Kraj: Postojna Blues Festival, Slovenija
Datum koncerta: 26.05.2006
Število obiskovalcev: 700
Cena karte: 3.490,00 SIT
Tale skrajšana reportaža je del reportaže, katera je sicer vključena v prispevek Postojna Blues Festival 2006, ki si ga lahko v celoti preberete tukaj. Tu je posebej objavljena, da dodatno opozori na to, da gre pravzaprav za nastop ene od skupin, ki ima legendaren status v Evropi in Severni Ameriki in si je tam že davno tega pridobila status priznane in zaslužne za razvoj mnogoterih podob fenomena rock glasba. Ob dejstvu, da Slovenci pač ne premoremo prave rock ozaveščenosti, je nastop Ten Years After za nas še kako pomemben dogodek in posebne vrste čast.
Ten Years After so tisti, da točno tisti, ki so se pojavili ob počasnem zatonu “white bluesa” na tleh Velike Britanije v drugi polovici šestdesetih. Skupina je raztegnila ta pojem tako, da ga je v tistem času spopularizirala oziroma obogatila s heavy riffovsko rock držo, skratka skupina, ki je definitvno odkrivala neodkrite sfere rock glasbe in vrnila “blues rock” znova v fokus množic. Alvin Lee je danes preteklost za Ten Years After. To pa ne pomeni, da so Ten Years After izgubili renome, ki so si ga pridobili skozi leta s tem velikim kitaristom, ki je tako usodno zaznamoval izraz in razvoj Ten Years After. Ten Years After so čudežno prišli nazaj med žive leta 2002, ko se jim je pridružil “monster guitarist”, kot ga rad predstavlja legendarni basist Leo Lyons, Joe Gooch. Gooch je približno za polovico mlajši od svojih treh kompanjonov, ki se nagibajo vsi počasi preko šestdesetih. Usoda je hotela, da se Ten Years After vrnejo. Gooch je uspel, ne le nadeti velike čevlje Alvina Leeja, pač pa vnesti prenovo in z inovativnimi spremembami pognati skupino v razvoju “na stara leta” še naprej. Enostavno ne kopira Alvina ne po vokalu, ne po tem, da bi poizkušal odigrati identične replike njegovih nepozabnih solaž. Gooch je svoj kitarist, ki mu obenem glasbena endemična formula Ten Years After popolnoma ustreza. Srečanje skupine z Goochem, je bilo pravzaprav srečanje ključa in ključavnice. Ten Years After so lahko nadaljevali tam, kjer so ostali z Alvinom Leejem, obenem pa šli evolutivno naprej. To dokazuje odlična studijska plošča “Now” vsekakor, pa bo nejeverne Tomaže utišal dvojni koncertni album “Roadworks”, ki je bil izdan v lanskem letu, na katerem bodo lahko po mili volji analizirali razlike med Alvinom in Joejem. Meni osebno se je ta primerjava ob koncu vselej izničila na obeh straneh enačbe.
Skratka, ko so se možje pojavili na odru, je občinstvo skočilo pokonci in jim namenilo gromek sprejem. Končno so se pričeli ljudje zbirati v prostoru med stoli in odrom, ki je bil temu namenjen že dosti prej. Znani galopirajoči ritem? Working On The Road in začelo se je! Pogled je bil izjemno ohrabrujoč. Legende so bile vidno razigrane. Sploh Leo Lyons, kje najde ta mož toliko pozitivne volje in energije. Skozi cel koncert je bil kot v transu, zavzeto trgal strune basa in zagriženo norel, kot bi Ten Years After šli komaj na svojo prvo koncertno turnejo v karieri in ne na eno od mnogoterih, ki jih danes že rutinsko obvladujejo. Lyons je bil našponan kot vrag, to je dokazovalo, kako so fantje bili lačni konkretnega stalnega združenja ter prekinitve agonije pat pozicije, v katero jih je pahnilo dejstvo, da so bili do leta 2002 brez nadomestila za Alvina Leeja.
