10. mednarodno srečanje motoristov 11 – 13. Avgust 2006 in rock festival Hruševje pri Post
Kraj: Hruševje (Postojna) / Kamnolom / Slovenija
Datum koncerta: 17.08.2006
Število obiskovalcev: 1208
Cena karte: 1000
Že pride tako da kdaj vreme pošteno zagode in zameša štrene, ko ne bi smelo niti v najbolj blodnih sanjah slehernega Zemljana, vendar pa zagrizenosti in veri organizatorjev “10. Biker’s” festivala v Hruševju pri Postojni preprosto ne pride blizu prav nobena navidez še tako nepremagljiva ovira. Bil sem podrt kot “kanta”, nizek pritisk in večdnevno deževje sta mi jemala voljo do česarkoli, kar je dišalo po prestopu domačega praga. Kljub temu pa mi misel na prihod Johna Lawtona v Slovenijo ni in ni dala miru. Okrog 17.30 sem “pribrencljal” v kamnolom, kjer me je pričakal Dragan, sicer vodja skupine Outsider in “ko – organizator” festivala. Fant, ki ga kar razganja od vseh idej in ustvarjalnega zagona, predvsem pa mu ne manjka velikega srca, kar je glavno. Ta me je kar takoj popeljal do eminence – gospoda Johna Lawtona, ki se je “štabnem šotoru zakulisja” ravno pripravljal na ogrevanje oziroma tonsko probo s slovenskimi “hard rockerji” Mary Rose, katere je John izbral za spremljevalno skupino na njegovem nastopu v Hruševju. Ravno ko sva se z Draganom bližala odru je nekdo z odra jodlal komad Hocus Pocus (Focus). Je mar na odru Thijs Van Lehr? Ne, ne! To je Davorin Žorž, pevec iz skupine Firebird, ki bo skupaj ob Mary Rose sodeloval pri spremljanju odrskega nastopa legendarnega Johna Lawtona. Vreme že dolgo ni bilo tako skisano kot nocoj. Brrr… Po nekaj točkah, ki so jih odigrali fantje z Lawtonom na odru, so se mi konkretno nasršile dlake na koži, potem pa se je približal trenutek skupnega druženja ob pivu in prijetnem pogovoru v bližnji gostilni.
VOODOO: 20.30 – 21.15
Ravno “uscalo” se je! Na odru so bili Voodoo. “Pododrje” je bilo porazno prazno. Vsi prisotni so se gnetli pod plahtami dveh šotorov, lepo varno oklenjeni in vklenjeno zleknjeni ob svojem pivu. Pogled je bil sila žalosten. Kljub temu so Voodoo pritisnili na plin, odprli šov z Lynyrd Skynyrd in “vročim kolesjem” ter sladkim domom v Alabami, pač kolikor so se lahko zmotivirali ob sila neprijetnih okoliščinah, ko ti dela na odru družbo le goli dež. Ko bi bilo toliko ljudi kolikor je padlo dežnih kapelj, so verjetno takrat sanjali na odru člani Voodoo. Žal jim tudi ime ni pomagalo, da bi pričarali svetlo luno na obzorju! Voodooo so “hard rockerji” in zasedba je klasičen kvartet. Nosili so zavidljiv zvok in pokazali izreden pogum še posebej ko so se spravili na preigravanje komadov Fool For Your Lovin’ skupine Whitesnake, Highway To Hell (AC/DC) in pa Livin’ On A Prayer (Bon Jovi). Voodoo so bend, ki jih upajmo da čaka še svetla prihodnost. Jaz bi jih najprej oblekel v strupen Motley Crue “image”! A to je že moja osebna nota… Upajmo da bo kmalu tudi kaj avtorskega materiala na njihovih set listah in pa da bo bend hitro rasel naprej, tako kot tudi njegova samozavest kar s tiče odrskih nastopanj in da bo dobil zasluženo podporo vseh dobrih ljudi – domač povedano rockerjev. Le tako naprej fantje!
