Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Orpheum theater / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 04.05.2007
Število obiskovalcev: 450
Cena karte: 27.00€
Navkljub obširnim nalivom, ki so vsaj za naše kmetovalce gotovo prišli kot obliž po aprilski suši, smo se jasnih obrazov odpravili proti Grazu in dvorani Orpheum, ki je v zadnjih letih že kar naša ustaljena koncertna destinacija, kadar v bližino meje prispe kakšno zanimivo glasbeno ime. Nazadnje sem bil tu pred malo več kot tednom dni, ko me je s svojimi supersoničnimi in razbrazdanimi kitarskimi mojstrovinami navdušil kitarska starosta jazz rock fusiona AlDi Meola. Tokrat pa je bil na sporedu koncert Carla Palmerja, prog rockovske bobnarske legende, ki je trenutno (ponovno) član na novo vstale Asie-e sicer pa je že vrsto let aktiven tudi v vlogi solo glasbenika. Njegov nastop bi se moral odviti že februarja vendar je bil zaradi vremenskih ovir, ki so tedaj spremljale Carlov odhod iz londonskega letališča, prestavljen na ugodnejši datum. Carlovega opusa za vse ljubitelje prog rockovskih zvokov res ni potrebno na dolgo in široko predstavljati saj gre za enega izmed najbolj cenjenih bobnarjev v zgodovini rock glasbe, ki se je večini najbolj vtisnil v spomin kot tretji člen nepozabne naveze Emerson, Lake & Palmer, ki je v začetku 70-ih soustvarjala zgodovino kreativnega rocka in mu zarisala neizbrisen pečat s svojim duhovitim mešanjem rocka in klasične glasbe, ki še danes ostaja pogost vir navdiha za številne glasbenike. Carlov glasbeni prispevek in bobnarsko tehniko pri kateri prednjači izjemna dinamika z močnimi zamahi pa cenijo tudi vsi ljubitelji skupin v katerih je igral pred in po formaciji ELP kot so bili Atomic Rooster, The Crazy World Of Arhur Brown, Asia in Quango, čeprav v njih nikoli ni igral tako pomembne vloge kot jo je pri ELP pri katerih je doživel največji artistični in komercialni uspeh. Na zapuščini slednjih pa je povsem razumljivo tudi slonela velika večina njegovega koncertnega repertoarja, ki je vseboval tako številne klasike kot tudi skladbe, ki nosijo izrazit Carlov pečat. Obetal se je torej še en zanimiv večer, ki pa je bil, nekoliko ironično glede na izbor del, bolj namenjen ljubiteljem improviziranih jamov ter inštrumentalne tehnike kot pa fanom ELP. Ker sem že pred nastopom vedel kaj lahko pričakujem nisem bil razočaran nad odsotnostjo zvoka tega najpomembnejšega elementa glasbe nesmrtnega tria. Carlov namen namreč ni poustvarjati pristnega zvoka ELP klasik temveč si raje privošči lastne, svobodne interpretacije, katerim pogosto botruje izjemno surov zvok, kateri je logična posledica tega, da so bobni v središču pozornosti, zajemajo centralno pozicijo odrske razporeditve ter si podrejajo zvok kitare in basa.
