Clutch še tretjič razvneli, razprodali in pokorili Zagreb (2022)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2022
0 149

Nastopajoči: Clutch (predskupini: Green Lung, Tigercub)
Prizorišče: Zagreb / Tvornica kulture / Hrvaška
Datum: petek, 25. 11. 2022


Več kot očitno je, da so Clutch v zadnjih letih na Hrvaškem prejeli polnopravno državljanstvo. Novi in skupno tretji obisk skupine v tretjič zapored razprodani Tvornici kulture je to potrdil z naskokom. Kultna ameriška stoner rock inštitucija iz Marylanda se je vrnila v Evropo s svojim trinajstim studijskim albumom “Sunrise On Slaughter Beach”, ki prinaša niz prepoznavne udarnosti v novih točkah Red Alert (Boss Metal Zone), Nosferatu Madre, Skeletons On Mars, Jackhammer Our Names in Mercy Brown, s čimer zavzemajo po svoji glasbeni naravi mesto vštric dobro znanih Clutch klasik. In album, ki je izšel sredi letošnjega septembra se je med privrženci skupine do konca novembra odlično prijel.

A pojdimo po vrsti. Kot je že v naravi Clutch turnej, poskrbi kvartet z zavidljivim stažem preko 30 let delovanja praviloma za zelo zanimive predskupine, ki jih spremljajo na turnejah. To pot so izbrali za podporo na turneji Tigercub in Green Lung. Dve britanski zasedbi.

Tvornica kulture, ki so jo Clutch tako po skoraj treh okroglih letih še tretjič obiskali, se je ravno začela polagoma polniti, ko so se na oder kot prvi povzpeli Tigercub. Alternativnorockocvski trio iz mesta Brighton ima v žepu dva albuma. “Abstract Figures in the Dark”, ki je izšel leta 2016 in sveže ‘modrega kot indigo’ “As Blue as Indigo”, ki je izšel v lanskem letu. Skupina je v času delovanja na tleh Velike Britanije in v krogih alternativnorockovskega podtalja že zelo dobro znana in uživa veliko podporo. No, razgled v Tvornici je naznanjal drugačno sliko. Le malo ljudi je malo preko osme zvečer posvečalo kdove koliko pozornosti na to, kar počenja trio v skromnih pol ure, kolikor mu je bilo danih na razpolago, da razkaže svojo glasbeno naravo. Vendar so Tigercub kaj kmalu prepričali, da gre za skupino z izdelanim slogom in jasno glasbeno vizijo. Če so v otvoritveni Favourite Song še delovali kot, da se ogrevajo, je drzen, porogljiv in bolščav jedrnat rif v Sleepwalker hipoma nakazal, da s Tigercub ni šale. Jamie Stephen Hall, vodja, kitarist in vokalist skupine, je karizma in magnet. Suhljati dolgin velja v generaciji svojih glasbenih vrstnikov za pravi pravcati ‘nebotičnik’. Podoživeto, razkačeno in pikro se loteva vokalne predstave. Tudi v igranju kitare premore zavidljivo in duhovito variabilnost, kar je prepričljivo dostavila zlasti kompozicija tipa The Perfume Of Decay. Salve ‘groova’, v katerih je bilo mogoče zaznati vplive zgodnjih Queens of the Stone Age z jasno dodano kopreno psihadeličnosti ter usklajena in kompaktna odrska kinetika, je dokazovala, da ima skupina že lepo bero koncertnih izkušenj in kilometrine. Skupina je iz minute v minute prevzemala. Vse bolj intenzivno. Proti koncu je v repertoarju predstavljala vrhunec nastopa skladba Stop Beating On My Heart (Like A Bass Drum), ki je pričarala izrazit kontrast med bolščavo dozo nizko udarjenih tonov, hrumečim fraziranjem in psihadelično ‘zadetim’ vokalnim performansom Halla. Bend, ki s svojim stasom definitivno prepriča in bend, na katerega velja biti resno pozoren tudi v prihodnje, je svoj več kot prepričljiv nastop kronal s popadljivo rohnečo (a muzikalno) točko Beauty.

