Avtor: Urban Bolta
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Steinfeld / Stadtsaal / Avstrija
Datum koncerta: 20.04.2013
Število obiskovalcev: 400
Za nekatere bende, ki so ujeti nekje daleč v glasbeni zgodovini, bi si človek skoraj upal staviti, da mu ne bodo nikoli prekrižali poti. Ena izmed zasedb, ki zaradi tega ali onega razloga spada v krog skupin, katere koncerti so redkejši kot zadetki sedmice na lotu, je tudi Cactus, ameriški klasično rockerski kolektiv iz začetka sedemdesetih.
Zgodba o skupini Cactus je zelo zanimiva. Ko se je ritem sekcija konec šestdesetih sila popularne psihadelične skupine Vanilla Fudge v sestavi Tim Bogert (bas kitara) in Carmine Appice (bobni) mudila v Angliji, so se s kitarskim virtuozom Jeffom Beckom dogovorili o skupnem projektu, a je slednji tik pred njegovim zagonom doživel hudo avtomobilsko nesrečo, ki ga je za leto dni oddaljila od glasbenih voda. Bogert in Appice sta nato ustanovila skupino Cactus in Beckovo vrzel zapolnila s kitaristom Jimom McCartyjem ter pevcem Rustyjem Dayem. V vsega treh letih delovanja so izdali tri težkorockerske blues albume, predno se je ameriška četverica posvetila vsak svoji glasbeni karieri, Cactus pa so postali del glasbene zgodovine…
…Vse do leta 2006, ko so se po dobrih tridesetih letih spanca Američani z novim albumom in koncerti vrnili med žive, od tedaj pa občasno (predvsem na rodni grudi) z nastopi razvajajo generacije, ki se še vedno spominjajo zlatih let klasičnega rocka, katerih sestavni del so bili tudi Cactus. In ko človek vidi najavo njihovega koncerta na avstrijskem Koroškem, v kraju Steinfeld, vsega 30 minut vožnje od Jesenic, si od začudenja najprej pomane oči, predno pade edina logična odločitev, da tako ekskluzivnega koncerta pač ne gre zamuditi.
Še pred Cactusi pa so nekajsto glavo občinstvo v kulturnem domu Steinfeld začeli ogrevati The Cream Revival Band. Kot pove že njihovo ime, je trojica glasbenikov zaljubljena v zapuščino nesmrtnih Creamov, zato se jim ni bilo težko vživeti v enourni nastop in na odru pustiti svojo dušo. Kljub manjšim tehničnim težavam, predvsem bobnarjevih, se je trojica predstavila kot dobro podmazan kolektiv. Trio sestavljajo izkušeni glasbeniki: bobnar Peter Brkusic (Nick Simper & Nasty Habits), kitarist Andy Seghers, znan po unikatni Claptovoni kolekciji v svetovnem merilu, in njun britanski kolega Terry Horbury (ex-Ozzy Osbourne, ex-Dirty Tricks). Triu se je pri komadu Deserted Cities of the Heart na odru pridružil še »dunajski Eric Clapton«, kakor so ga predstavili, dodatni kitarist pa je v duetu z Seghersom zvočno sliko nato dopolnjeval še pri komadih Crossroads ter Had To Cry Today. Čeprav se je skupina pridno držala izvirnikov in Cream komade ni bogatila z duhom lastnega artizma v obliki solo izletov, ni bilo težko opaziti njihove izvrstne tehnične podkovanosti. Z vokalom, ki je na moč spominjal na barvo glasu Jakca Brucea, se je na desni strani odra proslavil sivolasi Horbury, kopija legendarnegaa power rock tria pa je druženje zaključila z izvrstno riff igro kitare in basa, skladbo Sunshine of Your Love.
Po kratkem premoru so oder zavzeli Catus. Dobesedno zavzeli! Trojica v prvi bojni liniji, kitarist Jim McCarty na levi, basist Pete Bremy na desni in med njima frontman Jimmy Kunes, so že med uvodno priredbo Litlle Richarda Long Tall Sally stopili vse do roba odra in z intenzivnejšim pristopom napram predhodnjikom publiko iz varne razdalje privabili čisto do odra. Vez je bila vzpostavljena, večer se je razživel! Zadaj za trojico je za bobnarkim stolčkom sedel kdo drug kot Carmine Appice, iz neznanih razlogov pa je manjkal orgličar Randy Pratt.
