Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: Banale Club, Padova, Italija
Datum koncerta: 06.11.2006
Število obiskovalcev: 40
Norija! Spet v avtu! Spet v Italijo. Dnevi letijo, da človek dobesedno čustveno otopi, nad nepregledno obilico dogodkov, ki se vrtijo pred očmi, hitreje kot bi lahko zavestno dojemal. Bili so dogodki, katere je človek nekoč tako intenzivno doživljal, pričakoval z nestrpnostjo in žgočim fanovskim entuzijazmom. Groza kam tonemo!?? Ampak, če ne bi bilo slednjega, ne bi noreli v Padovo!
House Of Shakira so skupina, ki goji glasbeni slog, zaradi katerega je RockLine v svoji najbolj osnovni biti sploh bil rojen. Melodični hard rock, AOR (adult oriented rock). Kako je ta žanr v današnjih dneh nezanimiv za poslušanje s strani množic, je potrdil ta dogodek, ki je pravzaprav pomenil za RockLine dolgo dobo 8 mesecev čakanja na prvo priložnost od rojstva spletne strani v marcu 2006, da pokrije dogodek neke skupine, ki je predstavnica AOR žanra. O nadaljnjih vzrokih, za spregledanost tega glasbenega žanra, navkljub dejstvom, da vsakoletno izide kopica odličnih AOR studijskih albumov, pa boste zvedeli tako ali tako v nadaljevanju.
Po ustaljenih pričakovanjih, ki izvirajo iz izkustev tovrstnih popotovanj po Italiji, smo se izgubljali. Valjda, takoj po izvozu iz avtoceste. A to pot manj, kot smo predvidevali. Okrog 20:15 smo veselo pridrveli pred kraj zločina, ki je sicer grozljivo slabo označen. Že takoj prvi stik je bil usoden! Na vratih je ob mojem “scuzanem” vprašanju: “Scuza… Banale Club?!?!?” prvi spregovoril ravno Emiliano, prijazni in simaptični vodja promocijske koncertne agencije Bologna Rock City, ki je za ta dogodek prispel iz cca 100km oddaljene Bologne v Padovo, da pomaga House Of Shakira. Skoraj sem mu skočil v objem od veselja, da smo se srečali. Kmalu zatem se je pojavil na glavnih vratih vhoda Anders, kitarist skupine House Of Shakira, s katerim je bila naša ekipa predhodno v konstantnem stiku preko e-maila, zaradi slabega up-datea uradne spletne strani lokalnih promotorjev, ki vodijo Banale Club! Na njej namreč z eno besedo ni bilo nikjer omenjenega imena House Of Shakira. Stvari so se začele za nas odlično odvijati! Emiliano se ni obotavljal in nas je takoj povabil naprej v hišo. Ni minilo par minut, ko sta se pred nami znašla člana predskupine koncertnega večera, oba sicer kitarista italijanske skupine Markonee. Po videzu in letih sta izgledala kot Obi Van Kenobi & his young apprentice – Stefano in Carlo. Zlasti Bojan je našel mnogo skupnih točk z mlajšim od njiju, predvsem po tem, ko mu je nadebudni mladi kitarist predstavil original električno kitaro Jackson firme modela Phil Collen (Def Leppard), katero uporablja mladenič na Markonee koncertih.
Medtem, so se člani skupine House Of Shakira že poglobljeno ogrevali in oglaševali v “soundchecku” na odru. Hladna prefinjena švedska perfekcija. Popolnoma so bili vživeti v svoje početje. Zvrnili smo nekaj “skodelic” piva, kot je to v stari rockerski koncertni navadi in uživali v dogajanju.
Ljudi ni bilo od nikoder. To je ena in edina resnično žalostna reč, ki je spremljala skupino v celem tednu italijanske turneje. Markonne so bili napovedani ob 22.00, a so pač v Banale Clubu počakali, da se le nabere kaj več ljudi. Pa se jih je?
