Bluesiana in Eric Sardinas Delta Blues (2007)

 Vas Vrba (Velden) se nahaja poleg Vrbskega jezerca, nekoč slovenske krajine in s svojo spomeniško cerkvijo “Gospe svete” predstavlja idealno oz. bolje ideološko mesto kulturnega dogajanja. Dobro urico vožnje iz Ljubljane in utegne vas doleteti tisto kar je našo ustaljeno ekipo RockLinea ob obisku blues večera v klubu Bluesiana Rock Caffe, ki ga je tokrat začinil ameriško kubanski žrebec Eric Sardinas in njegov power trio.

Charlie Daniels je nekoč napisal skladbo “The Devil Went Down To Georgia”. V njej Charlie opeva duel med hudičem in možakom po imenu Johnny, ki se pomerita v goslaško-godalnem dvoboju. Vsem je najbrž znano, da na koncu zmaga Johnny, hudič pa se mora poražen vrniti nazaj v pekel in še malo povaditi na kitari. Tako nekako bi lahko opisali igranje in splošno sliko nastopa Erica Sardinasa. Njegov performans nam daje slutiti, da je možakar že dolgo nazaj svojo dušo zapisal tistemu spodaj, energičnost njegovega živega nastopa pa bi zlahka primerjali s slavnim Paganinnijem, ki je svoj čas prav tako buril duhove publike in damam dvigoval krila.

Klub Bluesiana arhitekturno spominja na dobro gorenjsko “oštarijo”, vendar so njeni kletni prostori namesto kakšnega kegljišča spretno predelani in zvočno dobro zatesnjeni ter tako omogočajo neovirane žive nastope svetovno znanih in priznanih jazz-blues-rock imen. Najbolj fascinantno pa je, da se vse skupaj dogaja le streljaj od slovenske meje. Bleusiana sprejme nekje okoli 300 ljudi in tudi tokrat jo je po ustaljeni praksi publika napolnila do zadnjega kotička. O stalni prisotnosti in koncertiranju Sardinasa v teh prostorih, kjer je že skoraj doma, pričajo tudi številne fotografije in ostali glasbeni rekviziti po stenah Bleusiane, kjer Ericova podoba po grobih ocenah zaseda kar 30-40% delež zasedenosti prostora. Prijazna lastnica kluba ga. Gudrun nas je toplo sprejela in tako razbila tabu o prisilni in vsesplošni “jodlarski” zadržanosti. Verjetno dejstvu njene sproščenosti botruje to, da se po njenih žilah pretaka polovica dalmatinske krvi.

Kakorkoli že, nastop, ki je bil prvotno napovedan za 8:30 uro se je tako začel šele dobro uro kasneje in prva sta nas na odru pozdravila s svojo teksaško amerikanščino in v pončo ter kavbojske škornje odeta basist Levell Price ali kot je možakar sam sebe kasneje poimenoval s “Texas stud” (Teksaški žrebec) in bobnar Patrick Caccia. Patrick že nekaj let zvesto spremlja Erica na njegovih živih nastopih, medtem, ko se mu je Levell pridružil šele na prejšnji turneji ob izidu njegovega zadnjega albuma Black Pearls. Kmalu za njima in po prvem napadu na naša ušesa je iz publike, ki v Bluesiani delno prekriva neomejen dostop do odra, priskakljal majceni a okretni Eric. Njegova fizionomska pojava mene osebno najbolj spominja na Princea oz. Symbol. Hkrati pa mu njegova suhljatost in majcenost zaradi nižjega težišča na odru omogoča večjo kačasto gibljivost in pripomore k hitrosti igranja. Kljub Ericovi majhnosti so njegovi prsti prefinjeno dolgi kar se lahko sami prepričate na “close up” posnetku. Postava je bila tako popolna, ojačevalci so zabrneli in sledil je prvi bluesovski Voodoo Chile napad v skladbi I’m Worried. Sredi druge skladbe pa je Eric izvedel nekaj nepojemljivega in v zadnjem času v bluesu prav redkega. Izključil je namreč svoj sicer elektrificiran dobro, približal ustni mikrofon dobru se tudi sam zvil in sklonil do mikrofona in nam postregel z dvojnim unplugged delta bluesom. Kakšna magija, takšne prvinske izvedbe bluesa osebno nisem slišal vse od John Lee Hookerja.