Cactus so dvoranico kulturnega doma v Steinfeldu zapolnili z zvokom težkega rocka izpod prstov kitarista McCartyja, svoje pa so naredili tudi tehniki za mešalno mizo, ki so še ojačali jakost glasnosti, tako da so bile razmere pod zvočniki za moje bobniče na robu prenesljivega. McCarty je izgledal kot kakšen od zlobnih likov ameriških vesternov šestdesetih let in se kot tak še kako skladal z ikonografsko podobo benda, sicer pa je na odru deloval zbrano, umirjeno, predano. S simpatičnim, razigranim nastopom in odličnim, skrbno negovanim belskim blues vokalom je navdušil novi frontman Kunes (ex-Savoy Brown), s svojo dinamiko je prijetno poživil običajno statičnost večine še živečih klasično rockovskih skupin. Pri komadu The Groover je Kunes v roke prijel tudi orglice in tako deloma nadomestil odsotnega Pratta. Ni jih veliko koncertov, ko se pogledi iz publik tako redno ustavljajo na bobnarju, kot je to v primeru Cactusov. Carmine Appice ni samo glasbenik z izjemno kariero, pač pa tudi sila karizmatična osebnost, ki tolče po bobnih kot bi igral zadnjikrat v življenju. Kljub vsej agresiji je Appice deloval natančno in z basistom Bremyjem zanesljivo gradil okostje, ki ga je zabeljeval žmohten zvok McCartyjeve kitare. Appice kot osrednja ikona benda se je v drugi polovici nastopa pričakovano predstavil s solo točko, po kateri bi težko rekel, da ta izjemni glasbenik danes šteje že 66 pomladi.
Cactus so v igran material, večinsko sestavljen iz njihovih klasičnih prvih dveh albumov »Cactus« (1970) in »One Way…Or Another« (1971), umestili še prastari blues standard Evil, sklabo mississippijevske legende Howlin’a Wolfa. Igrane skladbe je kvartet strnil v zgoščeno blues / rock pripoved brez vmesnega jammanja ali zatekanja k psihadelični tematiki v stilu sorodnih Vanilla Fudge koncertov. Ob povratku na oder so Cactus zaigrali še skladbi Muscle And Soul ter Rock ‘N’ Roll Children, predno so se že kmalu po zaključku nastopa ob pogovoru z obiskovalci za mizo, kjer so prodajali nekaj izdelkov iz bendovega kataloga, dokazali še s svojo dostopnostjo.
Ameriški heavy blueserji Cactus v avstrijski Steinfeld niso prišli zgolj pobasati denarja – s pristnim nastopom so obiskovalce prepričali, da tudi v jeseni obstoja še vedno kredibilno predstavljajo svoje ime – klasični gradnik ameriške hard rock šole iz začetka sedemdesetih, ki je že davno tega postal kulten. Z všečnim nastopom so Cactus dokazali, da njihova obuditev po več kot tridesetletnem tavanju v puščavi le ni bila zamanj!
Setlista
THE CREAM REVIVAL BAND:
1. White Room
2. Politician
3. S.W.L.A.B.R.
4. Sleepy Time Time
5. Deserted Cities of the Heart
6. Crossroads
7. Had To Cry Today
8. Outside Woman Blues
9. N.S.U.
10. Toad
11. Sunsihne Of Your Love / Spoonful
12. We’re Going Wrong (ni bil odigran)
CACTUS:
1. Long Tall Sally
2. Let Me Swim
3. One Way… Or Another
4. Brother Bill
5. You Can’t Judge A Book By The Cover
6. Electric Blue
7. The Groover
8. Evil
9. Drum solo
10. Big Mama Boogie
11. Parchment Farm
—dodatek—
12. Muscle And Soul
13. Rock ‘N’ Roll Children
Galerija slik