MARKONEE: 22.55 – 23.15
Ljudi je bilo do takrat 25, morda 30 (z natakarji in tehničnim osebjem vred), a bil je skrajen čas in nadebudni Italijani so pričeli s špilom. Markonee gojijo tipičen šmink glam hard rock, zgrajen pod močnim vplivom vročih skupin druge polovice osemdesetih, kot so bili takrat denimo Van Halen, pa Whitesnake, radi pa se obregnejo tudi ob surovost in neposrednost klasičnih rock riffov sedemdesetih a la Grand Funk Railorad (v soundchecku so se ogrevali na izvedbo We Are An American Band) in Led Zeppelin. Ker ljudi nikakor ni in ni bilo, so fantje tudi temu primerno skrajšali svoj nastop. Zažgali so z izvedbo skladbe Motori/Markonee. Že po naslovu sodeč ste lahko ugotovili, da gre za priredbo izvirnika Divljih Jagod. Markonee so priredili zadevo, tako da so spisali svoje angleške verze, medtem ko so v refrenu ohranili besedico Motori. Skupina naj bi bila v državah bivše Jugoslavije že dokaj popularna, medtem, ko v Sloveniji še ni uspela opozoriti nase, čeprav kot je povedal pred koncertom Stefano, se krčevito trudi tudi v tej smeri. Ker želenega odziva s stani avditorija ni in ni bilo, je skupina svoj nastop po 20 minutah zaključila in nam ponudila repertoar skupno vsega štirih skladb (brez dodatka seveda). Dovolj, da bomo v bodoče pozorni na njih!
HOUSE OF SHAKIRA: 23.30 – 00.30
Fantje so se hitro znašli v svojem ambientu in naskočili svoje aparature, kot otroci igračke v peskovniku in tu so bili. Resnično, kot bi videl redko vrsto dinozavra, pošast iz Loch Nessa, Yetija, Godzillo,…. Skratka fantom se je ponudila možnost da naredijo krajšo enotedensko turnejo po Italiji in na srečo so se znašli blizu dovolj, da smo se z največjim firbcem odpeljali v Padovo, da jih vidimo v živo.
Ni kaj. Garant njihove odličnosti, sta bili predhodno slišani studijski plošči “Lint” in “On The Verge” – zahvaljujoč skrbnemu Bojanu, čeprav imajo pobje v svoji karieri zunaj že štiri albume, “live” DVD in “live” album, vendar so promocijsko obupno slabo pokriti preko Evrope, tako da je bil pogled na “merchandise” nadvse prijeten, sploh pa cenovno izredno dostopen. Po 10,00 € CD-ji in DVD.
Možakarji so udarili kar z The Song Remains, sila markantna skladba iz njihovega drugega albuma “On The Verge” (1998), ki nemudoma pritegne vso pozornost nase. Sprehod za šest let naprej z Uncontrolled (“First Class”, 2004). Dvorana je zevala praznino, grozljiv je bil pogled. In vendar se Švedski perfekcionisti niso pustili motiti. Ponudili so prvovrsten zvok, popolnega instrumentalnega ravnovesja, z impozantno melodičnim vokalom v središču, ušesom sila všečnega – hitrostno virozno nalezljivega efekta! Pevec Andreas poseduje tisto redko čut, ki krasi danes le malokaterega pevca mlajše generacije. Izjemno močan vokal v sleherni sekvenci, izreden občutek za falsetno vijuganje ter vnos melodije. V skladbi In Your Head (“III”, 2000), je bil že popolnoma ogret in tako oživljal s pristopom marsikakšno podobnost s Steveom Perryjem – najbolj pomembnim pevcem kariere skupine Journey.
Seveda se House Of Shakira drži vselej, kadar steče debata o njihovi glasbi, kanček Journey, kakorkoli obračaš. Možakarji dejansko ponujajo tehnično in melodično kompaktne skladbe, hitro dostopne slehernim ušesom, z refreni vrhunske ekspresije, zabeljene z bogato multivokalno spremljavo. “Slečeni” Journey, njihov nekoliko bolj surov odsev v ogledalu, z večjo oporo na kitarskem riffu, a brez klaviatur in kljub temu vselej s kančkom prepoznavne esence, ki opozori na omenjene ameriške AOR veljake.
Ker je bil koncert mizerno obiskan, so House Of Shakira izpustili tri skladbe (Mboulomona, Lint, Elephant Gun) iz repertoarja ter ob tem še solo na bobnih. Vsako skandiranje posamičnih – osamelih glav v avditoriju vključno z menoj, so fantje sicer z odobravanjem sprejemali, vendar se je čutil pridih cinizma v njihovih odzivih, kajti ni in ni jim šlo v glavo, kako je lahko tako mizerno obisakn njihov koncert. Prva vrsta prazna! Še več. Prvih nekaj metrov – praznina! Mrak! Popolna zatemnitev! Seveda smo utrpeli veliko izgubo, na račun vzdušja, ki ga pripravi dostojen obisk množice, ki ga to pot ni bilo.
