18 dihurskih let! (2020)

foto: NINA GRAD 2020
0 143

“Pod črto – nepozaben, maratonski večer in še na mnoga, mnoga leta Dirty Skunks!”

Skoraj en mesec bo že minilo od koncertnega maratona ob 18. rojstnem dnevu daleč najbolj aktivnih koncertnih organizatorjev na naših tleh Dirty Skunks. Matej in Črt sta v naše loge pripeljala že nebroj bendov, ki ju brez njiju najbrž pri nas ne bi videli nikoli. Njun doprinos sceni je tako neprecenljiv, ne le zaradi organiziranja koncertov, temveč obče. Vzgajati sta začela namreč tudi podmladek Fundamentum, »kriva« sta za daleč najbolj smetanast izbor nastopajočih na Metaldays, stopila pa sta tudi v čevlje managementa in pod svoje okrilje vzela synth wave bend Neuromancer.

Dihurja sta tako že davno dobila pravico za žuranje (če parafriziram Beastie Boys) le, da ne žurata sama, temveč na žur povabita vse. Za svoj 18. rojstni dan sta tako v Orto baru odprla Babuško s kar 18. sloji, 18. slovenskimi bendi, ki so jasno pokazali, kako močna je naša metal/punk/HC scena. Še več, kot je že postala tradicija, je Dirty Skunks fest potekal na kar treh odrih Orta, letos pa je bil festival razprodan že nekje na njegovi sredini. Večer praznovanja polnoletnosti Veselih dihurčkov se je v največji dvorani Orta začel že ob pol sedmih, maraton pa je trajal vse do ene zjutraj, ko je bila odprta zadnja babuška.

Čast ogreti in razmigati kosti (kar je bilo glede na dolgo noč pred nami kar dobrodošlo) je pripadla ljubljanski melodični death metal zasedbi March of War. V največji dvorani se je kljub zgodnji uri zbralo že lepo število ljudi in vojni pohod se je tako odvil že pred skoraj napolnjeno halo. Ljubljančani so prikazali zanimiv pristop do death metala, ki je bil v glavnem močno melodičen, predvsem kitari pa sta na trenutke poskrbeli za nekaj tehnično kompleksnejših prehodov. Vokal je grmel tako kot se za žanr zagre, nekoliko pa so zmotili predolgi in nesmiselni nagovori in res nepotrebna priredba Amon Amarth.

Še zadnjič tega večera smo lahko med enimi in drugimi nastopajočimi ostali pred istim odrom in na njem pozdravili primorske Guattari, ki so poskrbeli za žanrski preskok iz pravovernega death metala v sludge mastnočo sedem strunskih kitari in masivnega beatdowna. Primorci, ki jim na vokalu in kitari poveljuje Jan iz Shiv, so predstavili predvsem lani izdani EP Demiurg in s komadi z njega dodobra pretresli bobniče in kosti z nizkimi toni in surovim vokalom. Guattari so žanrsko hitro spomnili na NOLA težkokategornike Crowbar, a presenetili z dovoljšno mero samosvojosti, zaradi česar se težko čaka dolgometražni prvenec.

Sledil je prvi skok v zgornje nadstropje Orta na oder katerega so že stopili štajerski deathcorovci Taste of Plague. Zaradi imena in logotipa bi človek sicer prej pričakoval, da so fantje usmerjeni v še bolj črno kovino, a temu ni tako. Zato je toliko večje začudenje, ko na oder instrumentalni del benda stopi z imidžem, ki pritiče žanru, ki ga igrajo, vokalist pa povsem black metalsko uniformiran s corpse-paintom vred. Če dajo fantje na prvi pogled misliti, da bo podobno shizofrena tudi glasba, je ta popolnoma ukalupljena v deathcore žanr, le vokalist vsake toliko navrže kakšen scream, ki rahlo zasmrdi po black metalu. Taste of Plague so svoje delo sicer opravili suvereno, o imidžu pa bo potreben dober razmislek.

Mnogo bolj koherentno so se v spodnjem nadstropju raznesli ljubljanski Maskardh, ki so uprizorili učno uro progresivnega/tehničnega death metala polnega lomljenih ritmov, razgibane ritem sekcije in rušilnega pristopa tistih bolj heavy Gojira komadov. Ob Maskardh si je dalo, tudi zaradi izjemno energičnega nastopa in divjega vokalista, pošteno razgibati vrat, bend pa je dal jasno vedeti, da gre za eno najbolj obetavnih imen domače metal scene (medtem, ko že predolgo čakamo drugi album Paragorie), za katero upam, da čimprej izda tudi studijski prvenec.

Tisti, ki je želel na najmanjšem odru Orta, v kultnem baru, videti The Canyon Observer si je moral mesto rezervirati že kakšno uro prej. Bar je dejansko postal definicija ribje konzerve, ljudje niso stali le še na šanku. Skozi odprta vrata je bilo tako mogoče videti le košček zvočnega kaosa, ki ga proizvajajo TCO, vmes pa sem roko ponudil še novinarskemu kolegu, da se je sploh lahko stlačil iz nabito polne sobe.