Gooch je fasciniral z izredno samozavestjo, korektnostjo, suverenostjo. Ob tem njegova igra ne vsebuje niti kančka zvezdništva, ki bi si ga lahko fante na koncu koncev ob svoji cenjeni reputaciji celo privoščil, čeprav bi bilo to po drugi plati odbijajoče in neokusno! Gre za eksplozivnega in dinamičnega kitarskega čarovnika, ki je rojen za svojo vlogo. Skupina je s King Of The Blues prilila olja na ogenj. Hear Me Calling je klasika ki ji je Joe nadel v izhodnem delu še nikdar prej slišani verz “Then I’ll be leaving this town” ob tem pa je opozoril nase s solažo na orglah Chick Churchill, ki je pesem lepo zabelil. Fantje so izstrelili znani poredni motiv pesmi, ki je del njihovega železnega repertoarja Good Morning Little School Girl s plošče “Ssssh” (1969). Sledila je odlična “slow blues” avantura z Angry Words. Gre za priredbo katere originalnega izvajalca žal ne poznam. Za njo so znova udarili na polno s poskočno “natorpedirano rock riff” pesmijo Big Black 45, ki je pesem skupine Kick, pri kateri je igral Gooch, preden se je pridružil Ten Years After. Sledil je nekoliko skrajšani The Hobbit, v primerjavi z verzijami iz sedemdesetih. Tu je prišel Ric Lee do svojih dobrih sedem minut in dobro znane solo točke v kateri je zganjal pravi kraval. Morda Ric po svojem repertoarju ni ravno pravšnji bobnar za solo točko, kajti njegov repertoar ni tako poseben in v nebo vpijoče svojski, da bi lahko kako globlje impresioniral, čeprav je definitvno možakar boljši danes kot kdajkoli. A pesem The Hobbit je z leti postala legendarna, prav tako pa ne sme manjkati na set listi za voljo Rica samega. No, da koncert ne bi izgubil svoje dinamike, pa je poskrbela v nadaljevanju pesem Love Like A Man s svojim dobro znanim vedno zelenim glavnim kitarskim motivom. Neverjetno kako natančno originalu, a solažo je Gooch prevrnil po svoje. Po svoje a imenitno znotraj ranga, ki ga posedujejo Ten Years After, vživeto strastno in s polnim pristopom. Ta pesem je bila napoved da se koncert stopnjuje. Za njo je bila fantastična I’d Love To Change The World, klasično “rockovsko” orientirana pesem, z odličnim “soliranjem” Joe Goocha skozi inštrumentalni srednji del. Nasploh je pesem postala posebna, saj jo igrajo današnji Ten Years After tako, da prične Gooch igrati prvi del na akustično kitatro, preko katere narekuje kleni ritem. To je pesem kjer atmosfera nenehno raste, se stopnjuje iz kroga v krog in se na koncu konča oziroma umiri v svojem izhodu povsem nedolžno. Občutja so mi priklicala v spomin Stairway To Heaven (Led Zeppelin), le občutja. Sledila je znova pesem iz aktualnega studijskega albuma (“Now”, 2004) Time To Kill, po njej pa vrhunec večera s skladbama I Can’t Keep From Crying Sometimes, ki je bila najdaljša tega večera z “rock riff” venčkom v svojem drugem delu, ob katerih so se glave publike še posebej nezadržno vrtele okrog svoje osi. Takrat si je Chick Churchill prižgal zasluženi “čik” in med čakanjem, da se Lyons in Gooch raztreseta do konca, “prošetal” po odru gor in dol. V venček klasičnih “rock riffov”, so dodali po novem še Smoke On The Water. Vsekakor pa je bila to napoved zaključne veselice. Govora je seveda o njihovem Woodstock bumu I’m Going Home! Rajanja ni in ni bilo videti konca. Skupina je neverjetno uživala na odru. Ura 00:20, konec! Ljudje zahtevajo še! Vsekakor pridejo legende nazaj in “razpalijo” z vso silo znova, to pot kar v dodatku z “Now” (2004) pesmijo Reasons Why, ki ji je sledila še ena tovrstna poteza, to pot stalnica njihovih nastopov, Choo Choo Mamma! V dveh urah je bilo veseljačenja s Ten Years After konec.
Preprosto neuničljivo delujejo. Tudi po 4. desetletjih. Vse klasike odigrane bravurozno s pravo mero entuzijazma, ki nikakor ni zbledel. Ten Years After so žive legende, prekleto žive. Gooch, ki je tehnično vrhunsko podkovan kitarist, je fasciniral s svojo prekleto hitrostjo, ki je bila naravnost uničujoče supersonična ter predanostjo veliki zapuščini skupine. Vokalno je briljiral, s pravšnjo noto, ki jo zahteva blues rock pristop. Lahko je prepričljivo surovo eksplodiral, ali s sofisticiranim občutkom suvereno vodil mirnejše pasaže. Torej glasbenik, ki je oborožen s to redkostjo, da lahko odločno učinkovito poje, ob tem pa hkrati drgne strune, kot bi bil v transu. Ten Years After so se do avditorija pokazali v izjemno korektni luči, oziroma luči pravega gentlemanovstva, ki ga kot britanci pač obvladujejo. Po koncertu so se namreč pojavili na stojnici, kjer so se prodajali njihovi artikli. Tam so podpisovali avtograme. Joe, Leo in Ric so bili zgovorni in odlično razpoloženi, medtem ko je vidno zdelani Chick zaradi globljega spogledovanja z alkoholnimi substancami, posvečal pozornost zlasti predstavnicam nežnejšega spola.
Setlista
1. Working On The Road
2. King Of The Blues
3. Hear Me Calling
4. Good Morning Little Schoolgirl
5. Angry Words
6. Big Black 45
7. The Hobbit
8. Love Like A Man
9. I’d Love To Change The World
10. Time To Kill
11. I Can’t Keep From Crying Sometimes
12. I’m Going Home
—-dotatek—-
13. Reasons Why
14. Choo Choo Mamma
Galerija slik
