Skupina Mary Rose iz Postojne sodi med najbolj prepoznavne slovenske zasedbe hard rocka in heavy metala. Nastala je leta 1987. Kljub številnim vzponom in padcem ter menjavam članov ostajajo po treh studijskih albumih tudi v letu 2026 ustvarjalno aktivni. Njihova glasba izvira iz iskrene predanosti ustvarjanju in ljubezni do rockovskega izraza. Pred kratkim so izdali novi singel »Zbudi se«, v prihodnjih mesecih pa načrtujejo snemanje novega albuma. V njihovem studiu sem se pogovarjala z Ekijem Alilovskim, Sandijem Trojnerjem in Mihom Horvatom.
Če bi morali poslušati le eno vašo skladbo do konca življenja – katero bi izbrali?
Eki: Težko vprašanje, saj ima vsaka naša pesem svojo zgodbo o nastanku. Morda »Zven tišine«? Iskreno rečeno, lažje bi povedal, katera je moja najljubša uspešnica skupine Van Halen (smeh).
Sandi: Iz vsakega albuma bi lahko našel enega favorita, a če se moram osredotočiti, bi izbral »Zven tišine« iz albuma Feniks. Je pa res, da ko enkrat posnameš album, ga pol leta ne moreš več slišati. Povsem druga zgodba pa je, katere pesmi najraje izvajamo v živo na odru.
Miha: Definitivno »Hold on« – to je komad, ki bi ga lahko neprekinjeno vrtel na ponavljanju. Zraven bi pa dodal še »Zvezdo« iz albuma Feniks.
Katera pesem iz vaše diskografije je najbolj podcenjena?
Eki: Vedno je tako, da skladbe, na katere med snemanjem v studiu najbolj staviš, med poslušalci niso tako dobro sprejete, kot si v resnici pričakoval. Zgodilo se mi je že, da sem bil prepričan, da je določen komad odličen in sem si rekel: »To je to!« Posnameš ga, vidiš, da sta dobra tako glasba kot besedilo, na koncu pa izpade drugače. Takšen primer je npr. »Zven tišine«, ki ga nismo nikoli igrali v živo. Vseh komadov pač nismo mogli uvrstiti na koncertni repertoar.
Kateri trenutek v zgodovini skupine bi najraje podoživeli?
Eki: Zame je bil najlepši trenutek, ko smo kot predskupina Joeja Cockerja stopili na oder polnega bežigrajskega stadiona. Takrat vidiš, kako je, ko gre zares in je vrhunsko poskrbljeno za vsako podrobnost. Rekel sem si: »Tako je, ko te obravnavajo kot pravega glasbenika.«
In pa nikoli ne bom pozabil, ko sem na odru, ko smo bili predskupina Whitesnake v Ljubljani, zazrl Douga Aldricha, ki mi je s kretnjo pokazal odobravanje za moje igranje. Po nastopu nas je njihov menedžer povabil na tri skupne koncerte. Sicer pa je bil vsak koncert v 80. in 90. letih nekaj posebnega. Danes se bolj kot samih trenutkov na odru spominjam dogodivščin s poti. Pa seveda obdobja, ko smo spremljali Johna Lawtona. To so čudoviti spomini – zaradi takšnih trenutkov sploh ustvarjaš glasbo.
Sandi: Meni so v najlepšem spominu ostala leta, ko smo bili hišni bend v Rock cafeju v Postojni in igrali vsak petek. Takrat smo se po službi redno dobivali tam, odigrali partijo biljarda, spili pijačo, opravili tonsko vajo in stopili na oder. Tam smo pogosto ustvarili tudi kakšen nov komad in ga tudi odšpilali.
Miha: Zame je bil najlepši trenutek naša prva skupna vaja. Ko sem prišel v prostor, odpel pesmi Mary Rose in v živo videl Ekija igrati … To je bilo nepozabno.