Potem je basist Per napravil zanimivo potezo in to je pritegnilo pozornost “množice”.In kaj je naredil tako pretresljivega? Dejanje je v tem primeru imelo za človeštvo skoraj težo prelomnega pomena samega presvetlega Noeta, ko je ta reševal živi svet pred vesoljnim potopom. Per je zmetal namreč nekaj trzalic. Italijančki so tako strumno prihiteli povsem pred oder. Neverjetno, kako zlagano! In vendar so vsaj sedaj ojunačeno skandirali in podpirali skupino povsem ob odru, kar je nekoliko ublažilo žalostno podobo, ki ga je pričaral porazen obisk! Skupina je zaključila skrajšan repertoar z Method Of Madness, odlično skladbo prvenca “Lint” (1997) z refrenom, ki množico dobesedno kliče k petju. A ne to pot. Tokrat je bilo s strani občinstva slišati bolj pritajeno ščebetanje, kot glasno navijanje.
Skupina se je že hotela posloviti. Fantje so praktično že poprijeli vsak za delo, da bi pričeli s pospravljanjem opreme in vendar je kitarist Mats s kretnjo nakazal ljudstvu naj vendar spravi od sebe nekaj omembe vrednega kravala. No skupina je bolj rutinsko kot ne, znova zavzela položaje na odru in ponudila še dve AOR poslastici. Govor je o priredbah. Koga? Da igraš Journey, moraš imeti velika jajca. House Of Shakira ne le da jih imajo, pač pa bravurozno obvladujejo težak perfekcionistični zalogaj Journey. Švedi pač. Neomajno stremenje k popolnosti – veliko delo, garaško delo. Spet je briljiral Andreas s svojim vživetim petjem. Bila je Stone In Love in za njo še ena! Any Way You Want It! Norija!!!! Potihem sem pričakoval Separate Ways, vedel sem, da House Of Shakira posedujejo mnogo simpatij z Journey, a očitno obvladujejo, več kot le eno Journey pesem. Fantje kapo dol. Nad zvokom, popolnim odrskim pristopom same tehnične izvedbe igranja, nad samo medsebojno uigranostjo.
Potem pa sta ostala na odru le še Andreas (vokal) in Mats (kitara). Zaključila sta večer z odlično balado Chicago Blue (“First Class”, 2004). Fantom se je absolutno še igralo, a kar je preveč, je bilo le preveč. Spomnil sem se letošnjega Biker’s festivala v Hruševju, a tam je uničil festival dež, to pot v Italiji, pa House Of Shakira dobesedno ljudje. Glavnino krivde nosijo seveda lokalni promotorji. Anders, ki si je mimogrede s strani udeležbe tričlanske slovenske delegacije prislužil, tudi mnogo simpatij edine pripadnice ženskega spola te delegacije, je v pogovoru dejal, da so imeli House Of Shakira denimo vsega 100 ljudi pod odrom sredi velikega Rima. Ne moreš verjeti! Pred to turnejo, naj bi House Of Shakira poslali baje 90 plakatov lokalnim promotorjem za skupno 5 koncertnih terminov po Italiji. Od vseh teh plakatov niso videli niti enega nalepljenega, ko so se pripeljali v lokacije na katerih so nastopali. Zares žalostno. Verjetno bi denimo lažje napolnili tudi ljubljanski Orto Bar, brez da bi koncert sploh predhodno oglaševali. Preprosto je to dokaz, da imajo Italijani vsega polno rit, medtem ko bi pri nas gotovo ljudje na mnogo bolj pristen način, ali bolje rečeno glasbeno ljubeznivejši način, sprejeli House Of Shakira, pa čeprav je to “majhen” melodični hard rock bend, kakršnih v Slovenijo iz tujine nikakor ni in ni na spregled.
Skupina nas je zabavala vsega skupaj le slabo uro. Tudi Emiliano je bil vidno poklapan po koncu koncerta zaradi ignorance s strani obiska. No trije turisti smo bili vseeno več kot zadovoljni z doživetjem. Prijazen in topel odnos ter sprejem, izmenjava izkustev, kontaktov, poglobljena debata s skupino,…. Sprejem predstavnikov medijev kakršen je lahko vzgojna lekcija mnogim promotorjem koncertnih dogodkov v Sloveniji. Hej! Saj je primerjava umestna, mar ne? Smo pač del Evropske skupnosti.
Setlista
Markonee 1. Colours 2. Loved Land 3. Motori/Markonee 4. Burnin’ House Of Shakira 1. The Song Remains 2. Uncontrolled 3. In Your Head 4. Hey Lord 5. Best Of Times 6. Wings 7. Morning Over Morocco 8. Who’s Lying Now 9. You Are 10. Method Of Madness 11. Pellucid —dodatek I.— 12. Stone In Love 13. Any Way You Want It —dodatek II.— 14. Chicago Blue
