Bang Your Head!!! festival (prvi dan) – pristanek vesoljnega plovila Journey (2009)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 73

” Journey so bili na prvem dnevu dejansko posebno poglavje, o katerem se je tudi naslednji dan govorilo le v superlativih!”

Lokacija: Messegelande / Balingen / Nemčija
Datum: petek, 26.06.2009


Napočil je prvi dan festivala Bang Your Head!!!, v skladu s tradicijo, že petnajstega po vrsti. Sestavljali smo se skupaj od brezmejnega “jurišanja” prejšnjega dne, ki sta ga zaznamovala zlasti “boj na požiralniku” in “koncertna nevihta” ogrevalnega šova s Kreator in Jon Oliva’s Pain. Ura je odbila 10.00 dopoldan!

Hatstik: 10.00 – 10.40

Skupina, ki obstaja komaj dve leti je odprla letošnji festival v Balingenu. Pravzaprav je Reutlingen od koder so doma, streljaj stran od Balingena, tako da jih lahko štejemo za pristne domačine, ki jim je pripadla čast ogreti oder. Na prizorišče festivala so se uvrstili, preko izbora v sklopu tekmovanja za nastop na BYH!!! 2009. Trio nemara poseduje izkušnje, vendar kvalitativno, ne žanrsko ni dorasel takšnim festivalom, kot je npr. Bang Your Head. Zato se lahko upravičeno vprašamo, kaj so počeli tukaj fantje modernih “fint”, ki jih tlačijo v metal. Statičen trio, katerega odrska dinamika in kinetika je bila izdatno hendikepirana zaradi prikovanosti kitarista na mikrofon, ki je prej kot ne, na moč dolgočasil. Niti ni pomembna odrska igra ob dejstvu, da je njihov material nezanimiv, predvidljiv in neizrazen. Kar ne ponuja kitara, skušajo HatStik zakriti v “groove” aktivnejše ritem linije. Tudi klobuk na glavi kitarista pevca, je bolj spominjal na to, da imajo HatStik več skupnega z Beatsteaks, kot z metalom ali žilavim hard rockom, kakršnega iščemo na festivalu kot je Balingenski Bang Your Head!!! Trio ni vajen velikih odrov in prav skoncentrirati si se mogel, da si jih s prostim očesom sploh našel na odru. Vsak je bil namreč skrit v svojem kotu in se ga pridno oklepal.

Alestorm: 10.50-11.30

Škotski mulci, ki mešajo prvine power metala z angleškim pivom, so drugo negativno presenečenje že na samem začetku festivala. Nimajo ne karizme, ne izdelane odrske igre, ne izdelanega odrskega imidža (razen, če vam je všeč razkazovanje dachauskih reber, štrlečih uhljev pod pravim kotom, vihtenje klaviatur opasanih po vzoru pop štancarije a la Modern Talking), kaj šele to, da pevec ne zna peti, pač pa namerno krivenči svoj glas v nekakšen posiljeno možat “pijančevski hropež”, ki je poln fušanja, nosljanja, kot tudi nihanja v moči same izvedbe. Druga slabost skupine je sama kitara. Tudi ta si je zlasti v prehodnih melodičnih okraskih ali močno poenostavljenih solažah privoščila nekaj poltonskih “mimostrelov”. Vse kar rešuje Alestorm je neverjetna priljubljenost te skupine pri mladih ljubiteljih distorziranih zvokov in alkohola, ki še ne poznajo prave avtentične glasbe. Ta fenomen čudežne priljubljenosti Alestorm ni povsem logičen in terja zapleteno razlago, ki jo nemara še najlažje najdemo v propagiranju alkoholnih zvarkov s strani skupine.

Sicer gre za povsem generično iztrošeni jezik power metala, ki mu vgrajujejo gusarske solaže klaviatur, skozi efekt harmonike. Skladbe Over The Seas, Leviathan, Terror On The High Seas, Nancy The Tavern Wench, That Famous Ol’ Spiced, The Huntmaster, Set Sail And Conquer, Keelhauled, Captain Morgan’s Revenge, The Quest, Wolves Of The Sea in Pirate Song nimajo na tako močnem festivalu, kot je Bang Your Head kaj iskati. Tisti, ki smo prišli na festival iskat kvaliteto, smo jo to pot od Alestorm bolj malo odnesli.