Mary Rose ste preživeli politične spremembe, menjavo medijev, prihod interneta in družbenih omrežij. Kaj se je za glasbenika najbolj spremenilo – in kaj sploh ne?
Eki: Včasih si imel realno priložnost, da so te vrteli na radiu. Danes je to povsem drugače. Pokličeš na radijsko postajo, pa pogosto naletiš na zaprta vrata; ni več prave podpore za predstavitev avtorske glasbe in hitro te odpravijo. Ne pričakujem veliko, le priložnost, da ljudem predstavimo svoje delo. Pa tudi med bendi nismo več tako tesno povezani in »pobrateni«, kot smo bili nekoč.
Sandi: Velik prelom je bil zaton prodaje CD-jev in prehod na pretočne platforme. Močno pa se je spremenil tudi sam glasbeni žanr, sploh v Sloveniji od devetdesetih let naprej. Tisti, ki smo ostali zvesti rocku, smo jo takrat slabše odnesli. Vendar mi vztrajamo, ker preprosto uživamo v tem, kar počnemo.
Zakaj se ne pojavljate več tako pogosto na sceni?
Eki: Ključno v skupini je, da so cilji znotraj skupine poenoteni. Če imajo člani različne prioritete in načrte, zasedba kot celota težko obstane. Vse je odvisno od tega, ali delaš za uspeh skupine ali za svoj lastni ego. Spominjam se, kako zagnani smo bili včasih – za drugi album smo toliko vadili, da smo ga nato v studiu posneli v pičlih petih dneh.
Je danes težje ali lažje biti rock skupina kot leta 1990?
Eki: Danes je neprimerljivo lažje, včasih pa je bilo lepše. Včasih si se moral brutalno potruditi že samo za to, da si sploh prišel do instrumenta in opreme. Če na odru nisi bil vrhunski, te je občinstvo preprosto izžvižgalo. Da o tem, kako visoke so bile cene snemalnih ur v studiih, sploh ne govorim.
Kaj vas pri sodobni glasbeni industriji najbolj navdušuje in kaj najbolj moti?
Eki: Vsako obdobje prinese nekaj dobrega in tehnologije ne moreš neposredno primerjati. Včasih si moral v studio priti stoodstotno pripravljen – če si se zmotil, si moral celotno linijo posneti znova. Danes je to tehnično veliko lažje. Če nekdo rad ustvarja z mašinami, naj to počne. Je pa velika razlika, ali ti umetna inteligenca pri ustvarjanju le pomaga ali pa naredi vse namesto tebe.
Sandi: Včasih se kot bend nisi mogel nikamor skriti – če nisi bil uigran, se je to takoj slišalo. Danes se da slabše igranje v studiu spretno zakriti s tehnologijo. Vendar oder ne laže; v živo ne moreš skriti ničesar in to se ni spremenilo. Če studijske posnetke umetno popravljaš, na odru pa ne zmoreš odigrati enako kakovostno, to zame ni plus. Včasih smo morali zaradi finančnih omejitev vse posneti v petih dneh, danes pa se lahko zapreš v sobo, ure in ure sediš za računalnikom in sam nekaj posnameš.
Miha: Hard rock je žanr, ki od glasbenika zahteva, da nekaj pokaže in da nekaj od sebe. Tu neznanja preprosto ne moreš blefirati.
Kako prepoznate, da je pesem končana?
Eki: Merilo je to, da smo z njo zadovoljni vsi v bendu. Čeprav, če sem iskren, pesem ni nikoli zares dokončana. Ko jo poslušaš čez nekaj let, bi vedno kakšno malenkost spremenil ali odigral drugače.
Sandi: Ko se uskladimo in si enotno rečemo: »To je to!«
Se med ustvarjanjem kdaj prepirate zaradi glasbe?
Eki: Vse ustvarjamo sami, zato resnih kregarij ni. Če bi se v vsem takoj strinjali, bi se resno vprašal, če je z nami vse v redu (smeh).