Voodoo set lista:
1.) Hot Wheels
2.) Proud Mary
3.) Rokerji
4.) Saturday Night
5.) Whiskey R’N’R
6.) Highway To Hell
7.) Fool For Your Lovin’
8.) Born To Be My Baby
9.) Ciganka
10.) Livin’ On A Prayer
11.) Wild Thing
—-dodatek—-
12.) Tush
OUTSIDER: 21.45 – 23.30
Sledili so razuzdani “Balkan meets the rest of Europe” hibridni rockerji Outsider, ki so se odločili, da bodo spravili ljudi vseeno izpod šotorskih platen pod deževno nebo, kajti nastop so pričeli v naglo opazno višji predstavi od njihovih predhodnikov. Tudi z slovenskim ušesom bolj domačimi – balkanskimi melodijami, začenši z A i ti me iznevjeri skupine Bijelo Dugme. Kar je sila godilo je bil sproščen nastop njihovega frontmana Miškota, kot je Draganovo delovno ime. Ta je brez zavor stresal šale in se prijetno norčeval iz raje, ki je še vedno iz varne razdalje posvečala več pozornosti pivu in pleskavicam ter se čvrsto oklepala svojih krigel. No svoj posebni repertoar je prispeval tudi kitarist Žika, kateremu je v navalu besa in silne energije razneslo kitarsko struno, kar so fantje s pridom spretno izkoristili svojemu nastopu v prid in se ponorčevali na svoj račun, kar je pomenilo da imajo odrsko igro resnično v mezincu. Miško je pokazal kaj pravzaprav manjka frontmanom slovenskih skupin. Več poguma! Miško je počastil prvih šest udeležencev, ki so se znašli ob ograji (v prvi in hkrati zadnji vrsti) pod odrom, tako da je vsakomur plačal veliko pivo. Fantje so “sprašili” tudi dva sila duhovita komada izpod svoje lastne licence in sicer Špela in Hej, nek se čuje, a publika je prvič pokazala več zanimanja za glasbo, ki se je širila iz odra, ko je zaslišala uvodni takt skladbe Ne spavaj mala moja (Bijelo Dugme). Ljudi se je preko koncerta pod odrom le nabralo okrog 100, nasploh pa se jim je zmešalo ob klasikah Divljih Jagod Kap po kap ter Motori. Verjetno zelo navdahnjeni nad nedavnim nastopom Whitesnake v Ljubljani, so se Outsider presenetljivo lotili tudi Deep Purple skladbe Soldier Of Fortune. Ker so Delirium svoj nastop odpovedali, čeprav so se pojavili v Hruševju, so tako Outsider lahko napadali oder sedaj za celo uro in tričetrt naslednje. Tako so zapolnili svoj že davno prevoženi repertoar z nekaj skritimi aduti, ki so jih potegnili izza rokava kot denimo Smoke On The Water (Deep Purple) in Bandiera rossa (Pankrti). Skratka reperotar je bil zmes vsega kar si lahko želiš in Outsider so bili pač pravšnji izbor deževnega dne, saj se je ob narekovanju njihovega tempa marsikdo spozabil, da ga moči dež in se prepustil rajanju pod odrom. Uigran nastop in kot povedano! Med vsemi na odru je daleč po igri prednjačil Miško, ki se je izkazal za rojenega vodjo skupine – pevca, ki je brcal na odru prav za vse ostale člane benda skupaj. Samozavestno, brez zavor in brez slehernega strahu, zlasti pa je uničeval z glasom še posebej v imitaciji vokalov Bijelo Dugme, kjer je bil preprosto nezgrešljiv. Popolnoma prepričljivo in vsega zavidanja vreden nastop!
