Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Skwhat / Sisak / Hrvaška
Datum koncerta: 10.04.2009
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 75,00HRK
Quo Vadis veljajo v svoji domovini, Kanadi, za enega najbolj spoštovanih bendov, prav tak status pa imajo v žanru tehničnega death metala. Leta 2004 so izdali genialni album Defiant Imagination in ko se je že zdelo, da se bendu po desetletni karieri končno obetajo svetlejši časi je lani šokirala novica, da bend zapuščajo brilijantni bobnar Yanic Bercier, karizmatični vokalist Stephane Pare in sicer session, a odlični basist Dominic Lapointe. Vsemu skupaj pa so sledile še zdravstvene težave masterminda benda kitarista Barta. A Quo Vadis ostajajo trdni, vztrajni in trmasti! Z novo postavo so odšli na krajšo evropsko turnejo … And Who Prays For Satan?, z njo pa so se ustavili tudi v hrvaškem mestecu Sisak, v klubu Skwhat.
Kot prvi so na oder stopili domačini Gebiss Destroyer, ki igrajo nekakšno mešanico grinda ter death in black metala. Fantje so svoje pol ure odžagali kot se spodobi pa čeprav ne prinašajo prav nobenih novih prijemov v zvrsti, ki jo igrajo, na trenutke pa zvenijo kot precej povprečna kopija kakšnih Brutal Truth. Dva kruljača svojo nalogo opravita konkretno, bobni so precej dinamični in rušilni, kitarske linije pa žal precej nezanimive in izpete, še kako pa se sliši odstonost bas kitare. Gebiss Destroyer so kljub temu na odru nastopili brezkompromisno in energično, in jasno dobili precej dobro podporo sicer maloštevilčne publike.
Naslednja je oder zasedla eksperimentalna/tehnična death metal zasedba Avicularia iz sosednjega mestega Velika Gorica. Prav danes so fantje izdali svoj prvenec Born to Be Vile, z njega so tudi v Sisaku odigrali nekaj komadov, dobre pol ure dolg nastop pa so bojda posneli tudi za bodoči live EP. Avicularia so v stilu “take no prisoners” zmasakrirali Skwhat s tehničnim death metalom na katerega so vplivali predvsem bendi kot so Immolation, Gorguts, Origin in Necrophagist. Kitarista in vokalista Igor in Domagoj sta iz sebe stisnila zadnje atome moči in dominirala tako z brutalnimi vokali kot precej eksperimentalnimi kitarskimi linijami. Te so zaradi slabšega ozvočenja žal izpadle precej zamolklo in zamazano, a sliši se, da imajo fantje velik potencial, res pa je da jim še manjka nekaj kilometrine in precj več samosvojosti in originalnosti. Jedro glasbe Avicularie gradijo dolge inštrumentalne pasaže v katerih si duška dajeta tako oba kitarista, kot precej statični basist, izrvstno pa svojo nalogo opravi živalski bobnar poln odličnih idej in pestrih prehodov.