Sandi: Klasičnih prepirov pri nas ni. Seveda se pojavijo različne ideje in pogledi, a jih vedno uspešno uskladimo.
Kaj vas najbolj preseneti pri ljudeh, ki danes prvič odkrivajo Mary Rose?
Eki: Izjemen občutek je, ko te nekdo pokliče in ti z iskrenim navdušenjem izreče pohvalo. Pa tudi zapisi in recenzije urednika portala Rockline.si, ki nas res visoko ceni, nas vedno znova lepo presenetijo.
Sandi: Ko ljudje prvič slišijo našo glasbo in poudarijo, kako kakovostna je. Včasih sprva pomislim, da malce pretiravajo, a nato ugotovim, da mislijo povsem resno.
Miha: Moji znanci so ob poslušanju albuma Rocks Off celo mislili, da gre za ploščo kakšne uveljavljene tuje zasedbe.
Zakaj se zdi, da je rock v Sloveniji vedno nekoliko uporniška izbira?
Eki: Meni je dejstvo, da rock ostaja uporniška izbira, izjemno všeč. Od nekdaj sem užival v nošenju dolgih las in drugačnem, drznem imidžu.
Miha: Ta vtis uporništva izvira iz celotnega paketa – načina življenja, same glasbe in močnega občutka pripadnosti skupnosti.
Ali slovenski glasbeniki premalo cenite lastno rock dediščino?
Eki: Osebno slovensko glasbeno dediščino izjemno spoštujem. Menim pa, da se ta spoštljiv odnos oblikuje že doma. Če starši poslušajo kakovostno rock glasbo, jo bodo najverjetneje prenesli tudi na svoje otroke.
Sandi: To je močno odvisno od generacije. Mlajša generacija rock dediščine morda ne ceni dovolj preprosto zato, ker je ne pozna – in je v poplavi današnjih informacij niti ne more v celoti odkriti.
Kateri slovenski album bi moral po vašem mnenju poznati vsak ljubitelj rocka?
Eki: skupina September – Domovina moja.
Sandi: Mary Rose – Rocks Off, pa seveda albume skupin Buldožer in Pomaranča.
Miha: Definitivno Rocks Off.
Ali se glede na to, da med izdajami vaših albumov mine kar nekaj let, na sceni počutite kot začetniki?
Eki: Vsakič znova se počutimo kot začetniki.
Sandi: Mislim, da tudi če bi izdajali albume na vsaka dva meseca, bi bil občutek na začetku ustvarjalnega procesa popolnoma enak – kot da smo znova začetniki.
Rock zasedbe pogosto razpadajo zaradi egov. Kako vam uspeva ob menjavah kadrov ohraniti prijateljsko kemijo? Če je v bendu kdaj ‘počilo’, ste se iz tega kaj naučili?
Eki: Ego je zanimiva stvar … Pomembno je predvsem, ali se ga človek zaveda ali ne. Zdrava mera ega v rocku mora obstajati, težava pa nastane, ko ga je preveč. Z leti se naučiš prepoznati ljudi, ki se svojega ega ne zavedajo in z njimi težko sodeluješ. Sam glasbe nikoli nisem jemal kot posel. Izkušnje te izoblikujejo, da si priznaš svoje realne zmožnosti in da veš, kje v danem trenutku stojiš.
Miha: Iz vsake situacije se lahko nekaj naučiš. Obstajajo pa ljudje, ki jim določenih stvari preprosto nikoli ne moreš dopovedati.
Svet drvi v smeri umetne inteligence. Kje potegnete črto?
Eki: Umetna inteligenca je za določene tehnične stvari lahko zelo koristno orodje. Mladi danes odraščajo z njo in jo bodo v prihodnosti zagotovo snovali v svoje ustvarjanje. Osebno pa vem, da če bi namesto mene celotno skladbo ustvaril algoritem, bi imel hudega moralnega mačka.
Sandi: V našem bendu je zaenkrat še nismo uporabili.