Kissin’ Dynamite: 11.40 – 12.30

S to skupino bi se moral festival pravzaprav začeti. Kvintet z letniki rojstev med 1990 in 1992 je pokazal pravi obraz festivala. Domačini, ki bodo v juliju letos splavili prvenec “Steel Of Swabia” igrajo na nekakšno noto kolizije melodičnega hard rocka in heavy metala. Če je otvoritvena My Religion s preprostim, a popadljivo udarnim refrenom orisala figuro hard rock skupine na odru, sta jo skladbi kot npr. Out In The Rain ali Steel Of Swabia v trenutku razblinili ter nanizali razmišljanja o tipičnem nemškem pristopu v heavy metalu. Bolj pomembno od ugibanja o žanrih je dejstvo, da fantje, ki se še komaj levijo iz goličev v moške, streljajo na odru iz polne kanonade. Pevec Hannes je izredno samozavestna in slikovita odrska figura, z izdelano odrsko igro. Na desni roki replika jeklene pesti v skladu s skladbo Iron Fist in kar je glavno, z odličnim vokalom. Izrezljano melodičnim in čistim, uperjenim v najvišje lege, izrazno močnim v sleherni legi, optimalnega izkoristka. Fantje nenehno tekajo na odru kot bi požrli Asterixov čarobni eliksir, ob tem pa igrajo kompaktno, odlično uigrano, brez opaznih napak. Svoj nadvse uspel in na vso moč odigran nastop so kronali z odlično zaključno avtorsko skladbo Welcome To The Jungle.

Vsekakor se čuti še mladostniška naivnost, ihtavost in zaletavost, zlasti v besedilih, kot je Addicted To Metal, a to je nujni motor, ki že v začetku 100% žene Kissin’ Dynamite odločno naprej. V kolikor fantje ohranijo takšno delavno vnemo in zagon, kot so ga prepričljivo izkazali na nastopu v Balingenu, bomo o tej skupini zagotovo slišali še marsikaj lepega v prihodnosti.

Ross The Boss: 12.40 – 13.30

Naš Manowar kolega Ross “The Boss” Friedman si je tudi vzel čas, da se prikaže na letošnjem Bang Your Head festivalu. Oddrgnil je prvih šest albumov z Manowar, potem poniknil neznano kam, a se na sceno vrnil zahvaljujoč zlasti velikemu spominu Nemške publike na njegov opus z Manowar. Tako mu je uspelo sestaviti kvartet bivših članov skupin Divinus in Ivory Night v zasedbo Ross The Boss. Mož je predstavil na festivalu repertoar sestavljen iz Manowar skladb in Ross The Boss prvenca “New Metal Leader” (2008). Potrpežljiva nemška publika, ki se je v tistem času že krepko parila na soncu, je trmoglavo vztrajala na taistem soncu v svoji zvestobi do Manowar in bilo temu primerno nagrajeno. Skladbe Death Tone, Gloves Of Metal, Thor (The Powerhead) in Hail And Kill so oživile za kratek čas dobre stare Manowar, občinstvo je temu primerno radostno enovito prepevalo pod odrom klasike ter ob tem sprostilo dodatno mero decibelov v ozračje.

Vsekakor pa ne gre zaobiti materiala z “New Metal Leader”, ki je v grobem rečeno nadaljevanje Rossove poti potem, ko je s ploščo “Kings Of Metal” izpregel iz Manowar. Odlično se namreč navezuje na zgodbo o Manowar in laik slogovno niti ne bi mogel razločiti kaj med materialom pripada Manowar in kaj zasedbi Ross The Boss. Na odru se je pevec Patrik Fuchs predstavil kot odličen frontman, ki uspešno parira tudi izvedbi vseh Manowar priredb. Z vživeto in predano predstavo je odlično povezoval nastop skupine in z gestami podžigal publiko pod odrom, saj je Ross bolj ali manj na odru le statična “redneckovska” figura, ki skrbi za razkazovanje svojih pro-ameriških tattoojev.