Green Lung so zgodba iz povsem drugega glasbenega testa. Londončani so v petih letih delovanja izdali dva albuma, in sicer Woodland Rites (2019) in aktualnega “Black Harvest” (2021). Varovanci založbe Nuclear Blast Records uživajo glede na substanco obeh albumov veliko pozornost, kar jim je prinesel že studijski prvenec, ki je bil deležen velikih hval. Green Lung so zanimiva štorija. Vplivov Black Sabbath nikakor ne skrivajo. Okult in doom metal ter znatno večja doza hrupa, ki je prepljavljal Tvornico kulture, je dostavila vrhunsko uigrano predstavo, s slikovito razgibanim nizom mračnih točk. Gromoglasnost le teh je iz globin podzemlja izbezala samega peklenščka, ki je tako moral prepustiti svoj tron skupini vsaj za nadaljnih 40 minut, kolikor je trajala predstava skupine. Vzgib rocka sedemdesetih dostavlja integracija orgel, ki pa so tega večera v miksu zvočne slike potegnile kratko. Kosmate fraze ‘kosmatega’ kitarista Scotta Blacka so pokrivale ogromno prostora v zvočnem spektru, bombastičnega teatra v črno-zloveščem nastopu pa nikakor ni primanjkovalo. Pri Green Lung funkcionira vse. Vokal Toma Templarja se ulito veže v kompozicije. Deluje okultno, zlobnikavo, pogubno, kar daje mučeniškemu prodiranju fraz, dodatno težo in intenzivnost. Podloženo s topovskim granatiranjem ritem sekcije in na krilih odlične odrske forme, je bend s predstavo opozoril, da so svoja glasbena štorija, ki mora vzbuditi pozornost mdr. tudi ljubiteljev kakšnih Cathedral, le da pristopajo do ‘doom-metalstva’ nekoliko drugače.

Tik pred prihodom Clutch na oder se v Tvornici ni dalo več dihati. Prizorišče je bilo zatrpano. Do zadnjega kotička. Ljudje nanizani kot šibice. Znaten obisk je to pot beležil tudi vnovični prihod slovenskih privržencev skupine, ki so vsi po vrsti znali povedati, da Clutch nocoj v Zagrebu ne gledajo prvič. Briljantna energija. In kamorkoli je seglo oko, je v publiki mrgolelo obiskovalcev v flanelastih karo srajcah (takšne Labodove je pisec teh vrstic nosil sredi osemdesetih brez, da bi se mu sanjalo, da bodo nekoč postale del (sprva grunge in kasneje) stoner rock kulture). Da. In vse te pričeske ter razkošno porasla bradatost. Vsi bi bili radi tega večera Neil Fallon.

Clutch so definitivni posebneži. V več ozirih. Zato so tudi tako privlačni. Ker jim to dodaja predznak izklesane edinstvenosti. Že sam prihod na oder je deloval izrazito neteatralno, pri čemer nisi takoj poštudiral, ali gre pri tem za zadnji maneverski ‘check’ s strani tehnikov, ali je na oder dejansko stopil sam kvartet. Rdeča svetloba. Tako mora biti. To je Clutch stil. Ogromno rdeče svetlobe. Ne le v uvodnem delu, pač pa preko celotne predstave. Fascinantna je statičnost dveh figur. Basista Dana Mainesa, ki se je z Rickenbeckerjem skorajda skrival pri svojem ojačevalniku med koncertom, ter skrušeno nepremičnega kitarista Tima Sulta, ki je mogoče vsega dvakrat ali trikrat preokrenil pogled z vrata svoje kitare na to, kaj se med koncertom dogaja okrog njega. Glavnina odra je pripadla torej manevrom in vražam visoko karizmatičnega Neila Fallona. Iskrivi pedenj mož, ki je v hipu kupil publiko s svojim teatrom raznoliko spakljivih grimas ter drugih ‘ekstremnih’ gibov, s čimer je skrbel za dodaten dvig atmosfere in dinamike same predstave. Če sem blago zloben, deluje po videzu Fallon kot poraščeni, malo zapuščeni Robbie Williams, ki je ravno dobro zataval v krizo srednjih let. Vražji vokalist je neverjetni pogonski motor skupine. Ko opazuješ na odru vse to njegovo poveljstvo kronano s prepoznavno vokalno robatostjo ter zlasti vso to nenehno intenzivno komunikacijo s publiko, dobiš občutek, da delujejo Clutch na trenutke kot ‘Neil Fallon Band’.

Bend je po pričakovanju stresel prizorišče že uvodoma s točkami najnovejšega albuma, ko je pričel gristi s popadljivo Red Alert (Boss Metal Zone) ter takoj za njo Nosferatu Madre. Na tak način je hipoma razvil svojo unikatno odrsko pozo in glasbeno kuliso, ki je spravila v galop celotno prizorišče. Treba je izpostaviti izjemno sodelovanje publike. Kemija v Tvornici je bila neverjetna, težko opisljiva in dodaten razlog velikega uživanja v celotni predstavi skupine. Kar krasi Clutch je izjemno preudarno projeciran stoner rock minimalizem, ki ga skupina vpenja v strupeno prodorne fraze ter rušilno ritmiko, v čimer si Fallon vselej priigra zmagovito kombinacijo optimiziranja svoje na miljo prepoznavne vokalne karizmatičnost. Z noto cinizma in do neke mere celo tudi norčevanja (kot reakcije družbene kritičnosti) se nazobčana energija stoner rock fenomena s figuro pevca bolje ne bi mogla sporazumevati. Prav to daje skupini eno bistvenih zaščitnih znamk celovitega glasbenega unikuma. Fallon postane na odru pravi peklenšček, ki je v svojem teatru (glede na figuro) tudi zelo zabaven.

