Kraj: Rdeči Trg, Postojna, Slovenija
Datum koncerta: 27.08.2007
Število obiskovalcev: 0
Cena karte: /
Prišla je atrakcija! Zagotovo, če bi se sodilo po tem koliko ljudi se je nagnetlo na Rdečem trgu, kjer se odvija sedaj že tradicionalni vsakoletni Postojnski festival Zmaj Ma Mlade. In to v torek zvečer! Res je prišla svojevrstna atrakcija. Takšna, ravno pravšnja za “zahodni svet”, ki hrepeni po vsem kar ima nekoliko bolj eksotičen priokus.
Zazdelo se je, kot da se je tih veter zavil v noč, ki se je šibila pod težo pričakovanj. To je bil veter, ki je zadrževal dež v daljavi, katerega so vremenoslovci že dan prej tako zvesto napovedovali in to je bil veter, ki je spremljal ducat nomadskih duš in njihovega pastirja, ki se kliče Boban. Boban Marković. Ducat spremljevalnih nomadskih duš pa sestavlja njegov orkester oz. orkestar. Da, prišli so s temperamentnega jugo-vzhoda na zadržan in olikan zahod, a glasba, tako kot veter ne pozna meja. Načeloma.
Gre za ta isti jugo-vzhod, ki nam je bil nekoč tako blizu in se je izkazal, da nam je blizu še vedno, če ne celo še bliže, a hkrati je nedoumljivo oddaljen in zastopa svet in kulturo, ki sta nam lahko kvečjemu le znana iz obledelih spominov, ki so povsem prepleteni z napol pozabljenimi sanjami, a še vedno naivno in nevzdržno privlačna. Kultura, kateri sledi obvezno tudi kulturni šok. Povedano drugače, smisel je ravno v kulturnem šoku, odklonu, kateremu se neizmerno radi predajamo. Kako ne, saj gre za kulturo, ki z našo nima dosti skupnega, razen imena in v pogostih navalih patriotskega “veselja” bi se vse skupaj poimenovalo vse prej kot kultura… Kadar pa ni razloga za preplah lahko ta kultura zaživi v najboljši luči, ki ima resnično marsikaj pokazati in prav toliko za dati.
Kakorkoli že Boban Marković Orkestar je poskrbel za to, kar je bil tudi osnovni namen. Glasba in dobro počutje. In tega je bilo dovolj. Skoraj. Zdelo se je, da je ta ura in tričetrt minila veliko prehitro. Če je mogoče v Guči zaslediti napis v cirilici “slobodno trubite” se v teh krajih le redko kdaj dovoli prestopiti časovno omejitev, ampak kot so pravili že stari rimljani, naj se stvari končajo na vrhuncu… No, kar se vrhuncev tiče se je nekajkrat med nastopom zazdelo, da Orkestar (na žalost) servira pojedino, ki povsem (beri – preveč) ustreza zdravim evropskim standardom, se pravi brez maščob, bolj rahlo pečeno in še to v nekakšnem manj škodljivem olju. Zagotovo ne ravno po receptu, katerega si želijo ljubitelji tovrstne glasbe ali pa morda tudi vsi tisti, ki pričakujejo kaj več kot lahko slišijo na kakšni kompilaciji Putumayo World Music ali čem podobnem.
Kritika leti predvsem na nekoliko preveč tržno usmerjen koncept glasbe, ki ponekod meji že na velike big band zasedbe, katere bi z veseljem uporabili v Hollywoodu za filme o “divjem” Balkanu. Glasba in z njo energija je bila ponekod precej mlačna in če ne bi videl mož in fantov, ki so jo sicer izredno solidno izvajali, bi si lahko predstavljal, da jo lahko izvajajo fantje in možje iz Kosova, Prištine, Čačka ali pa možje in fantje iz Hamburga, Helsinkov, Tokia ali pa iz Beverly Hillsa. Vendar se je (na srečo) izkazalo, da to le ni dominanten del orkestra, zgolj nekoliko moteč manjšinski del, ki pa jih konec koncev dela nekoliko bolj privlačne (in dostopnejše) za množice.
No, vseeno se Boban Marković Orkestar povzdigne visoko nad množico najrazličnejših turbo zabavljačev in bi bilo sila krivično če bi ga označili za turbo trubača samo zato, ker je nekoliko bolj top okoli robov.
Orkestar je sestavljen iz desetih trubačev, z Bobanom v ospredju, ki pa svoje mesto vedno bolj potiska v ozadje in najsvetlejše mesto v zasedbi že nekaj časa prepušča svojemu sinu Marku, kot je oznanil gre za “Marko Marković Orkestar!”; poleg trub pa so v zasedbi še trije tolkalisti, brez katerih ne gre v nobenem resnem fanfarnem orkestru. Tudi kar se tiče povprečne starosti glasbenikov v zasedbi jih je večina že bliže Markovim letom, kot Bobanovim, ampak tako se ohranja vitalnost in prenaša kulturni naboj v naslednje generacije.
Orkestar se je predajal predvsem daljšim instrumentalnim in precej dinamičnim skladbam, ponekod pa je Boban poprijel tudi za mikrofon in kakšno odpel, zlasti v zadnjem delu nastopa, ko je razveselil precej razgreto publiko že s skoraj narodnimi pesmimi Gorana Bregovića “Mesečina” in “Djurdjev Dan”, med katero so se prav simbolično ulile tiste dolgo napovedovane kaplje z neba. In da je bil ta poklon Bregoviću še popolnejši ni šlo brez skladbe “Kalašnjikov”, ki je skozi film Underground celotno kulturo trubačev dvignila iz margine v širno nebo, pa čeprav precej krivično povsem mimo pravega (a nekronanega!) kralja romske glasbe Šabana Bajramovića.
Kakorkoli že mesečina in trube so ubijalska kombinacija in tudi ko so le te že povsem utihnile in so dežne kaplje prekrile razgreta tla, (skoraj) ekstaznih občutkov niso mogle izprati. In za tistimi temnimi, z dežjem napolnjenimi oblaki se je skrivala navihana polna luna in nomadski veter obarvan z zvoki fanfarnega orkestra se je odvijal dalje v noč.