Voivod: 13.40 – 14.30

Prvi zares zanimiv nastop pa se je zgodil na festivalu, ko so oder zasedli kanadski thrasherji Voivod. Fantje so izdali tri dni pred nastopom svoj novi studijski album “Infini” za katerega so rekli uradno da bo tudi njihov zadnji. Zanj so uporabili stare posnetke preminulega kitarista Denisa D’Amourja – Piggyja, ki je preminil leta 2005 za rakom. Tega je nadomeščal na odru zato Dan Mongrain, medtem ko jedro postave tvorijo člani Denis Bélanger – Snake (vokal), Jean-Yves Thériault – Blacky (bas kitara) in Michel Langevin – Away (bobni). Skupina je pripravila odlično predstavo! V repertoar je vključila skladbe s svojih prvih petih albumov, za nameček pa ob koncu odigrala še “odtrgano” različico Pink Floyd klasike Astronomy Domine. Kljub temu da Piggyja ni več, je Mongrain suvereno nosil številko njegove obutve in Voivod so kot prekaljeni stari lisjaki nizali klasiko za klasiko. Denis Bélanger je prevzemal pozornost s svojo opotekavo pojavo popolnega “zadetka” na odru, ki je spominjala na gibanje Joea Cockerja, kateri se je zbudil na najhujši dan v svojem življenju. Zanimiva je bila njegova Motorhead majica, ki je na prvi strani nosila odtis naslovnice z albuma “Rock N’ Roll”, na drugi pa datume “Another Perfect Tour” turneje, ki se je zgodila štiri leta pred izidom omenjenega albuma. Po strokovni plati resnično ponaredek. Skrajno provokativen je bil med koncertom tudi podivjani basist Blacky, ki je namerno z eno nogo poplesaval preko roba odra, od tal dvignjenega za več kot tri metre.

So se pa Voivod izkazali še po eni gesti. Bélanger je razdelil med ljudi cel zaboj kozarcev hladne vode in jim tako pomagal prebiti trenutke sredi najhujše popoldanske pripeke, skupini in sebi pa tako kupil nekaj časa za predah. Voivod so predstavljali prvo pravo atrakcijo letošnjega Bang Your Head festivala, saj fante na odrih Evrope izjemno redko srečaš. Že po sami eksperimentalni plati, ki jo vgrajujejo v svoj glasbeni izraz, predstavljajo posebneže na glasbenem zemljevidu in hudo bi bilo, če bi se skupina po teh koncertih dejansko upokojila, kot je to nemara napovedala s tem ko je uradno naznanila, da je “Infini” zadnji Voivod studijski album. Nastop Voivod je predstavljal točko, ko se je dogajanje na festivalu prvega dne povzdignilo na višji kvalitativni nivo!

Primordial: 14.40 – 15.30

Irski metalci, ki so razvili poseben izrazni jezik black metala, so predstavljali izjemno popestritev letošnjega Bang Your Head festivala. Že Voivod so povzdignili nivo festivala višje, ko pa so na oder stopili Primordial, se ni bilo več mogoče znebiti občutka, da želi vsak med nastopajočimi letvico prepričljivosti nastopajočega pomakniti višje. Primordial so pristopili v vsem neverjetno zavzeto in sfokusirano. Poleg veličastne atmosfere, ki so jo skreirali na žmohtnem zvoku hipnotizirajočega kitarskega objema, zraslega na peklensko hitrem trzanju, so bile vse oči uprte v pevca Alana A. Nemtheango, ki je polno suvereno vodil nastop skupine. Možakar temeljito porisan v “corpse paintings-ih”, je vseskozi z vživeto igro skrbel, da so skladbe Empire Falls, Gods To The Godless, As Rome Burns, Sons Of The Morrigan, The Coffin Ships ali Heathen Tribes delovale resnično. Resnično skozi vseh 50. minut, kolikor jih je štel Primordial koncert. V unikatnem jeziku skupine so fantje odpeljali prisotne za slabo uro v svoj enkratni svet večne žalosti in pogubljenja. V izdatni meri je k temu pripomogel zares odličen zvok, ki je doprinesel k izrednemu vtisu, ki ga je ta skupina zapustila s svojim nastopom v Balingenu.

