Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Križanke, Ljubljana
Datum koncerta: 03.07.2009
Število obiskovalcev: 2000
Ljubljanski jazz festival ima za sabo že kar lepo kilometrino, saj smo tokrat dočakali njegovo petdeseto izvedbo. Celotno koncertno dogajanje okrog tega jubilejnega dogodka je bilo pestro, za zaključek pa je še vseeno ostalo najboljše. V Križanke je prišel John Zorn in skupine, ki so tokrat delovale pod njegovo taktirko.
John Zorn je eden najpomembnejših avantgardnih jazz skladateljev v sodobnem času in je tudi izjemno produktiven, saj je do zdaj kot skladatelj in izvajalec sodeloval že na več kot šitiristotih posnetkih. Ta številka sama po sebi ne pomeni ne vem koliko, saj kvantiteta ni enaka kvaliteti, vendar pa je veliko bolj impresivno to, koliko teh posnetkov je res dobrih. Pravzaprav je težje najti slab posnetek kot pa res dobrega.
Tokrat se je v Križanke prišel v glavnem predstaviti kot skladatelj in vrhunski improvizator. Poleg sebe je pripeljal celotno zasedbo Electric Masada (oziroma The Dreamers) in za konec nam je ponudil še svoje delo Book of Angels (ena izmed njegovih slavnih predelav židovske glasbe) v izvedbi tria Medeski, Martin in Wood.
Najprej smo lahko slišali improviazcije devetih različnih glasbenikov. Najprej je na oder stopil John Zorn in nam pokazal kako zelo dober saksofonist je. Zatem se je za vsako improvizacijo spremenila postava. Bili smo prisotni nekaterim izjemnim in neobičajnim trenutkom. Slišali smo lahko improviziranje dveh basistov, samih tolkalistov, kitarista in saksofonista in še mnogo kombinacij. Vsaka kombinacija je bila na nek svoj način dobitna in za nič nismo bili prikrajšani. Slišali smo lahko zelo raznoliko glasbo – od čistega improvizacijskega jazza, bluesa, avantgardnega jazza, prisotni so bili tudi Latino ritmi in še kaj. Skratka, že sam improvizacijski del je bil zelo pester. Kaj bi lahko še sledilo?
Potem so nastopili The Dreamers, oziroma Electric Masada pod drugim imenom. Tukaj smo lahko slišali bolj konvencionalen in celo lahek jazz, kar za Johna Zorna vsekakor ni običajno. Pri tej zasedbi Zorn deluje zgolj kot dirigent, medtem ko je ostalih šest članov v ospredju, vendar pa gre za Zornove kompozicije in iz tega stališča je še vedno najpomembnejši člen. Igra nekako podobno vlogo kot Roger Trigeaux v Present, kjer so kompozicije bolj pomembne od lastnega ega. Za razliko od prejšnjih improvizacij, smo pri The Dreamers slišali zelo kompaktne in lepe kompozicije, v glavnem nepričakovano nežne (za Zorna), bolj poredko pa tudi nekoliko rockerske, zahvaljujoč odličnemu kitaristu. Slišijo se vplivi Latino glasbe, židovske tradicije, glavni element pa še vedno ostaja prvovrsten jazz rock. Zanimivo je, da se v The Dreamers skoraj ne čuti avantgradnih vplivov, ki so pri Zornu stalnica, temveč gre za lepo strukturirane in “normalne” kompozicije, morda bi celo lahko rekli, ker pač gre za Johna Zorna, da so za njega nekatere skladbe celo pop. A nima smisla izgubljati besed in iskati vzroke. Dejstvo je, da so The Dremaers igrali lepo glasbo, polno čustev in miline. Po grobih improvizacijah, ki so bile sicer sila zanimive, je to bilo prav prijetno.
Po The Dreamers je spet sledil krajši odmor, vendar pa je ta v pričakovanju tria Medeski, Martin in Wood kar hitro minil. Trojec je v Sloveniji že znan, saj so možje na ljubljanskem jazz festivalu nastopili že leta 2006. Tokrat so se nam v okviru večera z Johnom Zornom predstavili z njegovimi kompozicijami, in sicer so nam odigrali Book of Angels. Trio je bil precej bolj surov od The Dreamers, ki so bili sila harmonični. Že takoj od začetka je bilo jasno, da bo ta nastop bolj dinamičen in agresiven in da bomo slišali tisti pravi jazz rock. V glasbi je seveda precej židovskih elementov, saj gre za Zornovo nadaljevanje proučevanja židovske glasbe, vendar pa so možje stvari zasukali v čisto svojem slogu. Najbolj opazen je seveda klaviaturist John Medeski, ki je s svojimi orglami včasih prav spominjal na kakšnega Keitha Emersona, ko je še ta igral pri The Nice. Tudi deli na klavirju so bili v tem slogu. Ti dve klaviaturi sta prevladovali, vendar pa je Medeski pokazal še par fint, med drugim je igral tudi klavinet. Ritem sekcija je pri tem trojcu fenomenalna. Billy Martin ni le hiter in raznovrsten bobnar, vendar tudi izjemen tolkalist, kar je večkrat dokazal že med improvizacijskim delom. Chris Wood pa je glasbenik, ki se počuti domače tako na kontrabasu kot na električni bas kitari. Medeski, Martin in Wood so takorekoč superskupina, sestavljena iz samih velikih glasbenikov, nekako v slogu legendarnih Emerson, Lake in Palmer, ki nekako podobno mešajo prvine jazz rocka in progresivnega rocka. Njihov nastop v Križankah je pomenil čudovit zaključek ljubljanskega jazz festivala (čeprav je uradno v Klubu Cankarjevega Doma kasneje potekal še en koncert) in v prihodnje se lahko samo še nadejamo takšnim poslasticam.
John Zorn in njegovi pajdaši so ponovno poskrbeli za nepozaben zaključek ljubljanskega jazz festivala. Morda je kdo pričakoval večjo prisotnost mojstra Zorna na odru kot glasbenika, vendar pa je bila njegova prisotnost občutena skozi ves večer, saj so glasbeniki vseskozi sledili njegovim smernicam in, če ni šlo za improvizacije, igrali njegove skladbe. Zorn je še enkrat dokazal, da je velik glasbenik, ki pa nima prevelikega ega. Dopustil je, da so drugi zasijali in ravno to ga naredi še za toliko večjega.
Fotografije: Nada Žgank
Galerija slik
