Nastopajoči: Alter Bridge (plus podporni skupini: Halestorm & Mammoth WVH)
Prizorišče: Zagreb / Dom sportova / Hrvaška
Datum koncerta: sobota, 26. 11. 2022
Pridejo tudi turneje o katerih niti za hip ne razmišljaš, da jih ne bi prestregel s prisotnostjo vsaj na enem koncertu. Kombinacija treh zasedb s konkretnimi medsebojnimi odkloni kar se glasbene ekspresije tiče, a treh zasedb, ki so si v relativno kratkem času priigrale izjemno priljubljenost med privrženci trdozvočnih glasbenih vsebin. Alter Bridge, Halestorm in Mammoth WVH!
Alter Bridge, visoko cenjeni in komercialno sila uspešni eksperimentalni metalci, ki so sredi letošnjega oktobra izdali sedmi studijski album “Pawns & Kings”, slovijo kot kvartet izjemnih glasbenih talentov, ki v kreativnosti le stežka zataji. Za novi album je mogoče celo trditi, da je najtrši izdelek skupine v dosedanji karieri. Floridska utrdba je sprejela pogumno potezo, ko je vzela s seboj na turnejo vroče Halestorm, ki jih vodi eden najmočnejših ženskih vokalov na rock sceni ta hip Lzzy Hale, saj bi marsikdo z lahkoto pomislil, da bodo Halestorm, kot posebni gostje, pač kradli Alter Bridge šove na turneji. A kot povedano. Glede na slogovni razkorak med skupinama, je pogojevan tudi razkorak med četama privržencev skupine. Naj omenimo, da tole turnejsko druženje med obema skupinama ni prvo. Obe sta nastopali skupaj že leta 2013.
Za uvod v ta silno zanimiv koncertni večer je poskrbel sin preminule kitarske ikone Eddieja Van Halena, to je Wolfgang Van Halen. Nastop mladeniča s svojo spremljevalno skupino je potrdil, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Kvintet Mammoth WVH, ki je izdal v lanskem letu istoimenski studijski prvenec, ni deloval le kot spremljevalna skupina Wolfgangu. Deloval je kot skupina. Čvrsto in kompaktno. Postregel pa je tudi z zelo dobrim zvokom, sploh v kolikor si koncert poslušal v parterju tik pod tribuno. Wolfgang je že z uvodno skladbo Mammoth namignil, da je družina Van Halen destinacija, kjer je glasba našla svoje permanentno domovanje. Ne le to. Tam je od nekdaj domovala in tam bo domovala tudi v prihodnje. Wolfgangove neslutene ročne spretnosti so opravičile uporabo tako očetovih kitar, kot same opreme. Glasba, ki jo Mammoth WVH igrajo, pa je zanimiva energetsko vibrantna in potentna mešanica klasičnega party time hard rocka osemdesetih, ki so ga močno popularizirali tudi Van Halen, ter modernih prijemov in zvijač, ki dodajajo vsemu skupaj konotacijo alternativnosti. Wolfgang se je na odru predstavil tudi kot zelo dober pevec in pa seveda zasijal v multi-instrumentalnem kontekstu, saj se je v dobre pol ure koncerta vseskozi aktivno premeščal s pozicije kitarista na pozicijo klaviaturista (in obratno). Pozitivne vibracije, odlična rock’n’roll energija, ki jo je sklenil bend z ‘žurersko’ Don’t Back Down, so napoved, da gre od mladeniča in njegove Mammoth WVH garde pričakovati v prihodnje še marsikakšno glasbeno odličnost. Mammoth WVH so za uvod več kot učinkovito podžgali publiko. Za mnoge obiskovalce, je bil nastop te skupina že uvodni mali vrhunec koncertnega obiska, sploh v kolikor je šlo pri tem za nostalgijo privržencev legendarnih Van Halen.