Končno pa smo okrog enajstih dočakali še kanadske tehnične (melodične) death metal prvake Quo Vadis. Potem ko so se sami uglasili in pripravili oder so se ugasnile luči, nastopil je za Quo Vadis že običajni pompozni, simfonični uvod, nato pa takoj šus s fenomenalnim rušilcem Silence Calls the Storm z albuma Defiant Imagination. Žal je prav pri tej neverjetni, petminutni minimojstrovini tehničnega death metala precej ponagajal zvok z nadležnim piskanje, a tudi to ni spremenilo dejstva, da se Quo Vadis vračajo v odlični formi. Nova postava je že odlično uigrana in kljub manjšim napakam in mnogim skeptikom (vključno z menoj), Quo Vadis še naprej delujejo kot dobro naoljena mašina. Največ bojazni je bilo prav glede mesta bobnarja, saj enega najboljših in najbolj podcenjenih bobnarjev v metalu Yanica Berciera ni prav mačji kašelj zamenjati. No, Patrice Hamelin (Martyr) je kljub dvomu na začetku svojo nalogo opravil fantastično in na tako odbobnan koncert bi bil ponosen tudi Yanic. Patricu so kot za stavo noge šibale po dvojni stopalki, brez usmiljenja je tolkel po prehodnih bobnih in niti malo ni pozabil na “trademark” Quo Vadis rabo činel, ki je Yanicovo bobnanje naredilo za tako prepoznavno. Druga bojazen je bilo mesto basista, saj je nehumano dobre bas linije na zadnjem albumu odigral nihče drug kot bog metal basistov Steve DiGiorgio, v živo pa je bas naloge prav tako dobro opravljal Dominic “Forest” Lapointe. Bartu ni bilo potrebno iskati prav dolgo, saj je novega “basista” našel v lastnem bendu. Na mesto basistke je tako stopila Roxanne Constantine, ki je bendu že pomagala kot klaviaturistka, “kriva” pa je tudi za klasične vložke na albumu Defiant Imagination. Da je Roxanne basistka kot se šika je dokazala že takoj na začetku, saj je zahtevne bas linije obvladovala kot za šalo. Kitariska dvojica svojo nalogo, jasno, opravi spektakularno, “with flying colours”, fantastiči riffi si sledijo eden za drugim, izvenzemeljsko dobre solaže pa si Marc-Andre Gingras in mastermind benda Bart Frydrychowicz podajata kot žogico za namizni tenis. Poleg ubijalsko dobrega zvoka pa je Bart kljub temu, da mu je od kolen ostalo še bore malo originalnega (bend je nekaj mesecev počival zaradi njegovih operacij na kolenih v katere so mu vstavili lep kos železja) in šepa kot star vojak, na odru da vse od sebe. Čupa, se dere in se s kitaro praktično zvrne v prvo vrsto. Bolj pristnega kontakta s publiko že skoraj ne doživiš. Nenazadnje pa je tu še novi vokalist Trevor Birnie, ki je zamenjal odličnega Stephana Pareja. Žal prav pri novem vokalu zasedba nekoliko klecne, saj je Trevor, ne nujno slabši, gotovo pa precej drugačen vokal kot Stephane. Tako mu je že uvodni 17 sekundni growl v Silence Calls the Storm povzročil nevšečnosti in ga je tako odkrulil v dveh delih. Tudi sicer Trevor še ni privajen hitro odpetih linije, ki jih nemalokrat pogoltne, vokal pa pogosto meša z globljim growlom in višjimi, skoraj grindovskimi kriki. Z vokalnega stališča je Trevor tako precejšnje razočaranje, upajmo, da se še ogreva, vsekakor pa vlogo frontmana opravi odlično, saj s publiko vzpostavi pristen in energičen kontakt, s komadom Tunnel Effect pa mu je z Bartovo pomočjo uspelo ustvariti celo “wall of death”. Dvorana sta razdelila na Zagreb (tam so igrali dan prej) in Split (tam so igrali dan kasneje) ter s šusom v komad ustvarila pravi kaos pod odrom. O setlisti ne gre izgubljati besed, saj so v uri in petnajst nanizali best-of šopek komadov s treh studijskih albumov, ve celoti pa so odigrali Defiant Imagination. Naj gre za rušilce s tega albuma tipa Break the Cycle, Fate’s Descent posvečen Chucku Schuldinerju, starejše klasike kot so neverjetni On the Shores of Ithaka, Absolution in Hunter/Killer ali pa mid tempo mojstrovine kot je Dead Man’s Diary, pri katerem blesti Roxannino basiranje, Quo Vadis ne zgrešijo. Če je bila usoda benda še pred nekaj meseci na rahlo majavih temeljih se Quo Vadis vračajo močni, in če dekle in fantje pred komaj stoglavo publiko v Skwhatu igrajo kot, da bi imeli pred seboj tisočpetsto glavo množico z DVDja Defiant Indoctrination, se za prihodnost benda ni bati!
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
Quo Vadis: 1.Silence Calls the Storm 2.Absolution 3.Break the Cycle 4.In Contempt 5.On the Shores of Ithaka 6.Tunnel Effect 7.Hunter/Killer 8.Fate’s Descent 9.Dead Man’s Diary 10.To the Bitter End 11.Point of No Return: Mute Requiem 12.Legions of the Betrayed
Galerija slik