Sacred Reich: 15.45 – 16.40

Sacred Reich! Kdo bi si mislil? Poleg Voivod drugi “eksoti” prvega dne festivala. Tudi Sacred Reich sodijo med tiste inovativne skupine v metalu, ki so postregle z nekaj ploščami svojega opusa, ki so jih nardile na moč prepoznavne in unikatne. Zgodnjim Slayer in Metallici dodaš nekaj starokopitne Sabbathovske zadetosti, vse skupaj nadgradiš občasno s pogostimi menjavami motivov in tempa. Hmmm no ja… Kakor za koga. Vsaka ušesa pač prestrezajo glasbene vibracije po svoje. Sacred Reich so nastopili v postavi Phil Rind (vokal, bas kitara), Will Arnett (kitara), Jason Rainey (kitara) in Greg Hall (bobni). To je pravzaprav originalna postava iz leta 1985, ko je skupina tudi nastala. Smo želeli nemara še kaj več? Nikakor.

K temu dodaš odlično set listo in uspeh ne more izostati. Da je imel thrash metal letos na Balingenu veliko podpornikov, zahvaljujoč zanimivemu izboru nekaterih ponovno prebujenih skupin, ki so nastopile letos na festivalu, je potrdilo občinstvo, ki se je v nič kaj prijazni popoldanski pripeki priteplo pod oder v daleč največjem številu do tega trenutka festivala. Sacred Reich videti v Evropi v novem tisočletju ni ravno vsakdanja stvar. Nasploh ko skupina izjavi, da ne načrtuje izdati novega albuma. No pojdimo končno k nastopu. Phil Rind ostaja prvi in edini vokal skupine. Moč vokala je ostala neskrhana, kot tudi izraznost. Rind je sicer pridobil v letih svojega glasbenega udejstvovanja lep kupček odvečnih kilogramčkov in se je po odru bolj ali manj kotalil kot “čufta”. Kakšen kilogram bi z lahkoto podaril kolegu Willu Arnettu, ki je njegovo pravo nasprotje, saj navidezno deluje kot shirani Kristus, ki se je vrnil iz Sahare po 40. dneh skušnjave s hudičem, ali pa kot balzamirana mumija, ki so ji med popoldanskim potepom odpadli vsi povoji. K sreči je nase poveznil “redneckovsko” čepico ter ohranil svoj zaščitni znak.

Sicer pa šteje le nastop. In Sacred Reich so mleli kot bi jih imeli 20. let. Brez napake in z neukročeno ihto. Material v set listi je bil odlično naravnan. Med skupno 12. skladbami kar 4. iz “The American Way”, nadalje tri s prvenca “Ignorance”, nastop pa so zaključili s ponarodelo Surf Nicaragua. Ob tem obvezno ni smela izostati niti Black Sabbath priredba War Pigs, ki jo je publika med koncertom glasno zahtevala. Odlična forma skupine ter prepričljivost izvedbe je dokaz, da so Sacred Reich še željni krvi in da si nemara v prihodnosti lahko obetamo še kakšno evropsko turnejo skupine, ki bo orientirana bližje Sloveniji.