JOHN LAWTON & MARY ROSE: 00.00 – 01.15
Legendarni pevec Uriah Heep je prispel z letalom že dan prej. Z Mary Rose so en dan prej tako odigrali vsega eno uskladitveno vajo. John je poslal predhodno po pošti notna črtovja fantom ter jim, kot je dejal v šali, tako podelil domačo nalogo. Mary Rose so se pridno lotili materiala velikih Uriah Heep. Da bom videl Lawtona v Hruševju? Niti v sanjah si nisem upal pomisliti. Pa čeprav je enkrat že bil v Hruševju in znova ga je hotel ustaviti ta dež. Prekleti dež. Kakšna škoda za odličnost skupin in za njihovo koncertiranje, kajti žurček bi bil resničen tisto pravi, saj je priredb kar mrgolelo. Bilo jih je toliko, da so se celo podvajale! Sedaj nam je Lawton priskrbel kar deset priredb Uriah Heep. Hja deset? Vsekakor je možakar skrajšal svoj koncertni nastop. Enostavno je bilo premalo ljudi in pozna ura. Tako sta izpadli iz set liste denimo Lady In Black ter Look At Yourself, ki smo jima lahko prisluhnili med “tonsko probo”. No Lawton in Mary Rose so odprli svoj set sanjsko. S Hanging Tree (“Firefly”, 1977), enim najbolj intenzivnih komadov kar se atmosfere tiče izmed vsega materiala, ki ga je Lawton pel za Urah Heep. Precej je presenetil z vključitvijo Stealin’ vendar pa, kot vemo, Lawtona v najgloblji osnovi, pač privlači blues in tega “feela” je v Stealin’ na pretek. Fantje so delovali z Lawtonom odlično, kaj odlično – bravurozno, kar je potrjevalo njihovo vrhunskost in pa nedvomno preprosto dejstvo, da so rojeni za rock in roll! Potem spet napad trše branže z I’m Alive (“Fallen Angel”, 1978) kjer so znova zarjovele Davorjeve Hammondke v družnem kitarskem riffu Ekija. Občutek za melodijo imajo Mary Rose več kot očitno v krvi. Bend je umiril situacijo z The Wizard (“Demons And Wizards”, 1972), potem pa znova udaril v višji prestavi z zmetalizirano Free N’ Easy (“Innocent Victim”, 1978). Nato so nas znova zapeljali z romantično balado Come Back To Me (“Fallen Angel”, 1978), skladbo ki poleg Free Me verjetno najlepše okarakterizira Johna Lawtona kot rock pevca, oziroma pevca Uriah Heep. No in potem je bil do konca le še “rock”. Torej Sympathy (“Firefly”, 1977) in pa naprej Easy Livin’ (“Demonds And Wizards”, 1972), kjer je narodu – 300 ljudem pod odrom končno “zadogajalo” kot se šika. Zanimivo, da ga je Davor odprl kot uvodni del albuma Uriah Heep “Live” (1973), vendar z razliko, da gredo tam Uriah Heep v Sunrise, kar sem tudi sam sprva pomislil, da se bo zgodilo tudi tu v Hruševju. No, pa se je iz tega vsega hudega pričakovanja izcimil (“le”) Easy Livin’. Za (prehiter) konec regularnega dela je John ponudil občinstvu Free Me (“Innocent Victim”, 1978). Skupina pa ga je nalašč trše odžagala. Torej, preoblečeni Free Me, John pa je pustil refren odpeti maloštevilnemu občinstvu, ki pa je vneto sodelovalo. V dodatku je bend začel z uničujočim apokaliptičnim riffom. Gypsy seveda (“Very Eavy… Very Umble”, 1970). Uvod je bil originalen kot s studijske “Heep” plošče! Takšnega Uriah Heep na koncertih že dolgo ne igrajo, pač pa preskočijo naravnost na glavni motiv skladbe. V srednjem psihadeličnem instrumentalnem delu, je Lawton namenil nekaj minut Davorju, tako da je maestro lahko še enkrat več pokazal kako se streže Hammond orglam in opozoril, da ga pač ni v Sloveniji razen njega, ki bi tako spretno obvladal klasičen “rock” zvok orgel. Ob tem si je privoščil tudi nekaj Emersonovega glamourja, tako da je zabodel nož v tipke in pustil teči zvok za nekaj trenutkov, dokler ga ni izvlekel. Gypsy je bila razpotegnjena in vroča. Videlo se je, da so Mary Rose še vedno za vročo akcijo, a John je imel dovolj nastopanja in se odločno prezgodaj poslovil od publike.