Za razliko od banda Keitha Emersona, katerega smo imeli priložnost občudovati na lanskem festivalu v Wiesnu in kjer smo bili priča tako rekoč dosledni obuditvi pristnega duha ELP, ki ga lahko pristno poustvarijo samo Emersonove klaviature, je Carl za svoj solo nastop ubral veliko trši in bol “jamovski” pristop, kjer je odsotnost bogatega zvoka večplastnih klaviatur dokaj uspešno nadomestil z basom in kitaro (ki je bolj ali manj uspešno nadomeščale številne efekte moog modularja in sinthov) v klasični postavi tria. Za pomoč na kitari in basu je Carl izbral dva nadarjena in izšolana glasbenika mlajše generacije, Stuarta Claytona na basu in Paula Bielatowicza na kitari. Zlasti slednji, ki je s svojim videzom piščeta, ki se je komaj dobro izlegel iz jajčne lupine obenem pa bliskovito drsel po lestvicah in odprašil nekaj izjemno zahtevnih solaž pri čemer je imel nad sabo izjemno težko nalogo nadomeščanja Emersonovih orgel, sinthov in mooga, je poskrbel za veliko dvignjenih obrvi in povešenih čeljusti. Kljub za njegova leta izjemni tehnični podkovanosti in hitrosti, pravemu potencialu bodočega kitarskega heroja, pa je bil njegov izrazito akademski pristop daleč od pristnega ELP zvoka in slaba popotnica za vse tiste, ki so se nadejali pristne magije 70-ih. Fante pa se je moral pri določenih izvedbah pošteno potruditi, da je ujel vsaj približno podobo tega kar je še spominjalo na izvirnika. Carl bi si lahko prav gotovo izbral tudi kakšnega veliko bolj izkušenega kitarista, če bi želel ustvariti res tisti pravi zvok vendar, kot že povedano, igra bolj za lasten špas in raje improvizira s prilagajanjem njegovemu lastnemu zvoku bobov, zato je Paul lahko dobil veliko priložnost za dokazovanje, ki mu pušča veliko odprtih vrat tudi v prihodnosti. Sam se med nastopom nisem obremenjeval s tem, da je Carl žrtvoval pravi ELP zvok, ker sem vedel kaj lahko pričakujem obenem pa me glede tega lani Emerson dodobro potešil tako, da sem lahko povsem sproščeno užival med spremljanjem nastopa. Carlov repertoar je, povsem logično, skoraj izključno slonel na materialu iz časov ELP, večinoma inštrumentalih. Odsotnost pevca je prav tako pričala o njegovi nezainteresiranosti za poustvarjanje pravega ELP vzdušja.
Na odru so se pojavili točno; se pravi ob 20:00 ter igrali točno dve uri. Ves čas nastopa so imeli izjemno oster, hard rockerski zvok pri, čemer so bobni pogosto preglasili kitaro in bas. Carl je demonstriral, da je še vedno v izvrstni formi pri čemer mu nikdar ni pošlo sape, ko je obema mladcema ves čas na avtoritativen način narekoval ritem. Med posameznimi deli pa se je večkrat tudi sprehodil pred mikrofon. Nastop so odprli na silovit način s “Peter Gunn Theme” (Works Vol. I, 1977), ki je odprašil glave vsem tistim, ki so slučajno pričakovali umirjen, jazzovski pristop. V tem razbeljenem duhu je sledil tudi “The Barbarian” s prvenca “Emerson, Lake & Palmer” (1970), ki je pognal še dodatnega vetra v jadra njihovega naelektrenega pristopa, kjer je Paulova električna kitara rezala tradiconalni zvok orgel. Carl si je nato vzel čas za prvo izmed šaljivih anekdot večera ter napovedal skladbo z albuma “Trilogy” (1972), kjer so na naslovnici narisani profili vseh treh članov skupine med katerimi je bil njegov ” tisti, ki je najlepši”. Preden se je usedel nazaj na bobnarski stolček bi skoraj zletel dol. Na to je odgovoril s spoznanjem, da gre pač za robo, ki je “made in Italy”, čemur je sledil gromek smeh publike. Sledil je še en hitri, visoko energetični polnilec “Hoedown”, kjer ponavadi Emersonove orgle zajemajo levji delež kompozicije tokrat pa je na svoj račun prišla predvsem električna kitara, kjer smo lahko videli popolni prikaz do popolnosti izšolane tehnike. Tudi z zanimivo, “zmetalizirano” izvedbo “Enemy God Dances With Black Spirits” (Works Vol. 1, 1977), v izvirniku sicer klasično delo Prokofljeva, si niso vzeli niti trenutka za predah pri čemer so pokazali tudi zelo dobro medsebojno usklajenost. Eden izmed vrhuncev nastopa je predstavljala tudi zanimiva izvedba “Trilogy” z istoimenskega