Sodom: 16.55-17.55

Ime, ki tvori sveto nemško trojico, če ne rečem kar evropsko thrash metal trojico Sodom – Destruction – Kreator, je pod odrom ohranilo enak profil poslušalcev. Le da se je njihovo število še dodatno zgostilo. Sedaj se dejansko nisi mogel več ležerno sprehoditi z leve strani festivalskega prostora na desno (ali obratno), ne da bi opravil širokega obhoda tik ob štandih s hitro hrano, bižuterijo  in ostalo zanimivo ter bolj ali manj včasih celo uporabno kramo. Sodom sodijo v Nemčiji v kategorijo velecenjenih skupin. So pač domačini. To je priznal tudi neukročeni vodja skupine Tom Angelripper, ki je pozdravil občinstvo takole: “Halo Balingen!!! Wir sind endlich zu Hause!” To je kakih 10.000 slušateljev spravilo v trenutku na noge in šov se je začel!

Sodom, ki nastopajo od leta 1997 v konsistentno čvrsti postavi Tom Angelripper (vokal, bas kitara), Bernd “Bernemann” Kost (kitara) in Bobby Schottkowski (bobni), so po pričakovanju pripravili set listo, ki je bila uravnovešena. Polovico skladb je predstavljalo železno obdobje začetka kariere, polovico pa z zadnjih treh plošč, ko so Sodom znova reafirmirali svoj starošolski thrash pristop. Skladbo Axis Of Evil z zadnjega albuma “The Final Sign Of Evil” (2007) je skupina na festivalu posvetila preminulemu kralju popa Michaelu Jacksonu, ki je umrl malo pred polnočjo prejšnjega dne.

Pogled na vsega tri ljudi, kako prašijo thrash in terorizirajo z njim maso pod odrom je bil prevzeten. Fasciniralo je spoznanje kako vsega trije člani ekipe odlično pokrivajo oziroma zapolnijo sam zvočni prostor. Bernemannov riffing je bil izreden v svojem razbeljeno zašiljenem zvoku, prav tako pa kitarist ni izgubil kančka kredibilnosti v delih, ko se je moral lotiti solaž. Sodom so tresli resnično dozo hrupa kakršnega do tedaj na festivalu ni uspela spraviti od sebe nobena od nastopajočih skupin. Prav tako je bilo veličastno opazovati zvesto nemško publiko kako zavzeto sodeluje s triom na odru, ko je ta valil svoj material. Sodom so svoj kompakten in visoko uigran nastop brez napake, zabelili s skladbo Bombenhagel z njihovega drugega albuma “Persecution Mania”, ki je star danes več kot dvajset let ter tako upepeljili telesa po odrom. Več kot očitno je bilo, da so Sodom na domačih tleh resnično nepremagljivi. Angelripperjev vokal funkcionira smrtonosno!

Lita Ford: 18.10 – 19.20

Popolno spremembo vzdušja na festivalu je prispevala pozno popoldan hard rock diva Lita Ford, ki se je po 15. letih mirovanja v lanskem letu znova vrnila na odre. V studiu naj bi tudi nastajal material za novi album. Lita, ki je v lanskem letu srečala Abrahama in jo spremlja zanimiva zasedba v kateri izstopa zlasti ime klaviaturista Michaela T. Rossa (Angel, Hardline, XYZ), pa tudi imena Ron Thal (kitarist novih Guns N’ Roses), P.J. Farley (bas kitara, Trixter, Raa) in Denis Leeflang (bobni, Bumblefoot) niso od muh, ni imela ravno posrečenega dne. Že od vsega začetka je nagajal na odru zvok. Pevka je že ob samem začetku s skladbo Larger Than Life nekajkrat besno zacepetala z nogami in z gestami skušala dopovedati tehnikom, da naj znižajo jakost zvoka bobnov. Ker se stanje ni in ni popravilo, je ženska pričela izgubljati živce. Najprej je zalučala svojo jakno z odra, da je ta priletela naravnost na obraz srečni fotografinji pod odrom, potem pa je svoje negodovanje izkazovala zlasti z nespoštljivim odnosom do svojega instrumenta (kitara), ki ga je nekajkrat prav kruto odvrgla z rok na oder.

Očitno se je ta energija s pevke prenesla kar na celo skupino, ki je zagrešila nekaj napak med nastopom, Lita niti ni pristopala več s polnim vokalom in se je čutilo da se ne trudi na odru. Velika luknja v nastopu je zazevala zlasti potem, ko je skupina pričela izvajati priredbo Ozzy Osbournea Mr. Crowley, kjer je zlasti kitara pokazala veliko mero nezrelosti sledenju stopinjam Randyja Rhoadsa. Zakaj se je Lita Ford lotila te priredbe mi ne bo nikdar jasno. Bolje bi bilo da bi dodala v repertoar kakšen sladkorček iz obdobja zasedbe The Runaways.

Pevka je svoj repertoar usmerila zlasti na albume “Lita” (1988), Stilleto (1990),  in “Dangerous Curves” (1991), s poudarkom na albumu “Lita”, s katerim je tudi zaključila svoj nastop s skladbama Close My Eyes Forever ter super hitom Kiss Me Dadly, ki je ob koncu le prinesel nekaj žarkov tega precej neposrečenega nastopa, ki ga bomo čim prej pozabili. Naj omenim tudi to, da se je med izvedbo povsem novih skladb Piece (Hell Yeah) in Betrayal, s katerima je skupina resno napovedala jesenski izid novega albuma, Liti na odru pridružil za duete njen mož in bivši član zasedbe Nitro Jim Gilette, ki bo tudi producent Litine nove plošče.

U.D.O.: 19.40 – 20.50

Predzadnji prvega dne festivala je na oder prispel bivši Accept vriskač Udo Dirkschneider, s svojo skupino U.D.O. Pod odrom je vladala prava evforija v znamenju velikega pričakovanja nastopa skupine. Neverjetno je dejstvo velike priljubljenosti U.D.O. v Nemčiji. Skupina je dejavna bolj kot kdajkoli v karieri in redno izdaja studijske albume v presledku dveh let, z intenzivno promocijo po turnejah. Poleg tega so logična kontinuiteta kultnih Accept in v svoj živi repertoar redno vključujejo mnogo skladb omenjene skupine. Občutki med koncertom zasedbe U.D.O., so bili podobni kot ob nastopu Sodom. Znova so bili na odru Nemci in znova so pokazali Nemci nezlomljivost na domačih tleh. Razlika je bila le ta, da so U.D.O. pripeljali pod oder kakih 15.000 ljudi, če ne še več. Torej pod odrom je vrelo!

Jedro skupine ostaja tudi danes nespremenjeno. V zasedbi je le novi (znova italijanski) bobnar Francesco Jovino, sicer pa so obkrožali sivolasega možiclja, tako kot vedno na odru še Fitty Weihnold (bas kitara), Igor Gianola (kitara) in Udov Accept “buddy” Stefan Kaufmann (kitara). Skupina, ki natanko ve kaj hoče in zahteva domača publika od njih, nikakor ni stala križem rok in je udarila naravnost z Accept klasikama Metal Heart in Midnight Highway ter tako spravila Balingen, kot bi mignil v pravi delirij. Enkraten je bil občutek zavzetega sodelovanja, posebej skozi refrenske napeve Accept antemov kot tudi U.D.O. materiala (Thudnerball, Man And Machine, novejše Vendetta ali 24/7)., v katerem ni izostala vključitev klasik prvenca Animal House in They Want War.

Ker so bili U.D.O. časovno omejeni s 70. razpoložljivimi minutami, so nizali skladbo za skladbo, Dirkschneider pa si je šele v dodatku vzel nekaj prostora, da predstavi svojo zasedbo na odru. Vokalno je Dirkscneider tudi v današnjem času suverena, dominantna figura, ki jo krasi moč karizme in vživete odrske igre. V nošnji vietnamskega vojnega veterana, je za šalo držal publiko v šahu, da mu je ta vseskozi jedla iz roke. V intenzivnem dodatku, ki so ga U.D.O. pričeli s popadljivo Holy, kjer se je vseeno čutilo, da mora tudi Dirkschneider nekoliko prilagajati krivuljo vokalne linije, žal teža let opravi svoje, pa so može pognali avditorij še enkrat v ekstazo z Accept klasikama Balls To The Wall in I’m A Rebel. Nastop U.D.O. v Balinigenu je dokazal, da rek “Nemške metal skupine se gleda v Nemčiji”, še kako drži. Odličen šov od glave do pete!

