Fascinantni Robert Plant & Strange Sensation – Led Zeppelin v novi glasbeni preobleki (2005)

Kraj: Pordenone (Italija), Palazzo dello Sport
Datum koncerta: 28.11.2005
Število obiskovalcev: 2500
Cena karte: 25,00€

Koncerto podivjani November kar se tiče popotovanj v tujino se je lepo zaokrožil z obiskom koncerta legendarnega vokala, vokala legendarnih velikih vsemogočnih Led Zeppelin. Da je bil dan nepozaben je poskrbelo občasno poplesavanje z avtomobilom po premočenih do delno zasneženih prometnicah, raztrganim plaščem,izsiljevanjem prednosti, prelepo odrgnino na levem blatniku ter spremljanjem stanja stopnje alkoholne prestrašenosti ob dobrodošlici na izvozu Ljubljana Center okoli enih zjutraj ob našem povratku. Skratka lepo zaokroženo koncertno dogajanje v letu 2005. Življenje v duhu rock’n’rolla, pač!

Pallazo dello Sport, ura 20:00, karta piškavih 25,00€, predskupina se prisuče na plano. Kratkohlačniki s “presleyevsko” začesanimi frizurami, rdečelasi vokalist z roževinasto okvirjenimi “Buddy Holy” očali. Potreboval sem kar nekaj dobrih minut, da sem se streznil in ugotovil, da živi Rock A Billy scena med nami tudi v novem tisočletju. Kontrabas, kitara kopije Gibson ES 335, mikrofon dizajna, s katerim so prijateljevali že Frank Sinatra in Fred Astair ter “knicker bockersi” na “hozentregarje”. Fantje totalno v sceni. Prepričljiva odrska igra in zares odličen špil. Ljudje so seveda bolj ali manj ignorantsko opazovali vse skupaj od strani, kar sicer ni bilo preveč lepo videti. To pa je seveda opozarjalo na žalostno dejstvo, da je očitno Rock A Billy sceno definitivno že davno tega povozil čas. No pa tudi populacija prisotnih, ki je napaljeno čakala na prihod “Roberta s plantaže”, nekako z Rock A Billy oživljanjem le ni bila na isti valovni dolžini. Po 40minutah “veseljačenja” z mladci, katerih imena skupine žal nisem uspel izbrskati, se nikakor nisem mogel znebiti občutka, da je nekdo med nami izgubil občutek za čas in prostor ter seveda zdrav prizemljen okus. Po izteku te dotične minutaže, smo lahko naposled končno zajeli polno sapo, saj se je približalo bistvo našega plundrasto zabeljenega drajsanja v Pordenone.

Zelo dolg intro je vključeval inserte pesmi Shine It All Around in ni in ni ga hotelo biti konec, tako da je že čudno delovalo vse skupaj, kot da ni še vse nared in nas pač malo vlečejo za nos. Silhuete v temi na odru, ljudje skočijo v zrak, nasploh ko razločijo med njimi tistega s “pudlasto” pričesko. Ljudi ni bilo veliko, okrog 2500, mišljeno veliko v smislu velikosti dvorane, ki prejme zagotovo okrog 9.000 pokončnih dvonožcev. Tako da se je dalo med množico klub vsemu z lahkoto tavati v praznini.

Freedom Fries je kar lepo presenečenje za otvoritev koncerta. Še večje presenečenje je sledilo, ko je Plant nadaljeval koncert s priredbo Seven And Seven Is? prazgodovinske rock blues zasedbe Love. Do tedaj je Plant s skupino Strange Sensation v zasedbi Clive Deamer (bobni), Charlie Jones (bas kitara), John Baggott (klaviature), Justin Adams (kitara), Porl Thompson (kitara), nanizal zelo lep atmosferični kontrast med polakustičnim ogrevanjem Freedom Fries in bolj rockovsko rožljajočo priredbo skupine Love. Vendar to ni bilo še vse. Plant je dodal prvič piko na “i” k temu, ko se je lotil prve Led Zeppelin pesmi v repertoarju. Pa ne zato, ker jih nihče ne bi pričakoval. Če bi bilo temu tako, bi prihajalo na njegove koncerte po 15 ljudi, pa še ti bi bili verjetno člani njegove družine. Presenetil je sam aranžma izbrane pesmi. Black Dog je bil odigran v polakustični izvedbi, s tamburini, kongami… prava osvežitev za ušesa. Robert je kraljeval s svojim nepozabnim vokalom. Petje na trenutke skoraj skozi narativ, potem nenadna eksplozija z znanim Zeppelinsko frenetičnim krikom. Plant pevec, ki pravzaprav niza in kliče k življenju s svojim darom z lahkoto različna vzdušja skozi skladbe.