albuma. Potem je Carl povedal anekdoto o “časih, ko je živel v Kaliforniji na katere sicer ne goji preveč prijetne spomine. Eden izmed takšnih bolj slikovitih dogodkov, ki jih je tedaj doživel je bilo njegovo prijateljevanje z Joejom Walshom, pevcem skupine Eagles, ki je “slovel” kot neumoren pivec in s katerim sta tedaj obšla številne lokale. Te dogodke je Carl strnil v “LA Nights” (Works Vol. 1, 1977), zanimivo mešanico jazza in bluesa, s katero so naposled le nekoliko umirili razgreto ozračje in poskrbeli za kanček ozračja nostalgije. Potem se je Carl za nekaj minut odpravil na odmor ter pobudo prepustil obema mladcema, ki ista imela svoji solo točki. Stuart je prikazal dobro obvladovanje večnamenske uporabe basa medtem, ko se je Paul do konca vživel v izvedbo osrednje melodije iz filma Čarovnik iz Oza in igranje Čmrljevega leta, kar je dopolnil z nekaterimi solažami, ki so potrdile njegov nesluten potencial. Kljub temu pa je bilo ves čas jasno kdo je osrednja “zvezda” večera in kdo so še učenci, ki se morajo še veliko naučiti preden bodo lahko lepili svoja imena na majice. Ko se je Carl spet usedel za svoj bobnarski stolček se je odločil, da je čas za konec šale in postregel še z enim vrhuncem večera v odlični izvedbi klasike “Tank” (Emerson, Lake & Palmer, 1970), njegovega prvega in verjetno najbolj znanega “solo” dela (tako kot na obeh albumih “The Works” so imeli ELP tudi na prvencu nekatere ločena, lastna dela, ki so jasno demonstrirala značilnosti in spretnosti posameznika). Čeprav je Carl priznal, da ni posebno ponosen na obe izdaji “The Works” po katerih je skupina zaradi izjemno drage turneje z orkestrom zašla v finančne škripce in začela naglo izgubljati popularnost, je napovedal “Bullfrog”, ki je njegovo najljubše delo z “Works Vol. 2” (1977). Ponovno smo lahko uživali v še eni imenitni izvedbi tega Carlovega klasičnega dela. Carl je zatem spregovoril nekaj besed o albumu na katerega je najbolj ponosen in kateri je po njegovem mnenju najboljši album njegove kariere – “Brain Salad Surgery” (1973) in s katerega so za ta večer izbrali njihovo verzijo Ginasterine klasike “Toccata”, katero so izvedli na precej shizoiden in surov način pri čemer lahko rečem, da je šlo za eno redkih izvedb večera, ki je po energičnosti celo uspela prekositi izvirnika. Po albumu na katerega je najbolj ponosen pa je Carl spregovoril še nekaj besed o “Love Beach” (1978), svojem najslabšem albumu “katerega se še danes sramuje in na katerem na naslovnici člani ELP v odpetih srajčkah pred palmami pozirajo na sladkoben način v stilu Bee Gees pri čemer je že njegov naslov pravi posmeh za prog rockovski band”. Po smehu in odobravanju teh besed s strani večine publike pa je nadaljeval, da “kljub temu, da gre za popolno polomijo, ta vsebuje tudi enega redkih svetlih trenutkov v skladbi “Canario”. V istem mahu so začeli s karibskimi takti in nadaljevali do prvega prihoda, ko je Paul nenadoma pošteno zafušal (sicer je imel že prej nekaj težav vendar jih je nekako le uspel za silo prikriti). Toda kar je bilo preveč je bilo preveč in Carl je tedaj vstal, se opravičil publiki ter povedal, da “jim nikakor ne namerava igrati sranja”. S temi besedami je pozval oba mladca, da zbistrita svoje glave in k izvedbi pristopita bolj resno. V drugo je šlo opazno bolje in energičnejše pa čeprav je Paula spet parkrat krivilo pri določenih pasažah, katerih se očitno še ni dobro naučil. Morda pa je njegovi “zmedenosti” nekoliko botrovalo dejstvo, da je bilo tedaj pred njimi izvedba najbolj zahtevnega dela koncerta. Govor je o legendarnem postapokaliptičnem epu “Tarkus” z istoimenskega albuma iz leta 1971, ki nosi prav posebno mesto v srcih vseh ljubiteljev ELP in progresivnega rocka nasploh saj gre v izvirniku za eno najveličastnejših del v povesti rock glasbe. Kdor se je v tistem trenutku nadejal zveste izvedbe te klasike je bil strahovito razočaran saj je bila oropana pravega zvoka, ki ga lahko ustvarjo samo Emersonove klaviature ter skrajšana za skoraj vse sekcije razen otvoritvene “Eruption” in zaključne “Aquatarkus”, kateri