John je dokazal, da se navkljub trem desetletjem, ki ga letno bremenijo, odkar je pel zadnjič z Uriah Heep, drži na zavidanja vredni ravni. Kjerkoli se je znašel na preizkušnji, da bi se moral z glasom dvigniti v nič več dostopne (ali manj dostopne) višave, je spretno prekrmaril zadevo z prirojenim občutkom za “soul” improvizacijo in se tako akrobatsko izvil morebitnim neprijetnostim. In tako so napake med nastopom odpadle. Sicer pa je bil John standarden, ampak njegov svojski vokal! Nekajkrat smo intenzivno lahko začutili tisto magijo, ki jo je John tako učinkovito vnašal v Uriah Heep, tudi na festivalu v Hruševju. Mary Rose so odlično in odločno poskočno prestali preizkušnjo! Seveda pa ne smemo pozabiti na spremljevalnega pevca, ki je kril Lawtona. To je bil sicer pevec slovenske hard rock skupine Firebird Davorin Žorž, ki je kar preskromno sprejemal pohvale Johna Lawtona za svoj odličen doprinos. Skratka vse. Od tega, da sta si Davorin in Eki uspešno nadela velike čevlje Hensleya in Boxa, do razposajene ritem linije jazzersko navitega bobnanja Jureta in vročenogega basiranja Mitje Kobala, uspeh preprosto ni mogel izostati. Lawton je bil vidno navdušen nad svojo ekipo. Kot rečeno! Kratek, a jedrnat nastop legende. Dobili smo Uriah Heep Lawton era ravno za bežen, a pregrešen posladek. Potiho sem pričakoval presenečenje v slogu skladbe Firefly (“Firefly”, 1977) ali Been Away Too Long (“Firefly”, 1977), no a tudi Hanging Tree, I’m Alive ali Sympathy nikakor niso od muh, medtem ko sta bili Free N’ Easy in Free Me nekako pričakovane skladbe. Upajmo da bomo Mary Rose in legendarnega Johna Lawtona lahko še kdaj spremljali v živo skupaj in da se bodo skupaj lotili kakega ambicioznega projekta, ki bi pomagal pošteno oživeti in zagnati kulturo klasičnih pristopov v hard rocku in proto prog/hard rocku v Sloveniji. Naj si bodem moker in premražen do kosti, nikakor si ne bi odpustil, da bi tega večera ostal doma. V upanju torej, da je iskra med Mary Rose in Lawtonom preskočila!
John Lawton & Mary Rose set lista:
1.) Intro
2.) Hanging Tree
3.) Stealin’
4.) I’m Alive
5.) The Wizard
6.) Free N’ Easy
7.) Come Back To Me
8.) Sympathy
9.) Easy Livin’
10.) Free Me
—dodatek—
11.) Gypsy
Sledil je “striptease”. Do naz’ga, kaj pa! Menim da veste kaj to je, zato se ne bi tukaj spuščali v detajle, čeprav bi bilo, oziroma je, takšnih situacijah spuščanje v detajle vselej sila razburljivo.V tem času sem se spravil po pleskavico, kajti z lahkoto sem dobil stol pod šotorom, dežju navkljub. A kaj ko je bila pleskavica surova, ostudna koščka kruha pa popolnoma presušena. Bljak. Saj tu servirajo strankam pomije ali pa smeti! Vendar sem bil sestradan kot pes, sploh pa je svoje naredilo pivo, ki je teklo v potokih tega večera. Škoda da se nisem takrat znašel v vlogi nadzorne službe!