Miha: Kot sem že omenil – hard rock zahteva človeško noto in znanje. Na odru se ne moreš pretvarjati.
Kako novi člani krmarite med spoštovanjem legendarnega zvoka iz obdobja Rocks Off in željo, da vanj vnesete svoj lasten, sodoben pečat?
Eki: Fantje so mladi, izjemno zagnani in resnično si želim, da skupaj ustvarimo album z vrhunsko glasbo. Najverjetneje ga bomo izdali v samozaložbi. Koncertni načrti so prav tako začrtani, vendar bo vse odvisno od mojega zdravstvenega stanja – zaradi tega sem začel razmišljati celo o tem, da bi si priskrbel rezervnega kitarista, ki bi vskočil po potrebi.
Miha: Zame osebno je album Rocks Off čisti vrhunec in prava duša skupine Mary Rose. S to dušo in energijo se lahko brez težav popolnoma poistovetim, ko ustvarjam nov material.
Novi singel ‘Zbudi se’ nosi močno sporočilo. Kaj pa je tisto, česar Slovenci še vedno nočemo slišati in o čemer bi morali pisati v prihodnje?
Eki: Pri takšnih temah se hitro pojavi strah, da bi dobili etiketo nekoga, ki želi »modrovati«. V resnici skozi besedila le razmišljamo na glas. Tudi med seboj v bendu komuniciramo zelo odprto; ko ustvarjamo, se zanašamo na lasten občutek – kaj deluje dobro in kaj ne. Z glasbo želimo ljudem predvsem prenesti zgodbo.
Sandi: Med ustvarjanjem v studiu je včasih izjemno koristno stopiti korak nazaj in pogledati celotno sliko iz druge perspektive. Ko namreč sediš neposredno za svojim instrumentom, stvari hitro začneš ocenjevati preveč tehnično, namesto da bi poslušal celoto.
Ena beseda, ki opiše Mary Rose danes?
Sandi: Sila.
Če bi nekdo čez 20 let odprl arhiv slovenske rock glasbe in prvič naletel na ime Mary Rose – kaj bi želeli, da si o vas misli po poslušanju vaših skladb?
Eki: »To so bili pa res lepi časi …«
Sandi: Naj si ustvari povsem svoje, iskreno mnenje.
Miha: Želim si, da bi ta oseba nekoč prišla do mene, mi stisnila roko in rekla: »Vsaka čast za tako dobro glasbo.«
Pa še za konec… Vinil ali streaming?
Eki, Sandi, Miha: Vinil!
Studio ali oder?
Eki: Studio ima svoj skriti čar. Oder je seveda super, ampak v studiu se dogaja tista prava ustvarjalna čarovnija.
Sandi: Raje izberem oder.
Miha: Oder.
Prva vaja ali bis?
Eki, Sandi, Miha: Bis! To je vedno tista najlepša češnja na torti vsakega koncerta.
Deep Purple ali Rainbow?
Eki: Težko vprašanje. Rainbow (po razmisleku)
Sandi: Deep Purple
Miha: Deep Purple
Najboljši koncert, ki ste ga obiskali kot poslušalci?
Eki: Van Halen (Munchen)
Sandi: Dream Theater (Tivoli)
Miha: Whitesnake (Zagreb)
Skupino Mary Rose sestavljajo:
Eki Alilovski – kitara
Sandi Trojner – klaviature
Anže Stegel – bas kitara
Gian Žgur Islami – bobni
Miha Horvat – vokal
Fantje hvala za zanimiv in iskren pogovor! V prihodnosti vam želim, da bi naredili najboljši album doslej in da bi ga publika sprejela s takim navdušenjem kot so sprejeli vaš novi singel. Rock on!
Intervju ubesedila: Silvija Makovec
Fotografije: Edita Klemen
Povezava do uradne spletne strani:
https://www.maryrose.si
Povezava do FB strani:
https://www.facebook.com/maryroseslo
Povezava do IG strani:
https://www.instagram.com/mary_rose_band