Sledil je spet skok v zgornje nadstropje, ki so ga v črnino obarvali tolminski melodični black metalci Agan, ki so poskrbeli za konkretno dozo epskega metala. Fantje so odigrali komade z EPja De Profundis (2018) in s svojim nalezljivim pristopom poskrbeli, da so prve vrste čupale kot za stavo. Kljub konkretni dolžini komadov se ti v živo ne vlečejo temveč s svojo dinamiko in razgibanostjo skrbijo, da nikoli ne postane dolgočasno. Čeprav komade na EP-ju bogatijo klaviature in dodatni vokali, so Agan z bolj prvinskim in surovim pristopom v živo še bolj prepričali, poleg tega pa je bend (poleg Valuk, Srd, Dekadent in Grob) živ dokaz, da slovenščina v black metalu deluje zares odlično.

Za nekaj popolnoma drugačnega in mnogo bolj preprostega so v spodnjem nadstropju poskrbeli mariborski melodični skate punkerji Alo!Stari, ki so povsem napolnili največjo dvorano Orto bara (nekje ob tistem času sta Chop in Simona že razobesila obvestilo, da je Orto bar do zadnjega kotička razprodan!). Alo!Stari so s svojim lahkotnim in zajebantskim pristopom, energično predstavo ter nalezljivim in preprostim triakordnim punkom (a la Milencollin, Satanic Surfers) hitro zlezli pod kožo in osvojili s komadi kot so Star, Maček Muri, Nea mi govori, Alo!Stari in drugimi. Kot rojenemu Ljubljančamu so me zabolela le besedila z izrazito mariborskim naglasom, hehe.

Drugi poskus prebitja v Orto bar je uspel, več kot uspel pa je tudi nastop primorskih black metalcev Grob, ki so se na slovensko črnokovinsko sceno zavihteli z odličnim prvencem Metanoia (2018). Zaradi scene v kateri so nastopili je njihov nastop dobil še močnejšo auro časa v katerem se je v podobnih »beznicah« rodil ta najbolj izprijeni žanr ekstremnega metala. Grob se je pred kratkim pridružil drugi kitarist s katerim bend zveni še močneje, čeprav (najbrž tudi zaradi tega ker se bend na »odru« ni slišal tako kot bi se moral) se je dogodilo nekaj napakic, ki so bile najbolj očitne med epskim Razkolom. Kljub temu je nastop Grob znova pustil edinstven občutek prisostvovanja črnemu ritualu, katerega popoln soundtrack je prav Metanoia.

Za ljubitelje nižje in bolj masivne uglasitve so bili pravi recept Morywa, ki so s svojim pogledom na djent death metal napolnili dvorano in poskrbeli za kaj nekaj mosh pitov. Morywa so glavnino svojega nastopa posvetili še vedno aktualnemu albumu Vamana Ira, k sreči pa so predstavili tudi nekaj novitet, ki bodo svoje mestu kmalu dobili na nasledniku debija. Bend mi je tokrat uspelo ujeti prvič odkar je na mesto vokalista stopil Gašper Podbregar in z veseljem ugotavljam, da posel opravlja odlično, tudi z animiranjem publike, ki je bendu jedla iz rok.

Pred znova nabito polno dvorano so nastopili trenutno kar zastavonoše domačega heavy metala SkyEye, ki letijo visoko na krilih uspešnega prvenca Digital God. Fantje so od njegovega izida odigrali že lepo število koncertov, kar se jim pozna na vedno boljši uigranosti, vokalist Jan pa se razvija v enega najboljših frontmenov pri nas. SkyEye so glavnino svojega set namenili vrhunsko odigranim heavy metal koračnicam s prvenca, da ne počivajo na lovorikah pa dokazali z novim komad, ki obeta.

Večer v veliki dvorani so v velikem stilu zaključili istrski black metalci Malorshiga, ki so v Ortu s prvencem Kvlt ov Vitis et Olea odprli steklenici oljčnega olja in vina. Malorshiga so si privoščili izpiljeno scenografijo s stojali mikrofonov zavitimi v oljčne veje, pozornost pa je ukradel psihotični vokalist, ki je v zrak dvignil ogromno rogovje in nazdravljal z rdečim vinom. Istrijani so v celoti odigrali svoje prvenec in dodali tudi nov komad, ki je njegovo logično nadaljevanje.

Zaradi neznosne gneče, druženja in vsega kar spada zraven sem ostale nastopajoče le na kratko ošvrknil; zgornje nadstropje je bilo pretežno punkovsko obarvano z melodičnimi Diareja Eksploziv, HBWC a.k.a. Hillbilly With the Chainsaw, metaliziranimi prekmurskimi hardcoraši Reach in zaključnim death’n’roll triom Britof. Najmanjši oder pa so napadli še stonerji Dust Collector, doom duo Chains, ki je pri založbi On Parole pravkar izdal prvenec Sonic Sabbath, večer pa so zaključili Harry.

Pod črto – nepozaben, maratonski večer in še na mnoga, mnoga leta Dirty Skunks!

avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki