Nastopajoči: Alter Bridge / Daughtry / Sevendust
Lokacija: Zagreb / Boćarski dom / Hrvaška
Datum: sobota, 31. 1. 2026, od 19.00 h do 23.00 h
Alter Bridge, Daughtry in Sevendust! Nor paket na novi evropski turneji, ki ji poveljujejo floridske ikone t. i. ‘metala z napako’, Alter Bridge! Alter Bridge so izdali prav v začetku leta, to je že med evropsko “What Lies Within” turnejo, navdušujoče briljanten nov studijski albuma “Alter Bridge”, ki je po štirih letih odkar je izšel predhodnik “Pawns & Kings”, skupino znova pripeljal v Zagreb.
Če so novembra 2022 nastopili v Mali dvorani doma Sportova (takrat v družbi Halestorm in Mammoth WVH – RockLine recenzija koncerta), so se tokrat zglasili v dvorani Boćarski dom (človek bi temu v slovenskem prevodu dejal balinišče), ki sprejme cca 3.000 ljudi in ki se je že na naših preteklih obiskih izkazal za perfektno izbiro, kadar govorimo o koncertih na katerem se zbere več tisočglava množica.
Tokrat so Alter Bridge pripeljali s seboj še dve zares odlični skupini. Sevendust so danes že vrste legend ‘ukrivljenega’ metala, moderni rockerji Daughtry, ki se tudi lahko pohvalijo že z lepo kilometrino, pa osupljivo priljubljeni zlasti zavoljo magnetizma njihovega izjemnega vokalnega poveljnika Chrisa Daughtryja.
Bila je ena tistih koncertnih sobot, ko se vse sešteje natanko tako, kot mora. Z izjemo dejstva, da se je na cestah že čutil vpliv bližajoče polne lune (tokrat v levu), kar je botrovalo brezglavim manevrom, ki smo jim bili priča na vožnji od Pivke skozi Ljubljano pa v smeri naše južne sosede, so se vse stvari zložile naravnost perfektno. Prvič: parkirišče natanko pred prizoriščem in drugič: pivnica z brezkončno izbiro najbolj norih krafterjev tik poleg. Želi kdo več? Cel garnizon ljudi, ki se je brez prestanka vil v eni samcati smeri. Ogromno publike tudi iz Slovenije, pa vseh še tako oddaljenih hrvaških regij. Obetal se je zares vrhunski spektakel.
Petnajsti minut preko sedme so na oder vskočili veterani Sevendust. Bend, ki se je pojavil po valu grungea in bend, ki je v tistem času modno združil klasični metal z vplivi grungea, hip-hopa in funka, zaradi česar so jih hitro umestili v linijo novega trenda imenovanega nu-metal. Sevendust krasi dejstvo, da drži skupino vseskozi enaka postava. Kvintet je v dolgoživi karieri izdal že 14. studijskih albumov, novega “One” pa napovedal v začetku letošnjega maja! V pol ure so razbili. Po pričakovanju! Lajon ostaja nor frontman! Poleg strupenega vokalnega performansa, je z dodatnimi triki skrbel vseskozi za izjemno dobro razpoloženje in s karizmo hitro priklenil publiko nase. Bend je razbeljen in v odlični formi. Ekstravagantni bobnar Morgan Rose z obrazno poslikavo je divjal po svojem setu, bend pa je dostavil izjemno uigran set, prelit z visoko oktanskim izgorevanjem, skozi katerega si zaznal neverjetno ubrano kitarsko fraziranje, ki je delovalo kot bomba ultimativne nepokorščine. Sevendust so perfektno so dvignili kvišku publiko in pol ure je bilo definitivno premalo za druženje! Koncert so odprli s prastaro Black – debitantskim singlom iz istoimenskega prvenca, ki je hkrati prinesel skupini preboj. Komad, ki ne sme manjkati! V repertoar so vpeli tudi povsem novo skladbo Is This The Real You iz prihajajočega albuma “One”, medtem ko je preostanek minutaže zabelil material kultnih albumov “Animosity” (2001) in “Seasons” (2003). Kilometrine, izkušnje! Človek bi si želel ujeti to skupino na samostojnem špilu, za kar pa bi bil potreben prekooceanski let!
Daughtry je skupina, za katero stoji lik izjemnega vokalista Chrisa Daughtryja. Potem, ko se je uspel prebiti med najboljše štiri v peti sezoni ameriške bitke talentov in po kopici priredb znanih izvajalcev v katerih je navduševal s svojim vokalom, je njegova cena že na začetku kariere skokovito rasla. Zato je tudi ustanovil zasedbo in se že z istoimenskim prvencem odkatapultiral med komercialno najbolj vroče izvajalce nove ere. Daughtry so igrali tri četrt ure. V repertoarju so dominiral komadi obeh nedavno izdanih “Shock To The System” EP-jev, ki so jih Daughtry izdajali posamično in so se v zadnjih dveh letih zlasti med ameriško publiko zelo dobro prijeli. Bend je v začetnem delu nanizal zapovrstjo tri najnovejše single iz drugega “Shock The System” EP-ja (Divided, The Bottom, The Day I Die), ki nakazuje tendenco po usmerjanju skupine v trše, bolj nažigaške sfere! Masiven, nižje uglašen zvok! Chris pa v središču. Človek res uživa v kameleonstvu njegovega vokalnega performansa. Singli spevni. Drug za drugim, vsak z izplenom visoko muzikalne estetike, ki grabi k petju. Himnično, bombastično in pretežno v srednje hitro odmerjenem tempu. Možakar je od nekdaj presenečal z izbiro adaptacij izvirnikov. No, pred kratkim je presenetil tudi z adaptacijo komada, ki pripada v izvirniku slovitim AOR pionirjem iz San Francisca Journey, ko se je lotil njihovega zimzelena Separate Ways (Worlds Apart). Ta klasike je strahovito fantastično dobro funkcionirala v repertoarju tudi v Zagrebu! Moment, ki je spravil k petju tudi peščico stricev, ki s(m)o v osemdesetih rasli gor s to glasbo. Folk je obračal glave medtem ko sem se drl na pamet verze tega komada. Normalno, v Boćarski dom sem tega večera definitivno padel z drugega planeta! Tu sta obvezno uspešnici s prvenca “Daughtry” It’s Not Over in Home, ki jo je Chris izvedel sam, v akustični verziji. Po Heavy Is The Crown (album “Dearly Beloved”, 2021) je bend imel dovolj časa, da izvede tudi teatralni bis (navadno tega od predskupine ne pričakuješ), ko se je vrnil še z enim novejšim singlom Artifical in potrdil svoje vrhunstvo. Uigranost, zvok, sodelovanje s publiko. Popolna perfekcija.
Tako Daughtry, kot pred njimi Sevendust, so tako v svoji karieri nasploh prvič nastopili na Hrvaškem! No, to pa ne velja za Alter Bridge, glavne zvezde večera za katere je bil to drugi nastop na tleh naše južne sosede! Naj dodam da v Sloveniji nobene od teh skupin ni bilo, tako pa bo verjetno ostalo tudi v prihodnje. No, Mark Tremonti je uspel nastopiti s svojo skupino Tremonti v Tolminu leta 2018 na festivalu Metaldays (festivalska recenzija – tretji dan festivala), Myles Kennedy pa s Slashem na slovenski kulturni praznik 8. 2. 2013, ko se je znameniti Guns ‘N Roses ‘žabec s konspiratorji’ ustavil v Hali Tivoli (Rockline recenzija koncerta).
Ura je 21. 15! Ljudje so strnili prve vrste. Nagneteni. Prostor nabit. Lahko rečem, da je bilo prizorišče tik na tem da ga označiš z ‘razprodano’. Alter Bridge so udarili po pričakovanju z materialom najnovejše plate “Alter Bridge” in uvodoma na hitro odkrhnili omet s sten, ko so z brezgrajnim zaletom usekali z jurišnico Silent Divide. Bend je uvodoma osupnil že s kar pregovorno perfekcijo, ki zajema izjemen preplet rimtičnega groova in masivnega zvočnega zidu kitarske rifaže ter v katerega je vpet izjemni Myles Kennedy s svojo vokalno briljanco. Myles je že uvodoma potrdil da je tudi zelo, zelo dober kitarist. Alter Bridge to hvaležno izkoriščajo, Myles pa je zelo dejaven med komadi tudi s svojimi solažami! Sledita “Fortress” favorita mračna Addicted To Pain in za njo Cry of Achilles, ki jo je skupina glede na prejšnjo turnejo prestavila iz dodatka v sam uvodni del koncerta. To čaranje s klasikami je prililo olja na ogenj in potrdilo izjemno vez med skupino in publiko! Cry of Achilles je bil tudi prvi moment, ko sta Tremonti in Kennedy (zaradi drugačne uglasitve) pred izvedbo komada, prvič menjala kitari med koncertom. Velja pomniti tri čarobne črke, ki se jih moraš držati: PRS! To prinaša v naprej zagotovljeno zmago.
Ob strupenem groovu in grabežljivi zvočni plazovitosti, po čemer slovi ime Alter Bridge, ostaja od nekdaj osnovno vodilo skupine tudi prefinjena dostava bombastike refrenskih napevov, ki hipoma zlezejo pod kožo. Natanko takšna je bila tudi serija preostalih komadov na repertoarju. Zato niti ne čudijo pretekla druženja skupine s simfoničnim orkestrom. Gre namreč za kompozicije, ki jim ne moreš odvzeti ničesar. Pa tudi dodati ne. Zato je koncert tekel naglo in z izjemno intenzivnostjo. Energija je bila briljantna. Kamorkoli si se uzrl je vladalo absolutno navdušenje. In Alter Bridge so se odlično počutili. Zato so dostavili še tisto dodatno piko na i, ko ne govoriš le o koncertni rutini, pač pa ko lahko sleherno sekundo opazuješ kako skupina s polnim zamahom uživa v vsem kar počne na odru. Dramatična nova What Lies Within in za njo še naslovna “Fortress” klasika – magija ne popušča. Slednjo je bend po več letih znova uvrstil v koncertni repertoar. Narod v vzmetenju poskakuje in ekstatično obvladuje tudi besedila (zlasti prva polovica dvorana je bila skrajno naelektrena). Prav v finalnem delu nastopa je v tem oziru slikovito zgodbo pričarala akustična “Blackbird” balada Watch Over You, kjer je cela dvorana spremljala Mylesov tankočutni vokal.
Bend je z izjemno novih treh, izvajal pretežno komade iz prve ere delovanja (prve štiri plate). Pošteno. Burn It Down s prvenca je komad, ki bi lahko našel mesto na mnogih albumih grunge ere. V komadu sta sodelovala oba z vokalom Mark in Myles. Podobno je tudi uvodno kitico na vokalu v novejši Tasted And Able odpiral Mark.
Pred “One Day Remain” klasiko Metalingus je na vztrajanje Mylesa iz publike priromala v naravni velikosti kartonska podoba kanadskega vrestlerja Adama Copelanda znanega pod vzdevkom Edge! Myles je hudomušnemu lastniku te statue zaprisegel, da mu jo bo bend takoj vrnil. Tremonti in Edge sta namreč dolgoletna prijatelja. Tremonti nosi na eni od kitar tudi nalepko z likom vrestlerja, Metalingus pa je zaslovela po tem, da jo je Edge vrsto let uporabljal za glasbeno spremljavo ob svojem prihodu v ring. S tem je hote ali nehote posredno pripeljal mnoge ljudi tudi do imena Alter Bridge. Moment, ki je v velikem finalu dodatno podkuril publiko in prav v finalu postregel z razpoloženjskim vreliščem. Atmosfera je bila izjemna.
V dodatku se je bend lotil sprva dramatične, mračno kotaleče Blackbird, kjer je skozi stopnjevanje atmosfere, enkrat več osupnil zlasti Myles s svojo izjemno vokalno superiornostjo, temu pa je sledila še druga “AB III” klasika, nabrita Isolation, ki je prinesla tudi končno slovo skupine.
Kaj poreči za konec? Alter Bridge so dostavili natanko to po kar smo prišli in zaradi česar se jih spremlja vse od začetkov kariere. Dostavili so novo enkratno koncertno izkušnjo. Bombastičen, uro in 40 minut trajajoč špil, kjer si v vrhunsko izpiljenem perfekcionizmu zvočnega vrvohodstva spretno podajajo roke brezgrajni format odrske eksekucije, briljantna zabela orjaškega groova prefinjene ritmične kulinarike in rušilnih storitev kitarskega fraziranja, v vsem tem pa s svojo vokalno silovitostjo enkratno znajde briljantni Myles Kennedy. Osebno so me s temi atributi Alter Bridge ‘zastrupili’ že ob prvem srečanju z njimi (junija leta 2008), ko sem sredi žgočih panonskih poljan skrajnega vzhoda Avstrije, na Nova Rock festivalu, brez posebnih pričakovanj in v nejeveri spremljal takratni nastop skupine.
Če k temu prišteješ še družbo obeh predskupin Sevendust in Daughtry, si za ceno vstopnice po 52,00€ s tega koncerta odnesel mnogo, mnogo več, kot je danes pripravljena dostaviti večina visoko etabliranih izvajalcev svetovnega kova. Srčna koncertna izkušnja torej, po kateri se upravičeno vprašaš, če gre sploh lahko še bolje.
Besedilo: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