Potem so bili Halestorm. Ta skupina nenehno koncertira. No, vsaj po Severni Ameriki. Slovijo po enem najbolj karizmatičnih ženskih vokalov, ki ga krasi izjemna slikovitost in variabilnost. Lzzy Hale lahko postreže s srce parajočo rahločutnostjo, kar je pevka na koncertu sijajno demonstrirala v baladni Familiar Taste of Poison, še posebej pa se dobro počuti, ko je potrebno stresti iz sebe malho eksplozivnosti, ki jo fascinantno in prevezetno razvija s svojim vokalom znotraj glavnine točk. Ne čudi, da je skupini single Love Bites (So Do I) prinesel leta 2012 Grammyja za najboljšo hard rock/heavy metal izvedbo. Po ogrevanju z bolščavo, hrumečo in srednje hitro novo skladbo The Steeple, smo kaj hitro prišli prav do Love Bites (So Do I), ki je spravila v zrak celotno prizorišče. Lzzy in ekipa so obnoreli prizorišče. Porogljiv, pobalinski hard rock s kar nekaj punk finesami in s konkretno dozo refrenske bombastike, ki je razvijala izjemen magnetizem med razbeljenim občinstvom ter kvartetom. Basist Josh Smith, za katerega je bilo obelodanjeno, da izhaja njegova družina iz Zadra, pa Lzzyin brat dvojček na bobnih Arejay Hale, nadalje glavni kitarist Joe Hottinger ter seveda Lzzy, so v nespremenjeni postavi izdali vseh pet studijskih albumov. Izredna količina odigranih koncertov, ki jih je skupina (v časih pred p(l)andemijo) izvedla tudi približno 250 letno, pa je v Zagrebu kvečjemu potrdila izjemno odrsko neprebojnost skupine. Jurišnica za jurišnico, pri čemer so Halestorm napolnili repertoar z materialom prebojnega drugega albuma ter dodali še dve skladbi s studijskega prvenca (omenjeno briljantno balado Familiar Taste of Poison ter pričakovani single I Get Off).
Nekaj kritik gre le na krajo časa. Nepotrebno solo vložek na bobnih (sploh za vse, ki so kdaj v živo gledali Neala Pearta) bi lahko nadomestila še kakšna skladba. Sicer pa brez komentarja. Z naskokom uničujoča predstava, ki jo je v finalu kronal srboriti hit iz drugega albuma I Miss the Misery. V tej skladbi je v izhodnem delu Lzzy postreljala nekaj uho parajočih krikov, s katerimi je postavila pod vprašaj statiko male dvorane Doma sportova, katere temelji so se pošteno majali.
Alter Bridge so dostavili na prizorišče tisto češnjo na vrhu smetane. Po pričakovanju. Skupino krasi velik perfekcionizem. Naveza Kennedy – Tremonti je v komponiranju idejno neusahljiva. Myles Kennedy slovi kot eden najboljših vokalov svoje generacije ta hip, pri čemer ne čudi da ga je v svojo ekipo povabil Slash, medtem ko je Mark Tremonti preprosto povedano pravi pravcati kitarski čarovnik. Alter Bridge posluša tako konkretna množica ljubiteljev glasbe, ki združuje pod okrilje tako metalske puriste, kot tudi privržence skupin iz post-grunge obdobja, kar ne čudi, saj tvori postavo Alter Bridge od nekdaj tri četrtine zasedbe Creed.
Alter Bridge so prevzeli s svojim perfekcionizmom. Tako zvočnim, kot izvedbenim. Koncert je bil pravzaprav oddelan brez napake. Pri tem je prav neverjetno kaj postori Tremonti z eno samo kitaro. Okej, res da mu fraze drži tudi Kennedy, a je ta učinek skorajda pogrešljiv. Kennedy je vokalni as. Izrezljan. Njegov prodoren, čist, dominanten in avtoritativno muzikalen vokal v kombinaciji z masivno mastnim zvočnim zidom, ki ga gradi pedantni Mark Tremonti ter groove linijami ritem sekcije, ohranja vso elementarno zmagovitost, ki je pripeljala Alter Bridge na piedestal ene najbolj cenjenih in komercialno uspešnih moderno metalskih skupin.