pa so pošteno razvlekli. Vseeno pa so Carl in njegova pajdaša prikazali, kako lahko tudi kitara uspešno poustvari nekatere zahtevne klaviaturske delnice, kolikor pač to dopuščajo zmožnosti, ki so na razpolago. Osebno sem bil kar zadovoljen s tem “hard rockerskim jamom”. V primerjavi z lansko, dosledno Emersonovo izvedbo, ki je vsebovala pravo magijo in je bila res pravcata “pravljica” za vse ljubitelje ELP pa je bila ta izvedba kot “grdi raček”, ki je jasno demonstrirala vse slabosti kitarskega “čudežnega dečka”. Za finale so se odločili postrežti s še eno klasiko, “Fanfare For The Common Man” (Works Vol. I, 1977) pri čemer so nasneli uvodni zvok fanfar. Tudi to je bil eden vrhuncev večera in ena izmed boljših interpretacij pri kateri pa so si ponovno privoščili nekaj improvizacij. Oba mladca sta sredi izvajanja zapustila oder in sledil je Carlov solo nastop, ki je bil resnična demonstracija vulkanske energije in prožnosti, katere mu še vedno ni zmanjkalo. Ob ponudbi raznovrstnih bobnarskih prvin s katerimi je navdušil tudi vse tiste, ki so se morda do tedaj držali kislo zaradi alternativnih verzij ELP klasik mu je v nekem trenutku iz rok padla palčka, katero pa je v hipu nadomestil z drugo. Pri tem je očitno zadel v enega izmed bobnov in si poškodoval prst (kar smo opazili po koncu koncerta, ko se zaradi možnosti infekcije ni želel rokovati). Po tem sta se mu na odru spet pridružila Paul in Stuart in skupaj so kompozicijo privedli do njenega zaključka, ki je hkrati pomenil tudi konec rednega dela nastopa.
Nismo se dolgo načakali, ko so se znova prikazali na odru, se vsem zahvalili za nepozabno vzdušje in odlično sodelovanje, ter se lotili izvajanja še ene Prokofljeve priredbe, “Romeo & Juliet” (Black Moon, 1992). Osebno bi raje videl izvedbo kakšne sekcije s “Pictures At An Exhibition” (1971), nič večje presenečenje pa ne bi predstavljala kakšna zanimiva izvedba AOR del skupine Asia, katerih pa ima Carl po obsežni turneji z omenjeno skupino gotovo že polno glavo. Za zaključek koncerta je vseeno sledilo veličastno presenčenje v izvedbi legendarne klasike Carla Orffa “Carmina Burana”, ki je ELP niso nikoli izvajali, temveč je Carlova lastna interpretacija, ki je izšla na solo koncertnem posnetku “Working Live, Vol. 2” (2004). Njegova interpretacija je kljub odsotnosti inštrumentov s tipkami izpadla odlično, ustvarila primerno magijo in požela bučen aplavz, ki je odzvanjal še dolgo po tem, ko so vsi trije zapustili oder.
Koncert je bil imenitna izkušnja za vse bobnarske pa tudi kitarske zaljubljence (čeprav nadebudnega mladca čaka še veliko dela preden bo združil akademski pristop z občutkom) kot tudi ljubitelje improvizacij. Sam lahko rečem, da sem bil s prikazanim na koncu zadovoljen saj sem se prepričal, da je bobnarska legenda tudi danes še kako živa in melje z nezmanjšano močjo pri čemer vidno uživa v lastni, pogosto zanimivi interpretaciji svoje bogate zapuščine. Vsi, ki so že pred nastopom vzeli v zakup, da Carl za razliko od Emersona ne želi ustvarjati ELP vzdušja, so morali priznati, da je bil koncert zanimiva izkušnja reanžiranja bolj ali manj znanih del v novi zvokovni podobi. V tem je Carl res popolnoma uspel. Čeprav imata z Emersonom popolnoma drugačen koncertni pristop sta oba še vedno v odlični formi in željna izzivov. Če bi se še Greg Lake, katerega pa bomo očitno v živo lahko videli le, če se bomo odpravili v London, predstavil v takšni luči, premagal svoje zadržke glede treniranja glasu pred nastopi in se premaknil od obložene mize, pa bi bila slika popolna in vse nared za veliki reunion, ki se danes, ko se danes ko je to postal nek splošen trend sploh ne zdi tako nemogoč, kot se je zdel še pred nekaj leti.
Setlista
1. Peter Gunn Theme
2. The Barbarian
3. Hoedown
4. Enemy God Dances With Black Spirits
5. Trilogy
6. LA Nights
7. Paul & Stuart solo (including The Wizard Of Oz, Flight Of The Bumblebee)
8. Tank
9. Bullfrog
10. Tocatta
11. Canario
12. Tarkus
13. Fanfare For The Common Man (including Carl solo)
—dodatek—
14. Romeo & Juliet
15. Carmina Burana