MARY ROSE: 2.00 – 3.00
Mary Rose še enkrat, v svojem solo nastopu! Za razliko od Johna Lawtona, ki je že veselo “drnjohal” v hotelu ter bil v sanjah nekje daleč preko kanala La Manche, so bili pobje Mary Rose še prekleto živahni. To pot so udarili na polno in to v popolni postavi. Na odru je bil pevec Žak in Mary Rose so nadoknadili tisto, za kar so bili “prikrajšani” z Lawtonom. Skratka sedaj so lahko še enkrat dodobra ogreli svoje kosti in izbruhali vso svojo preostalo hard rockersko energijo, ki ej pač v dobri uri z Lawtonom niso mogli. Igrali so svoj avtorski material Strah, Izgubljen, Krivda, Najdražja, pozabili pa niso na povsem novo skladbo Sam, katerga mp3 si lahko poslušate tudi preko uradne spletne strani skupine, svoj koncert pa so zaključili s komadom Kralj. Vmes so vtaknili nekaj vročih reči, ki so dodatno razgrele sedaj že dodobra opotekajoče se dvonožce, ki pa niso pozabili noreti. Noreti dostojno težkim vremenskim razmeram. Presenečenje z Vertigo skupine U2, katere pa je bil v prvi vrsti namen podžgati publiko, saj je le ta (pre)obsedena še danes z vso slavo U2. Mary Rose so tu uspeli zbezati iz ljudstva več kravala, čisto zmagoslavje pa so poželi z enkratno izvedbo Don’t Break My Heart Again (Whitesnake), kjer so pač potrdili kaj pomeni prava kemija v skupini in dragocene izkušnje v glasbenem biznisu. Nadalje so podžigali ljudi tudi z Deep Purple, ki so jih preprosto odigrali v piko podobno, zahvaljujoč Davorjevemu veličastnem Hammondu. Tega so prelili v Black Night in ljudem se je še kar naprej veselo “trenalo”. Poleg tega so vrinili na set listo tudi Easy Livin’, ki so jo tako tokrat ponovili, a z Žakom na vokalu in ne z Lawtonom. Zanimivo bi bilo da bi Mary Rose poklicali za to priložnost na oder posebnega gosta, denimo Johna Lawtona. No očitno je bilo časa še dovolj na razpolago in skupina je vključila tudi skladbo Motori (Divlje Jagode), ki je bil maksimalno vražji in strupen v njihovih rokah. Mary Rose premorejo pravšnjo kemijo! Virtuoznost in občutek za melodijo sta jima domača, predvsem pa pristopajo kompaktno in samozavestno, brez popuščanja v izvedbi, katere kvaliteta je na visokem nivoju. Z eksplozivnim Žakovim vokalom. Močnim ultramelodičnim in to velja tudi za najvišje lege! Seveda bi bilo lepo videti skupino sedaj za hitro primerjavo, na koncertu sredi jasne noči, brez kapljice dežja, kar velja tudi za cel seznam nastopajočih, pa vendar… Mary Rose so se še enkrat več potrudili in sila korektno izvedli svoj repertoar. Očitno se “hard rock” v Sloveniji dviga,… Ponovna združitev skupine Buldožer, cel kup mladih skupin s postojnskega konca…. Ni vrag, da se tehtnica ne obrne tudi v Sloveniji v prid zdravega mainstreamovskega okusa…
Mary Rose set lista:
1.) Strah
2.) Izgubljen
3.) Hard To Handle
4.) Vertigo
5.) Krivda
6.) Najdražja
7.) Don’t Break My Heart Again
8.) Smoke On The Water
9.) Black Night
10.) Easy Livin’
11.) Motori
12.) Sam
13.) Kralj
ROCK SHOCK: 3.20 – 4.05