Bend je za to turnejo pripravil repertoar, ki je moral biti privržencem skupine posebej pisan na kožo. Že uvodoma je skupina odprla večer silovito z jekleno novo Silver Tongue, ki sta mu sledila drug za drugim starejša in vidnejša hita kariere Addicted To Pain in Ghosts Of Days Gone By s čimer so Alter Bridge uvodoma spravili publiko v pravi delirij. So pa v setlisti prednjačile skladbe prvenca “One Day Remains” (2004) na čelu z obema singloma Open Your Eyes in Burn It Down. V slednji je pristopil h glavnemu vokalu Mark Tremonti, Kennedy pa je sodeloval s kitarsko solažo. Skupina se je lotila tudi milozvočne balade In Loving Memory prav tako vzete iz prvenca “One Day Remains”, ki sta jo Kennedy in Tremonti izvedla sama na odru in v akustični režiji. Kennedy je še posebej v tej točki briljiral v vokalni krhkosti.
Na krilih razbeljene publike ni moglo iti nič narobe. Sploh, ko udariš po glavnih adutih kariere, kot je najuspešnejši single Isolation, ob katerem je cela dvorana pokala po šivih in ko postane jasno, da lahko na krilih arzenala uspešnic pelješ koncert vseskozi na izjemnem atmosferičnem nivoju ter ga h koncu pripelješ do velikega finalnega krešenda, kar so Alter Bridge s peresno lahkoto dosegli tudi v obveznem dodatku, ko so ustrelili še hit Open Your Eyes, na katerega je med koncertom mrzlično čakala cela dvorana.
Izvedba briljantna. Zvok več kot odličen. Seveda zlasti v zadnjih vrstah parterja. Edini hendikep, ki pa se skupine že od nekdaj drži, je dokajšnja statičnost. Kennedy je vrhunski pevec in to je demonstriral v Zagrebu. Težko mu vzame kdo to laskavo titulo. Vendar ga kitara na nek način ovira, da bi lahko razvil še bolj pristen in energičen kontakt s publiko. To je verjetno stara opazka, ki jo pravi privrženci skupine niti opazijo ne. Sicer pa v vsem mojstri svojega posla. Rutinirano, zavzeto, suvereno in lahko rečemo, blizu brezhibne eksekucije. Ogled koncerta Alter Bridge je obveza za vsakogar. Tudi za tiste, ki ne veljajo za nore fanatike skupine, pač pa iščejo (zvočno-izvedbeni) perfekcionizem. Alter Bridge koncert prinaša svojevrsten užitek v poslušanju tudi v kolikor ste zahtevnejši glasbeni konzument. Ob odličnem komponiranju, ki krasi diskografski opus te skupine, nagrajuje v živo izjemna odrska koherenca kvarteta. Bodisi, da te prevzame voluminozno prodorni ‘groove’, ki ga razvija ritem sekcija, bodisi vrhunska Kennedyjeva vokalna predstava, ali pa masivni zvočni unikum gromoglasnega brnenja kitarskih fraz Tremontijeve pedantnosti, brez česar si Alter Bridge ne gre predstavljati.
Skratka. Koncertni dogodek sodi v kategorijo spektakularno. Tri žanrsko različne skupine, dve z močnim diskografskim zaledjem in komercialno uspešnostjo in pa mladenič Wolfgang, ki že uživa konkretno reputacijo. Človek bi menil, da se trije takšni lahko med seboj kaj hitro potolčejo v boksarskem ringu, a je zagrebška izkušnja potrdila izjemno simbiozo in dopolnjevanje, za kar je že sedaj jasno, da se “Pawns & Kings” turneja ne more izogniti velikemu uspehu.
Avtor: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista Mammoth WVH:
1. Mammoth
2. Mr. Ed
3. Epiphany
4. Think It Over
5. Distance
6. You’re to Blame
7. Don’t Back Down
Setlista Halestorm:
1. The Steeple
2. Love Bites (So Do I)
3. Wicked Ways
4. I Get Off
5. Mine
6. Familiar Taste of Poison
7. Drum Solo
8. Back From the Dead
9. Freak Like Me
10. I Miss the Misery
Setlista Alter Bridge:
1. Silver Tongue
2. Addicted to Pain
3. Ghost of Days Gone By
4. This Is War
5. Before Tomorrow Comes
6. Broken Wings
7. Wouldn’t You Rather
8. Isolation
9. Burn It Down
10. Pawns & Kings
11. In Loving Memory
12. Metalingus
13. Blackbird
14. Rise Today
—dodatek—
15. Cry of Achilles
16. Open Your Eyes
