugotoviti tudi skozi aranžiranje izpiljenih kompozicij. Glavnino kompozicij novega albuma sta spisala Joey Tempest in Mic Michaeli z večkratno pridružitvijo Johna Levena.
Novi Europe, ali recimo temu post-milenijski Europe ves čas iščejo surov, a muzikalen zvok, ki je v komponiranju izrazito melanholično naravnan, obenem pa skozi to melanholijo, skušajo zaobjeti nivo drama teatra, ki poslušalca posrka naravnost v zgodbo posamezne skladbe. Tokrat so Europe v tem elementu opravili z največjo odliko svoj doktorski izpit. Ne le, da so skladbe med seboj (znotraj začrtanega formata komponiranja) izredno raznolike, kar pomeni da je nastalo veliko materiala, bend pa je imel ogromno časa, da je prebiral najboljše od najboljšega, pač pa nagovarjajo vse skladbe z izrazito grabežljivo atmosfero, skozi katero veji mračna, a izrazito muzikalna melanholija albuma. Bolj prepričljivo v formuli hard rocka, ki jo gojijo in za katero stoji vsa unikatna karizma skupine, niti ne gre.
Vse skladbe se kitijo z izdelano navezavo kitice in refrena (s prehodnimi predrefreni), kar je zgolj novo izkazilo izjemne talentiranosti petih odličnih glasbenikov, ki gradijo to legendarno skandinavsko hard rock formacijo. Zato steče album “Come This Madness” na najvišjih obratih visoko dinamične pretočnosti. Grabi kompaktno in silovito! Od začetka do konca. K temu dodaš odlična besedila, ki jih dostavlja figura enkratnega pevca Joeya Tempesta in ki v navezi s formatiranjem skladb, deluje do tega dne najbolj zrelo, pa zajameš bistvo tega albuma.
Album se odpre z visokim atmosferičnim obratom skladbe One On One. Prodoren rif, prodorna vokalna eksekucija nezamenljivega Joeya Tempesta, potem v refrenu zgrabijo strupeno rifažo še klaviature Mica Michaelija, ob stasiti ritmiki Johna Levena in Iana Hauglanda. Vhodi, izhodi, prehodni ornamenti, vse stoji! Tam kjer mora. “Come This Madness” odraža izjemno zrelost in znanje petih glasbenikov. Melanholična bombastika drama teatra dosega atmosferične vrhunce v spevnih refrenih! To beleži mdr. tudi Cult Of Ignorance – v oziru poezije ena izmed družbeno kritično najbolj pikrih točk novega albuma. Naslovna skladba velja za eno najboljših skladb novega albuma, ki bi moral najti prostor tudi na koncertnih odrih. Bolj mračnih Europe si človek ne more predstavljati, kot to zaobjame prav naslovna skladba. Naveza domiselne rabe klaviatur, ki objemajo mračno rifažo, funkcionira brezmadežno. Europe so mojstri kontrastnih obratov, ko nizajo atmosferične preskoke med kitico in refrenom (naslovna skladba, pa In A Different Word – šelesteči sintetizatorji na enem tonu v ozadju rifa, postorijo v tem oziru znotraj refrena prav vse). This Time Of Year, melanholična koprneča balada o prednovoletnih spominih na nekdanjo ljubezen. Tudi v njej stoji vse tam kjer mora.
Ko pride človek do skladbe Scandinavian Eyes natanko ve s katerim komadom se odpira B-stran vinilnega formata. Ne, to ni balada, kot bi sklepal po naslovu, pač pa ena najbolj nabritih točk celotnega albuma, ki bi lahko odprla sam album, a je bend za to izbral One On One. Scandinavian Eyes poseduje mestoma (intro, outro, mid-eight pasaža, refrenski napev) v razvoju melodije podobnost z Dark Ride skupine Helloween. V Taking It Back in Devil’s Back delujejo Europe v podajanju svoje hard rock recepture še posebej tradicionalno. Skozi formatiranje tih dveh skladb veji tistih duh pionirstva praočetov rocka, ko naidejo primerjave rade vedno na Deep Purple, MSG in Rainbow, no The Devil’s Back pa deluje dejansko kot ‘mini hommage to’ Uriah Heep (občutek ojačuje integracija Hammond orgel). Združevanje neo-klasicističnih struktur s potikanjem bluesy trikov stare šole! Posebno všečno gol in surov je uvodni, izrazito bolščav ni nasršen riff The Angel Must Have Flown, ki se skozi predrefren prelevi v enega najbolj muzikalnih refrenskih napevov albuma. Mojstrsko. In sklepna Nothing Can Follow This? Izpeljana iz A mola, kjer melanholijo v kitici zamenja buditeljski refrenski napev in s tem še en fenomenalni zasuk teatra, ki jo beleži izrazita melanholično-koprneča atmosfera celotnega albuma. “Come This Madness” je album, ki mora ljubitelju rocka zlesti pod kožo.
Težko bi še kaj dodal k temu zares fenomenalnemu novemu izdelku legendarnih Europe. Vredno je bilo vsega čakanja na album “Come This Madness”. Album izrazite dinamike razvoja dogodkov, grabežljive atmosfere, ki v hipu posrka poslušalca vase, dovršene izpiljenosti, ki sledi aksiomu iskanja perfektnega muzikalnega izplena skozi pristop komponiranja po vzoru “manj je več”. “Come This Madness” je briljantno dovršen nov studijski album. Verzija albuma za japonski trg vsebuje še odlični dodatni komad Heavens Above, tako da če ste velik privrženec Europe, nemara razlog da si omislite tudi to verzijo. Neverjetno je kam je prišla skupina. Domov. Naravnost domov. To kar je od nekdaj želela in sedaj počenja zrelejša in modrejša kot kdaj koli prej z neverjetno artistično vnemo in zagonom. Jasno je, da se tu zgodba ne zaključuje in tako naj tudi ostane. Lahko rečem hard rock album leta 2027.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. One on One
2. The Cult of Ignorance
3. Come This Madness
4. This Time of Year
5. In a Different World
6. Scandinavian Eyes
7. Takin’ It Back
8. In the Absence of Grace
9. The Angels Must Have Flown
10. The Devil’s Back
11. Nothing Can Follow This
Zasedba:
Joey Tempest – glavni vokal, spremljevalni vokal
John Norum – kitara, spremljevalni vokal
Mic Michaeli – klaviature, orkestralni aranžmaji, spremljevalni vokal
John Levén – bas kitara
Ian Haugland – bobni