Repertoar je bil sestavljen iz “zeppelizmov” in “plantizmov”. “Plantizme” je predstavljalo 5 pesmi, vse vzete s poslednje studijske plošče “Mighty Rearranger” in odlično priredbo znanega “hendrixizma” Hey Joe, ki se nahaja originalno na Plantovi studijski plošči “Dreamland” (2003) in je v živo zadevala kar se tiče namerno pričarane turobno zamolkle psycho atmosfere naravnost v žilo. “Zeppelizmi” so se v izvedbah iskrili skozi nepozabne zvoke pesmi Going To California, Four Sticks, What Is And What Should Never Be, Gallows Pole, When The Leeve Breaks (z vključitvijo mandoline). Vse te so bile rearanžirane in v novih preoblekah okrašene s prelepimi etno folk ritmi in polakustičnimi toni. Neverjetno kako Robertov vokal vseskozi z lahkoto kraljuje v središču vsega odrskega dogajanja in kako zasedba Strange Sensation usklaljeno diha z njim. Led Zeppelin komadi so bili tako posrečeno prestrukturirani, da so pravzaprav zveneli kot nekaj povsem novega, še neslišanega. Med vsemi je težko izbrati tistega, ki bi najbolj “uničeval” (mišljeno v pozitivni luči torej, da bi te ob njem tresli mravljinci naslade), vendar po posrečenosti aranžmaja, bi bilo med njimi vredno posebej izpostaviti When The Leeve Breaks. Duhovito, vživeto, s prefinjenim občutkom, Plantov vokal je ohranjen. Seveda Plant ne “forsira” več svojih glasilk kot je to počel v sedemdesetih z Zepiči, vendar je na trenutke s frenetičnimi izbruhi, prepričal vse nejeverne Tomaže, da njegov vokal nosi še vedno vse zaščitne znamke oz. veličino po kateri so Zeppelin in Plant z njimi vred zapustili neizbrisen pečat v zgodovini rock glasbe.

Zanimivo je da je Plant izpustil s set liste odlično Shine It All Around, ki je bila izdana tudi kot single. Do koncerta v Firencah izpred dveh dni je bila na tej turneji normalno vključena v set listo.

Plant je bil odlično razpoložen. Do avditorija nekoliko bolj redkobeseden oziroma namerno zadržan, kot bi človek od njega sicer pričakoval, kanček več dodane rutine se je čutilo vseskozi med koncertom. Seveda ni mogel zaobiti nekaterih ciničnih opazk in ponorčevanj na svoj račun, pa vendar definitvno to ni bil njegov koncertni maksimum.

Nastop in koncert je skupina zaključila z neuničljivim zeppellin beatom in seveda riffom. To pot ni bilo primesi polaustike. Oder je zajela prava zeppelinovska mrzlica. Whole Lotta Love v pristni zeppelinovsko razpotegnjeni obliki s psihadeličnim srednjim inštrumentalnim delom, kjer si je skupina dala duška preko izvabljanja utrganih eksperimentalnih zvokov, ki so tudi v letu 2005 zveneli neverjetno sveže, pa čeprav se je kot izumitelj prvi z njimi poigraval davnega 1971 na odru in studiu njihov očka Jimmy Page. Skratka beat in zvok ter seveda Plantov vokal so nas popeljali naravnost v klasične Led Zeppelin. Ljudje so hrupno pospremili skupino in burno aplavdirali.

Plant in Strange Sensation delujejo skupaj kot pojava daleč, daleč od tiste Planta s Pageom, na turneji promocije njune plošče “Walking Into Clarksdale”. Takrat sta na odru dejansko zvenela kot Led Zeppelin. To pot so Strange Sensation po svoje prikrojili zapuščino Led Zeppelin. Na način, ki je njim lasten. Izjemni domiselni etno folk vskoki in deviavcije ter posrečeni polakustični aranžmaji, h katerim se odlično prilega Plantov vokal. Strange Sensation so neverjetno uigran kompakten bend. Vidi se, da so dali skupaj že marsikaj skozi na odru. Kemija med fanti je bila feonomenalna in če pristavimo k temu še razpoloženega Roberta Planta, je to res pomenil zadetek v polno. Po tej plati lahko rangiramo ta koncert na višji nivo od tistih s Pagejem na odru v letu 1998 (še pomnite Zagreb?). Pravim po tej plati v smislu osvežujočih novih aranžmajev in hkrati s tem prepričljive izvedbe le teh. Drugačno, a obenem neverjetno duhovito in sveže, z izrednim občutkom za prefinjen pristop in performans, kar je za spremljavo vokala branže Robert Plant nepogrešljiva nuja! Zgleda da je Robert Plant končno našel zmagovit spremljevalni bend, ki mu je odlično pisan na kožo in ki lahko v svojem neustrašnem eksperimentiranju ter raziskovanju pokaže v prihodnosti še marsikaj na moč impozantnega.

Morda je malo presenečala kratka set lista in seveda ignoranca pesmi iz vseh ostalih Plantovih studijskih plošč, a minutaža je ob koncu le nanesla na vsega skupaj slabi dve uri špila, kar je znani standard rock koncertov. Robert Plant ostaja neverjetna odrska karizma in energičen showman na odru, kateremu še zdaleč ni pošla sapa. Po videni kreativnosti Strange Sensation pod taktirko legende, lahko kaj kmalu pričakujemo tudi novo studijsko ploščo. Toliko besed znotraj te plantaže reportaže! Spomladi 2006 pa se nasmiha že nova evropska Plant & Strange Sensation turneja.

Setlista

1 Intro (Liquidator & Shine It All Around remix)
2 Freedom Fries
3 Seven And Seven Is?
4 Black Dog
5 Let The Four Winds Blow
6 Going To California
7 Another Tribe
8 Four Sticks
9 Hey Joe
10 What Is And What Should Never Be
11 Gallows Pole
12 Tin Pan Valley
13 When The Levee Breaks
14 The Enchanter
dodatek
15 Intro (feat Hoochie Koochie Man)
16 Whole Lotta Love