Avtor: Rok Klemše
Kraj: Gala hala, Ljubljana
Datum koncerta: 19.03.2009
Število obiskovalcev: 150
Cena karte: 10€
Metal je bil vedno neverjetno povezana scena. Prav tako kot je pomembna že sama glasba, je pomembno tudi druženje pod odrom, kolegialnost, prijateljstvo, srčno podpiranje bendov in včasih že skoraj fanatično fenovstvo, nenazadnje pa je pomembna tudi kolegialnost med bendi. Še posebno na “manjši” (a majhno je lahko še kako veliko!) sceni kot je slovenska. V takem duhu je bil organiziran festival Metal United s štirimi nastopajočimi bendi in pod gateparajočim naslovom Lepote Slovenije predstavljajo… sploh ob pogledu na plakat s katerega so bolščali manekenski lepotci Milan Krušič (Lene Kosti), Easy Mucy (Sarcasm) in Gregor “Master of Disaster” Čulk ml. (Interceptor). Lepši, ali bolje, ne tako “grd” del so predstavljali jurišniki slovenskega heavy metala Metalsteel, Lene kosti, ki se festivala niso mogle udeležiti pa so zamenjali prvaki slovenskega progresivnega metala, Chaosstar.
Na oder so točno ob napovedanem času, petnajst čez deveto, stopili veterani slovenskega thrash metala Sarcasm, ki so z začetkom thrashiranja, ki sega v leto 1987, verjetno celo prvi predstavniki tega žanra na naših tleh. Sarcasm so pod vodstvom Mucyja v obveznem pokrivalu suvereno zakorakali v tričetrt ure dolg set, ki so ga precej uspešno zapolnili s komadi z vseh štirih plošč. Žal pa so na odru fantje z izjemo relativno karizmatičnega frontmana Mucyja in legendarnega kitarista Aleša Blaznika, ki na odru vidno uživa, precej statični. Kakor je pri novejših zadevah podobno statična publika… Čeprav fantje odigrajo korektno in glede na novega bobnarja Dimeta, ki je svojo nalogo mimogrede opravil odlično, tudi izredno uigrano pa jim žal ne uspe povsem pričarati tiste old-school thrash energije in atmosfere. Če ne vžgejo komadi kot so Litr na mizo, Žena, Terrorist ali Fastest Man Alive pa v živo še vedno do kosti zarežejo klasike Crematory, Thrash Tonight ali Dej mi/Sarcasm.
Po hitrih petnajstih minutah so na odru že stali zastavonoše slovenskega heavy metala, Metalsteel. Ko so še kot “smrkavci” izdali svojo prvo ploščo Usoda, ni nihče verjel, da se bodo obdržali, še manj pa da se bodo prelevili v odlične glasbenike, ki izdajajo ploščo za kvalitetno ploščo. Metalsteel so tako danes, po desetih letih obstoja, eden najbolj spoštovanih in najbolj aktivnih zasedb na naših tleh. To, da so dekle in fantje v tem času po dolgem in počez obredli slovenske odre se jim močno pozna, saj so na odru povsem uigrani, suvereni in brezkompromisni. Beny je dober frontman, ki poleg dobrega a la Kai Hansen vokala obvlada tudi vmesne nagovore in koketiranje s publiko, zlahka pa mu letijo prsti po strunah. Z Rokom, ki je neverjetno energičen kitarist tvorita fantastičen dvojec, ki si lepo podaja učinkovite riffe in supersonične solaže. V ospredju je brez dvoma tudi karizmatični Matej “Ace of Bass” Sušnik, ki obvladuje vseh pet strun svojega basa z odličnimi, dinamičnimi, razgibanimi in groovy bas linijami, Daša za baterijo pa po opni udari brez usmiljenja. Metalsteel s himničnimi klasikami kot sta Novi svet in Heavy Metal is Our Religion ter komadi z aktualne plošče Bad in Bed kot sta White Circle in Heavy Metal Girls zlahka ustvarijo pristno povezavo s publiko in energično heavy metal atmosfero.
Čez novih petnajst minut so po zloveščem intru na oder bučno stopili kultni domači metalci, graveyard metal zasedba Interceptor. Brez usmiljenja, pokol se je začel kar s kultno Fade. Čeprav so bili fantje v odlični formi se je nekaj mesečna odsotnost z odrov poznala, saj je bilo nekaj neuigranosti, negotovosti in nekaj manjših “fušov”, a Interceptor so v živo kot pehotna mina. Ko stopijo na oder, eksplodirajo v vse smeri! Sploh nezgrešljivi in nepozabni Čule, ki je enega za drugim nizal korektno odkruljene komade – Mors Victrix, Blato, Puške namesto kruha, cover kultnih Epidemic Zone, Zadnja žrtev in Sepultura klasike Inner Self. Manjši minus leti na predvidljivo setlisto, ki jo Interceptor več ali manj enako igrajo že vse od reuniona, tako da je redkeje slišana Pedofil predstavljala lepo popestritev, ne pa bi bilo napačno slišati tudi kakšen komad več z albuma The Beginning in Fade. Žal je bilo vsakemu bendu namenjenih 45 minut in tako je moral Čule tudi zaključno presenečenje v obliki Pomarančine klasike Goba zla le na pol zrecitirati.
Četrt čez polnoči pa so kot zadnji na oder Gale hale stopili še Chaosstar, ki so si zamenjavo za Lene kosti prislužili zaradi nedavno izdanega izjemnega prvenca Lifetime. Tudi tokrat je bil album odigran skoraj v celoti in fantom se prav zares pozna neumorno koncertiranje v zadnjih nekaj mesecih. Vedno bolj so uigrani in morda je bil to celo njihov najboljši nastop do sedaj. Vasjine in Juretove kitarske linije v živo blestijo brez primere, ritem naveza Dare/Primož pa je eksekucijsko rušilna in natančna. Komadi z albuma so Devil’s Whisper, Hurricanes of Madness in On My Way so v živo bombastični, pompozni in natančno odigrani, češnjo na smetani pa brez dvoma predstavlja nepozabni, nadzemeljski, štirinajstminutni ep Lifetime, ki gotovo predstavlja enega najboljših trenutkov zgodovine slovenskega metala. Tričetrt ure so Chaosstar začinili z Judas Priest rušilcem Painkiller in v luči trenutnih koncertov AC/DC klasiko You Shook Me All Night Long.
Taki koncerti še kako dobro dokažejo, da je slovenska metal scena “United”. In kako bi lahko bolje zaključil kot z besedami Roba Halforda: “United, united, united we stand!”
Fotografije: Miha Mally
Galerija slik