V repertoarju, ki je bil obilno zastopan z najnovejšimi skladbami ter trenutki predhodnih dveh albumov “Book Of Bad Decisions” (2018) ter “Psychic Warfare” (2015), so Clutch postregli z obveznimi vnetljivci oziroma klasikami starejšega obdobja delovanja. Album “Blast Tyrant” je bil tako zastopan s Subtle Hostle, ki se je po več letih vrnila v repertoar ter standardnima The Mob Goes Wild in The Regulator. Zgodnje obdobje delovanja skupine je ‘reševal’ večno lucidni eksperiment “Clutch” (1995) klasike Spacegrass, ki je tako tudi tega večera v repertoarju zavzemal posebno mesto. Po tem je sledil veliki finale, v katerem je skupina najprej sprostila pogubno naelektrificiranost s hudomušno CCR priredbo Fortunate Son ter se zavihtela skozi klasiko The Regulator znova do materiala z novega albuma, ki sta ga utelesili drveča stoner rock zadušnica We Strive For Exellence ter tribalna in z momentom southern rocka prežeta Jackhammer Our Names, ki je v mračni maniri sklenila regularni del koncerta.

Če se je Fallon med Skeletons On Mars zabaval s tereminom, je v velikem finalu (obvezni dodatek) potegnil izza rokava tudi? Orglice. Ni potrebno dolgo ugibanje. Na repu predstave. Vrhunec v finalu, ki ga je skupina dostavila s krepostno ‘groove’ “Earth Rocker” (2013) točko D.C Sound Attack!, na katero so vsi v Tvornici mrzlično čakali. Detonacija za detonacijo so spremljale odličen in na moč prevzeten nastop skupine. A kot povedano na uvodu tega eseja. Sama koncertna izkušnja s Clutch v Zagrebu ne bi bila tako intenzivna brez izjemnega sodelovanja publike. V prostoru so se namreč zbrali v veliki večini goreči privrženci skupine, ki so ustvarili to vzdušje. Tako je tisočglava publika enovito dihala z dejanji skupine. V sleherni sekundi nastopa. Z obvladovanjem verzov, s sodelovanjem. Kamorkoli je segal pogled. Bodisi na tribuno, ali parter. Vse je valovalo na ramenih orjaškega potresnega sunka, ki je hipnotizirano publiko popeljal v pravi trans. Naelektrificiranost je bila izjemna. Še potem, ko so Clutch že zapustili prizorišče – to so storili brez kančka teatra, kot da ne bi na oder nikdar prišli, pri čemer publika še kar ni mogla verjeti, da je koncerta dejansko konec.

Takšnih dogodkov, ki bi bili nabiti s tako grabežljivo voltažo in energijo, dejansko manjka. Nastop Clutch v Tvornici kulture, ki so jo tako pokorili in osvojili še tretjič zapovrstjo, sodi zagotovo za enega najbolj intenzivnih in prepričljivih koncertnih doživetij, ki jih je v letošnjem letu dostavila klubska scena naše regije.

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista Tigercub:
1. Favourite Song
2. Sleepwalker
3. Blue Mist in My Head
4. Memory Boy
5. The Perfume of Decay
6. Stop Beating on My Heart (Like a Bass Drum)
7. Beauty

Setlista Green Lung:
1. Woodland Rites
2. Leaders Of The Blind
3. The Ritual Tree
4. Graveyard Sun
5. The Harrowing
6. Old Gods
7. Reaper’s Scythe
8. Let The Devil In

Setlita Clutch:
1. We Need Some Money (taped intro – orig. Chuck Brown & The Soul Searchers)
2. Red Alert (Boss Metal Zone)
3. Nosferatu Madre
4. A Quick Death in Texas
5. Mountain of Bone
6. In Walks Barbarella
7. The Mob Goes Wild
8. Three Golden Horns
9. Hot Bottom Feeder
10. How to Shake Hands
11. Skeletons on Mars
12. Subtle Hustle
13. Spacegrass
14. Fortunate Son (orig. Creedence Clearwater Revival)
15. Slaughter Beach
16. The Regulator
17. We Strive for Excellence
18. Jackhammer Our Names
—dodatek—
19. Electric Worry
20. X-Ray Visions
21. D.C. Sound Attack!
22. Dirty Old Town (taped outro – orig. The Pogues)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki