Avtor: Sebastijan Videc
Na božični dan, leta 1975, se je zafrustrirani mladi bas kitarist po imenu Steve Harris odločil, da ne bo nikoli ustvarjalno potešen, razen če ustanovi svojo skupino… kar je sledilo je postala heavy metal zgodovina.
V tistem času je Harris igral v skupini Smiler, ni pa mogel prepričati ostalih članov zasedbe, da bi igrali njegov avtorski material. “Poslušal sem skupine kot so bili zgodnji Genesis, ki jih res obožujem, pa Jethro Tull, Pink Floyd, King Crimson, Yes, Black Sabbath, Deep Purple in Led Zeppelin,” je povedal Harris. “Ko sem začel pisati lastne skladbe, je šlo za kombiniranje teh stilov, ritmov in moči. Želel sem, da bi svojo prvo skladbo odigral s Smiler, a ko sem idejo predstavil skupini, je bil njihov odgovor v stilu ‘O sranje, to ima preveč ritmičnih sprememb; kdo bo pa to igral?’ S takim odnosom do mojega dela se nisem mogel sprijazniti, zato sem jih zapustil in ustanovil Iron Maiden.”
Kot vsak pravi oboževalec Iron Maiden ve, ustanovitev skupine ni bila tako preprosta. Skupina je v začetnih dneh doživela kar nekaj zamenjav članov in veliko podrobnosti iz tistega časa, se je za vedno izgubilo v meglici zgodovine – po zapisu Neila Danielsa, v knigi ‘Killers: The Origins of Iron Maiden 1975-1983’, je celo možno, ali pa vsaj zelo verjetno, da se je skupina formirala nekaj tednov ali celo mesecev pred datumom, ki ga je uradno določil Harris.
Če so nekatere podrobnosti o začetkih skupine stvar debate, pa so določene podrobnosti nedvoumne – recimo kako je skupina dobila svoje ime. Navdih za ime skupine, je Harris dobil ob ogledu leta 1939 posnetega filma The Man in the Iron Mask, ohlapni priredbi Dumas-ejevega romana Le Vicomte de Bragelonne ou Dix and plus tard, francoski legendi o kralju Louisu štirinajstem, ki je dal zapreti svojega dobrosrčnega brata dvojčka v tako tesno masko, da naj bi ga lastna brada zadušila.
Tesno prilegajoča maska se je zdela dobra primerjava za s progresivo navdahnjeni agresivni rock, ki ga je Harris ustvarjal, če pa je trajalo nekaj časa, da se je kemija v skupini razvila, pa je Harris to pripisoval kot posledico iskanja perfekcije – in kot je kasneje povedal, iskanju članov zasedbe, ki so si bili med seboj kompatibilni na več kot samo glasbenem nivoju.
“Šlo se je samo za iskanje pravih glasbenikov – ampak ne samo pravih glasbenikov ampak tudi pravih ljudi.” je povedal Harris. “Ko najdeš pravo zasedbo, ki funkcionira med sabo, je nepopisen občutek. Moraš biti predan in včasih moraš iti z glavo skozi zid. Mislim, da gre vsaka skupina skozi to obdobje.”
To obdobje “iskanja” je trajalo za Maidne kar nekaj let, v tem času pa je skupino zapustilo kar nekaj članov, med drugim tudi pevec Paul Di’Anno, ki je pel na prvih dveh albumih. Konec leta 1981 pa jim je uspelo zbrati stalno zasedbo, potem ko se jim je leta 1980 pridružil kitarist Adrain Smith ter prihodnje leto še pevec Bruce Dickinson, Harrisu pa so se uresničile večkrat platinaste sanje.
Štiri desetletja kasneje se Iron Maiden še ne ustavljajo, dokaz zato pa so še vedno dobre prodaje albumov kot tudi pred kratkim izdani šestnajsti studijski album, ‘The Book of Souls’. Kot pravi Harris, so ves ta čas korakali v ritmu njihovega bobna.
“Vedno smo počeli tisto, kar smo sami hoteli, prav od prvega albuma dalje. Ne želimo si ničesar drugega kot pisati pesmi, ki sem nam zdijo primerne ob času pisanja. Veste, nikoli ne vemo, kaj bomo napisali naslednjič. Kar je tudi del navdušenja, ko se odpravimo posneti nov album. Nobenega bojnega načrta; samo gremo v akcijo in kar pride ven, pride ven.”