Journey: 21.20 – 23.00

Journey so pravzaprav predstavljali ne le na prvem dnevu festivala, pač pa kar na celotnem dejanju letošnjega 15. zaporednega Bang Yor Head!!! festivala posebno poglavje zase. Osebno si štejem za velik privilegij in čast, da sem lahko naposled delil magijo te zasedbe tudi na njihovem koncertu. Tisto kar slišiš in spoznaš na njihovih studijskih albumih dejansko včasih deluje, kot da ne prihaja s tega sveta. Journey so perfekcionisti kreacije melodično vrhunske spevnosti v rock skladbah. Lahko temu rečemo, da so vedno briljirali v daru komponiranja melodično brezhibne kompaktnosti in njihove skladbe s poslušanja “na prvo žogo” zlezejo v trenutku pod kožo.

Skupina za katero so se porajali resni dvomi, ali lahko še suvereno nadaljuje svojo pot, nasploh kar se koncertov tiče, potem ko je postalo jasno, da se k njim Steve Perry nikdar več ne bo vrnil, je zajela svež veter v svoja jadra. Zahvaljujoč YouTube-u je odkrila fantiča, ki je vodil na Filipinih svojo tribute to Journey zasedbo. Podobnost njegove barve glasu in odrske igre je bila osupljivo podobna do tedaj na videz nenadomestljivi Perryjevi karizmi in Journey se niso obotavljali stopiti v kontakt z njim. S prihodom Arnella Pinede so se tako fantu uresničile sanje, Journey pa lahko z vso kredibilnostjo nadaljujejo svojo pot velikega glasbenega perfekcionizma naprej. To so tudi dokazali s svežo studijsko izdajo “Revelation” (2008), ki je znova potrdila edinstveno Joruney veličino.

Možje so naposled prišli podati malo učno lekcijo vsem tistim, zlasti iz vrst zakrknjeno okorelih metalskih glav, da si svoje masturbiranje na poltonski skreganosti z melodično dovršenostjo lahko nekam vtaknejo. Prvi se je na odru pojavil kitarist Neal Schon. S pogledom stroge koncentracije je mirno čakal, da se uvodni del zaključi. Možje odprejo svoj nastop s Separate Ways (Worlds Apart) in takrat se primeri skupini prva in pravzaprav edina napaka. Pineda je pričel peti prvi verz skladbe “en krog” prehitro. Neil Schon je sunkovito obrnil glavo proti pevcu ter uperil vanj mrk pogled. Pineda ni potreboval mnogo sekund za ugotovitev, da gaje pobiksal, se naposled ujel z ogrodjem skladbe in ob tem pristopil do Schona, da mu poda nekakšno “pojasnilo”. Vse je v redu. Od tu dalje je deloval koncert zasedbe Journey kot dejanska avantura v svet zvočne popolnosti. Zvok vzet kot iz škatlice in ki sem ga bil deležen doslej le enkrat, to je bilo na festivalu Gods Of Metal 2006, ko sem prisostvoval koncertu Def Leppard, je pričaral izkustvo, ki je bilo v kvalitativno izvedbenem smislu dvignjeno za nekaj stopnic nad nivo, ki smo ga lahko uživali ob nastopih predhodnih skupin. Odgovora zakaj je bilo temu tako niti ni potrebno predolgo iskati. Skupina obstaja od leta 1973 in je doslej prodala po svetu preko 80 milijonov izvodov svojih albumov.

Pineda je pel briljantno. Če si zaprl oči, si težko razločil ali je na odru res Pineda ali Perry. Pevec je vseskozi mojstrsko komuniciral s publiko, večinoma se je nahajal med koncertom na posebnem odrskem podaljšku, kjer je z vsega meter oddaljenosti podžigal publiko pod odrom. Izredno je godilo tudi njegovo akrobatsko gibanje, ko je opravil nekaj divjih skokov z odra na omenjeni podaljšek ter pri tem izvedel v zraku raznožko!