Eric je mojster v plugged-unplugged muziciranju, kar samo potrjuje njegovo splošno naravnanost k prvinskemu Mississipi delta bluesu in izbiri dobra namesto električne ali country jumbo kitare. Trio je nato izvedel skladbo “Liar’s Dice Blues” , ki ji je sledila “As the Crow Flies,”, kjer pa se je Eric malo “preveč” popigral z zvočnim zidom Bluesiane in decibeli (dB), saj je merilnik glasnosti presegel krepkih 130dB in bolečino v uušesih. Vsemu skupaj je botrovalo Hendrixovsko kozmično eksperimentiranje in zvočna interferenca med Sardinasovim dobrom in Marshallom. Zavedati se moramo, da Sardinas ni tipičen predstavnik blues rock kitarista, njegovi živi nastopi so lep primer tega kar nam njegovi studijski albumi zaradi zloščene studijske produkcije pač ne morejo. Njegov nastop tako predstavlja tranzicijo med različnimi glasbenimi žanri. S tem Eric ruši stereotipe in se uvršča v kategorijo najboljših kot so Hendrix, Vaughan ali Clapton. Edina vidna razlika, ki Erica loči od omenjenih velikanov je barva njegovega glasu. Noben izmed omenjenih namreč ni bil sposoben “izdaviti” tako prvinskega, okrušenega in raskavega glasu kot to uspeva ravno Sardinasu, čeprav so bili vsi po sposobni istočasnega soliranja in petja. V tem oziru pa je Eric tisti pravi.

Naj se na tem mestu dotaknemo še njegove “image” podobe. Tudi tukaj Eric spominja ne nek hibrid med Hedrixonsko hipi navešenostjo in bolj moderno “Prince” ovenčanostjo. Njegovi aligator škornji, hlače na zvonec (krojene iz svetleče svile), svilnate metuljaste srajce in obvezen telovnik ter šerifovski “John Wayne” klobuk še bolj poudarjajo njegov plečni “Snake Tattoo”, obenem pa izražajo ameriški pojem rahlo nostalgičnega teksaškega macho playboja. Ericov stil oblačenja nekateri poimenujejo kar s “Four Roses outfit.” Omenjeno seveda ne predstavlja nič slabega, prej se dodobra sklada s stilom in izvedbo Ericove glasbe in ženske še bolj podkrepi k voljnosti.

To voljnost smo občutili tudi člani RockLine ekipe kasneje po končanem nastopu, ko smo kjub napovedanem intervjuju z Ericom dobro uro in vidno utrujeni zaman čakali na prijazno Ericovo povabilo. Lastnica Gudrun je ob tem naedila vse kar je bilo v njeni moči, toda Eric je bil baje preveč utrujen od nastopa. Po neuradnih informacijah pa si je fant polnil baterije v zaodrju z eno od prej omenjenih voljnih avstrijskih grupie-jev. Ni kaj, fantu privoščimo potešitev njegove že tako načete blueserske duše in intervju smo družno in sporazumno prestavili na poletni termin, ko se Eric znova nariše v teh krajih.
Spektakel se je nadaljeval z nespremenjenim tempom, Eric je neumorno poplesaval po odru, ostala člana ritem sekcije pa sta na trenutke dajala videz vidne utrujenosti in se nam poslušalcem globoko zasmilila. Očitno možakarju take in drugačne kondicije ne primanjkuje in je sposoben izžeti ne le publiko ampak tudi člane svoje zasedbe. Omenil bi le še skladbo “Down In The Bottom”, kjer sta Caccia in Price postregla vsak s svojo solo točko. Zanimivo a za zahtevnega poslušalca še vedno preveč tehnično nedovršeno a bluesovsko izrazno. Eric je medtem izginil iz našega vidnega polja a se kmalu zopet pojavil na odru, tokrat s steklenico piva v roki. Sledil je sedaj že rutinirani šov, kjer se Eric poigra z drsno tehniko “slidanja” ob tem pa namesto klasičnega kovinskega drsnika uporabi kar steklenico piva. Ob neumornem pretresanju polne steklenice, navadno sledi pivski tuš publike v prvih vrstah, a s tem nam je Eric tokrat obzirno prizanesel in steklenico ob pravem trenutku oz. “Coitus interruptus-u” raje obzirno zalučal na tla. Tovrstni šov je s pridom uporabila tudi pivovarna Berghoff, ki je z Ericom posnela tudi 30 sekundni reklamni skeč, ki si ga vešči srfanja po internetu ali na katerem izmed satelitskih kanalov lahko mirno ogledate.

Po dveh urah in pol ter enem podaljšku, ki je spominjal na duel opisan na začetku je trio vidno izžet a prijetno razpoložen dokončno zapustil oder in našim ušesom, ki so že prijetno piskala privoščila zasluženi počitek. Sledilo je omenjeno čakanje na obljubljeni intervju nato pa smo se družno poslovili od Bluesiane in prijazne lastnice Gudrun kateri smo obljubili skorajšnji obisk katerega izmed napovedanih številnih koncertov v letošnjem letu. Reportažo bi bilo najlepše zaključiti kar z Ericovimi besedami, ki se glasijo nenako takole.

“The blues is an emotionally pure form of music. If you’re not speaking from the heart with true emotion or being honest with which you are… you will be revealed.” – Eric Sardinas

In v tem se Eric tudi tokrat ni izneveril.

Besedilo in fotografija: Thomas Breznik