Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Orto bar / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 10.04.2009
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 10.00€
Avtomobili in njihov nastop na letošnjem Ortofestu je sodil med tiste, tako rekoč obvezne obiske. Njihov glasbeni opus zaseda namreč v slovenski rock in popularni glasbi posebno mesto. Zasedba Avtomobilov je danes sestavljena iz sledečih članov: Mirko Vuksanovič (klaviature, spremljevalni vokal), Marko Vuksanovič (vokal), Boštjan Andrejc – Buši (kitara, spremljevalni vokal), David Šuligoj (bas kitara) in Marko Lasič (bobni).
Na prizorišču se je zbralo kar lepo število radovednežev, na oko kakih 100, ki jih je skupina uvodoma pozdravila kar s skladbo prvenca “Mjesec je opet pun” (1984) Ona nosi uniformu. Tej je sledila takojšnja triada skladb zadnjega studijskega albuma “Mesta železniških postaj” (April, Gorica, Prihaja moj dan), množica pa je bučno oživela ob večno zimzeleno “ponarodeli” Drugačno nebo, kar je Skozi leta le nadgradila. Vsekakor je skupina v svojem opusu spisala nekaj zares odličnih skladb, ki se pohvalijo z izredno lahkotno rockovsko privlačnostjo in s koncertnim repertoarjem tako Avtomobili nikakor ne morejo zatajiti. Zavzeli so lastno glasbeno nišo, udejanjili prepoznavnost, vdahnili svojim delom poseben pečat. Vsekakor ne moremo zaobiti najpomembnejšega med njimi. To je topel, žametasti srednje do nižje intonirani vokal Marka Vuksanoviča, ki s svojim pristopom tudi v današnjem času uspešno negira rek, češ, da so Primorci vedno veseli in nasmejani. Marko, vnaša pristni dotik tesnobe, žalosti, srce je skoraj obvezno vsaj malenkost ranjeno… In ta občutek se razširja nad celo skupino. Za vselej s soncem obsijane Novogoričane dokaj netipično, ali pač (razsvetlite me)?
Fantje delujejo na odru zelo rutinirano, za njimi je enormna kilometrina, težko jih karkoli iztiri, težko karkoli preseneti. Velja tudi obratno. Težko te iztirijo ali presenetijo. Markova statična igra za mikrofonom nekako že kar simbolizira Avtomobile, pa čeprav bi mu človek privoščil z veseljem kakšno kapljico poživila, da ga predrami in požene v stanje višje kinetične odzivnosti za mikrofonom. Zvok med samim nastopom je bil na nivoju, posamezni instrumenti so sobivali v zglednem ravnovesju. Pričakoval sem nekaj več živahnosti in dinamičnosti v samem zvoku kitare, ki je delovala na trenutke “pretanko” in podrejeno v zvočni sliki. No ravno ta “šlampasti” zvok kitare je nekako bil osnovni krivec, da se denimo skladba kot je Ljubezen ne stanuje tu, ni razmahnila v vsem svojem sijaju, ki ga kot kompozicija tako suvereno zavzame. V refrenu je bilo na primer v tej skladbi pogrešati preskok atmosfere na višji nivo, ki ga relacija medsebojne komunikacije klaviature – kitarski riff, nikakor ni uspela pričarati. Podoben problem npr. v skladbi Drugačno nebo ali Enkrat v življenju. To je tudi eden od temeljnih pokazateljev, kako težko je nadomestiti značaj kitarskega igranja Alana Jakina.
Sicer se človek nima nad čim pritoževati. Legende slovenske rock glasbe, človek jih lahko označi tudi za eno najimenitnejših rock skupin, ki jih je dala Slovenija v osemdesetih, so pričarale tisti edinstveni moment, ko se pojavijo na odru in ki jih signifikantno oddaljuje od katerekoli druge skupine. Bili so preprosto povedano Avtomobili in ponudili prisotnim zadostno mero trenutkov sobotne potešitve in odklopa skozi uro in pol. Nostalgija in vonj po brezbrižnih osemdesetih sta torej znova družno prevevala Orto Bar!
Upajmo le da fantje niso zaspali ali odtavali v rutino vsakdana pregloboko, kar bi bilo glede na njihove EMŠO številke logično in opravičljivo, pa vseeno. Čakanje na novi album, novih 6. let, bi bila vseeno kar malo predolga doba.
Setlista
1. Ona nosi uniformu
2. April
3. Prihaja moj dan
4. Gorica
5. Drugačno nebo
6. Skozi leta
7. Pot domov
8. Enkrat v življenju
9. Proti luni
10. Gospodar
11. Navaden dan
12. Odpri oči
13. Sama
14. Nekaj let
15. Ljubezen ne stanuje tu
16. Argentina
17. Enakonočje
18. V mrzlih dvoranah
—dodatek—
19. Legla je noč
20. Prljavi jezik
21. Hvala za pisma
Galerija slik