Journey v živo resnično ne varčujejo z gorivom, ne z decibeli. Schonova kitara je glasna in reže v riffih, da dobi človek občutek izredne glasnosti skupine, pravzaprav že hard rockersko živega dinamita, ko se Journey pojavijo na odru. Schon je kraljeval v izredni kontroli svojega instrumenta, filigranski prefinjenosti mehkega prijema. V solistični perfekciji, znani mojstrovini, kako z vsega nekaj osnovnih tonov ponuditi prepričljivo in podkožno zajedljivo melodijo. Sekal je z neverjetno samozavestjo, med koncertom je večkrat oči kar zaprl, če ni glavo dvignil v znak. Malokrat je med koncertom pogled sploh uprl v kitarski vrat.

Po Stone In Love se je Jonathan Cain znova prestavil za klaviature, na odru je imel celo (rdeč) klavir, zasedba pa se je lotila fantastične Rubicon. Zvok poln in v vseh gradnikih popolnoma uravnovešen. O Deenu Castranovu niti ne gre izgubljati besed. Fantastična igra na bobnih, ki je posebej razpihovala odrsko živost in resničnost Journey magije.

Koncert se je odvijal z naglico. Journey niti niso vključili “teatra” z dodatkom, tako da je hipnotično občinstvo po koncu poslalo proti odru nemalo žvižgov, ko se je pojavil na odru le organizator festivala Horst E. Franz, ki je publiko skušal umiriti, da je prvi dan festivala za nami.

Vse pa je dišalo po tem, da dodatka ne bo, saj so Journey v zaključku nanizali svoj mega hit Any Way You Want It, pred njo prav tako obvezno Don’t Stop Believin’. Vsekakor je materiala ostalo še mnogo na razpolago. Med tehtanjem glede balad so se raje odločili za Faithfully kot Open Arms, v rokavu pa so se skrivali še neizkoriščeni asi, kot denimo Send Her My Love, Who’s Crying Now, ali Lovin,’ Touchin,’ Squeezin’. A časa za vse je bilo pač premalo.

Skaldba Wheel In The Sky je bila dodatno zabeljena s predigro Neala Schona in Jonathana Caina, ki sta vdahnila skladbi še dodatni vonj južnjaškega melosa, potem pa je zlasti v refrenu skupino znova ekstatično podprla publika. Seveda je publika vsebovala nekoliko starejšo populacijo poslušalcev. Zrela glasba, za zrele letnike, ki vedo, da si njihovi receptorni organi zaslužijo mnogo več kot je le primitivno poltonsko drotanje in hrumenje. Nastop Journey je bil dejansko kratek pristanek bitij iz druge galaksije, ki so se za 100. minut spustila na Zemljo z letečim krožnikom, da znova opomnijo mase, kaj je to čista perfekcija melodične dovršenosti v rock glasbi. Dejansko so Journey dokazali v Balingenu, da so po tej plati povsem nedotakljivi mojstri svoje obrti in da to ostajajo tudi v novem tisočletju .Veliki glasbeni guruji, ki se jim lahko le priklonimo. Hvala Journey. Se vidimo čim prej!

Prvi dan festivala se je odvrtel v skladu z časovnim razporedom. Izkušeni in rutinirani organizatorji so vodili suvereno festival in skupine dejansko niso bile prisiljene čakati, da se razletijo po odru. Na novo zgrajena dvorana Volksbank Messehalle, pa je v neposredni bližini odra samega festivala ponujala ne le kratkočasenje na metalski borzi, pač pa tudi veliko sence, kjer smo si lahko skozi dan hladili nadvse razbeljene buče. Po Journey se je prilegel kebap, z družbo pa je bilo potrebno tudi korenito strniti vtise in premleti kdo je bil kdo na prvem dnevu festivala. Journey so bili na prvem dnevu dejansko posebno poglavje, o katerem se je tudi naslednji dan govorilo le v superlativih!

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X