Najbolj nehvaležna vloga je pripadla mladim Rock Shock z dežele cvička. Pred kratkim so naredili menjavo, ki zna v prihodnosti pomeniti tudi slogovni odklon. Bomo videli. V skupini je sedaj klaviaturist, odpadel pa je eden od obeh kitaristov. In kot takšna se je njihova postava praktično prvič predstavila ravno na odru v Hruševju. Presenetili so me! Morda je za melodični hard rock pristop, ki ga gojijo nerodno pričeli koncert z Enter Sandman. Ne razumite napak, češ da ga ne znajo igrati. Tudi za Motorhead niso rojeni, če veste kaj želim povedati. Preveč lepo igrajo, da bi igrali Metallica-o. Premalo strupa v vokalu! Vendar pa so uspeli opozoriti ljudi na festivalu, da so Rock Shock zavzeli oder. In če ne že z Enter Sandman, pa definitvno z naslednjo skladbo in sicer It’s My Life (Bon Jovi), ki je stekla mnogo bolj gladko skozi prste fantov! Kitarist je takoj opozoril da gre za izredno talentirano mlado nadebudno bitje, ki se rado spogleduje z kitarskimi virtuozi tipa Gary Moore. Fant ima lep občutek za R & B solistične finte, predvsem pa je odlično tehnično podkovan! Iz malega raste veliko! Temelji so sila nadebudni! Fantje so uspeli. Zahvaljujoč repertoarju ki je bil sestavljen izključno iz priredb (izmed njihovega avtorskega materiala se je na seznamu skladb znašla le Ne poznam te), so bile tu same kultne hitovske uspešnice kot denimo I Love Rock N’ Roll (Joan Jett), Speed (Billy Idol), Proud Mary (CCR), Walking By Myself (Gary More), Tush (ZZ Top) in zaključek z Knocking On Heavens Door (Bob Dylan). Rock Shock je uspelo tisto v kar sem dvomil. Zadržali so pod odrom ljudi, ki so pred tem spremljali Mary Rose. Zahvaljujoč vročemu repertoarju, odličnemu igranju in prekrasnemu dejstvu, da je za nekaj ur prenehalo deževati, je koncert ORck Shock sila lepo uspel. Ob tako navdahnjenih mladih skupinah kot so Rock Shock, se za prihodnost odličnega “hard rocka” v Sloveniji očitno ne bo treba bati.
Rock Shock set lista:
1. Enter Sandman
2. It’s My Life
3. I Love Rock N’ Roll
4. Ne poznam te
5. Long Train Runnin
6. Speed
7. Proud Mary
8. Walking By Myself
9. Tush
10. Knocking On Heaven’s Door
Ura je odbila štiri! Festivala je bilo v koncertnem smislu konec. Zbit kot “makaron” sem se odvlekel do avta in se zleknil v stol, kjer sem razmišljal ali naj padem v spanec ali naj peljem v Ljubljano? Drugega kot resničnih pohval za požrtvovalnost, odlično organizacijo in sprejem s strani organizatorjev, je bila tako polna mera! To je najmanj kar lahko rečem. Kljub nesrečnemu dežju, ki nas je neusmiljeno pral, je prav vsakdo na festivalu lahko rajal po mili volji. Dobil je odlično porcijo “rock and roll-a” v glavo. Prekrasen večer, kjer je mrgolelo priredb žlahtnih hitov in “evergreenov”, ki so bili v veliki večini odlično odigrani. Zapletov z zvokom ni bilo med festivalom drugega dne in skupine so dale od sebe, glede na zunanje dejavnike, svoj delovno odrski maksimum. Pač tu so dejavniki ki jih je treba upoštevati. Prvi je slabo vreme, ki je recimo nagnal Delirium domov, medtem ko so vsi ostali bendi kleno stisnili zobovja in gotovo prav nikomur ni bilo žal, da se je tiste noči mudil na “10. Biker’s Festivalu” v Hruševju pri Postojni, kjer je treskalo kot se za tovrsten festival spodobi Se vidimo znova drugo leto!
Setlista
JOHN LAWTON & MARY ROSE MARY ROSE ROCK SHOCK OUTSIDER VOODOO
Galerija slik
