Bang Your Head!!! festival drugi dan – nasvidenje na Valhalli (2009)

Lokacija: Balingen / Messegelände / Nemčija
Datum: sobota, 27.06.2009

Drugi dan festivala se ni začel nič kaj rožnato. Že kmalu potem , ko sem se tam nekje ob dveh zjutraj skobacal v šotor, je pričelo kapljati z neba. Sprva nedolžno. Celo nehalo je. A ko je vstajal nad prizoriščem nov dan, se je vsulo z neba. Deževati pa ni in ni hotelo nehati. Do desete ure dopoldan so se tla v kempu že konkretno razmočila in tako smo že veselo “brožili” v blatu. Točneje rečeno ob 10 uri so se štirje preživeli Slovenci le prikobalili pod oder in? Imeli kaj videti! Tudi ostale raje ni bilo veliko pod odrom. Morda le 200. Vsi odeti v konfekcijo različne PVC prevleke. Lilo je, nebo je bilo popolnoma zaprto z vseh strani. Velika škoda, kajti prva skupina je…

…nekdanja znanilka pomladi z začetka osemdesetih, ko je na tleh Velike Britanije počil novi val heavy metala. Cloven Hoof (v prevodu bi to kombinacijo besed lahko človek uporabil v kontekstu sodoprstih kopitarjev) je skupina, ki je leta 1990 razpadla, a se združila nekje v letu 2000 znova. In od takrat dalje jo je z malo sreče znova mogoče srečati na odrih. RockLine si je njihov koncert ogledal že v Brescii pred dvema letoma in Cloven Hoof so že tam zapustili izreden vtis. Skupina je v tem času okrepila svoje vrste z dodatnim kitaristom Christianom Hortonom in prerasla v kvintet. Prav tako so presenetili z izdelanim, prenovljenim videzom. Nase so poveznili oprijete usnjene suknjiče brez rokavov, oprijete črne usnjene hlače, kot tudi spandex ter opravo konkretno “onetali” z raznoliko oblikovanimi kovinskimi delci. Na odru so razgrnili velik transparent z logotipom in angleško (ne britansko!) zastavo. Torej slika kot se šika. Pa zvok? Še dvomite?

Zanimivo je, da je skupina po albumu “Eye Of The Sun” (2006) popolnoma prestrukturirana. V zasedbo sta se vrnila Jon Brown (bobni) in unikatni pevec Russ North, kitarske dolžnosti je prevzel Ben Read. Le basist Lee Payne je edina figura, ki že od ustanovitve skupine ostaja nenehno v postavi. “The Definitive Part One” (2008) je album, kjer so Cloven Hoof v obstoječi postavi (minus Horton) posneli nekatere stare skladbe iz njihovih klasičnih albumov na novo. Če ste poznali vsaj to ploščo, vam je bil znan tudi material, ki so ga izvajali v živo. Koncert so odprli sicer z Inquisitor (“Eye Of The Sun”, 2006), v preostanku (več kot prekratkega) koncerta pa oživeli klasike Nova Battlestar, Mutilator, Return Of The Passover, Road Of Eagles, Gates Of Gehenna. Med Road To Eagles, je Russ predstavil člane ekipe Cloven Hoof občinstvu.

Cloven Hoof ostajajo danes (po videzu in slogu) bolj n.w.o.b.h.m. kot katerikoli Iron Maiden. Skladbe posedujejo vse osnovne elemente unikatnega britanskega pristopa, ki je vladal v metalu v prvi polovici osemdesetih. Ob tem so izredno uigrani, North je tudi danes ohranil vokalno moč v najvišjih registrih. Poleg tega se čuti da so izkušen stari mački, ki natanko poznajo pojem odrske igre – gibanja, ob fenomenalni eksekuciji materiala. Vse polno tekanja je podkrepilo dinamiko koncerta. Cloven Hoof so izvlekli iz svojega nastopa, glede na vremenske razmere, maksimum. Res je lahko žal vsem, ki so še naprej smrčali v kempu, ali se stiskali v kakšnem suhem kotu šotora, da jih ne zmoči dežna kapljica. Prikrajšani so bili za kreacijo enkratne n.w.o.b.h.m. magije, ki je pričarala tisti (že dolgo tega pozabljeni) neukročeni zagon, vero, zanos! Vse to je spremljalo zgodnja osemdeseta. Čas, ko je bil heavy metal še mlad. Dejansko so predstavljali Cloven Hoof veliko atrakcijo letošnjega Bang Your Head!!! festivala. Pazite se. Letos izide njihov povsem novi studijski album “Trone Of Damnation”, prvi po 20. letih, odkar je izšel “A Sultan’s Ransom” (1989)!

Če je imela Velika Britanija svoj novi val, pa so Američani z blagim faznim zamikom dveh ali treh let pričeli gojiti svojo kalifornijsko Bay Area sceno. Eni najbolj zgodnjih predstavnikov tega gibanja so seveda tudi Laaz Rockit. Metalu so dodajali še več agresije in hitrosti ter mu odvzemali melodično komponento. To so bili zametki thrash metala. Laaz Rockit so na odru povsem drugače opravljeni kot njihovi predhodniki iz Velike Britanije. Navadne sprane črne majice, znošen črni jeans,… torej povsem nevpadljivo Je pa nekaj Laaz Rockit so ohranili dogajanje na prizorišču na moč atraktivno. Pravzaprav so Cloven Hoof v celoti vrnili žogico. Koncert so odprli z prvo skladbo najnovejšega albuma “Left For Dead”, ki je izšel v lanskem letu ter na njem vztrajali tudi v nadaljevanju z Delirium Void in Erased. Kljub temu da je v času koncerta Laaz Rockit na festivalu najmočneje deževalo, je število ljudi pod odrom krepko naraslo. Thrash metal je danes znova zelo popularen, zlasti pa je zavoljo lepega števila thrash metal zasedb na letošnjem BYH festivalu, tudi publika bila močneje zastopana z oboževalci tega žanra. Prvi sladkorček je skupina izstrelila s skladbo Last Breath iz klasičnega albuma “Know Your Enemy” (1987), kar je množica gromko pozdravila in se prepustila rezgetanju skupine. Tudi Michael Coons z nakodrano pričesko uglajenega Rogerja Daltreya (The Who), je samo zamahnil z roko in se požvižgal na to, da se bo nocoj na Balingenu okopal v dežju.

Laaz Rockit so stopnjevali svojo 40. minutno predstavo in osrečili množico zlasti ob zaključku ko so odrezgetali Forced To Fight s prvenca “City’s Gona Burn” (1984) ter prilili olja na ogenj z Fire in The Hole iz “Annihilaton Principle” (1989). Tudi Laaz Rockit so predstavili ognjeno zmes nepopustljivega starošolskega thrashiranja, po katerem so prav vsi v publiki hvalili njihov nastop. Žal v dežju, a po prikazanem, z velikim obetom, velike vrnitve na sceno!

Manj zanimivo nadaljevanje festivala, a nič manj kvalitetno, je sledilo, ko je na oder stopila power metalska zasedba Powerwolf. Gre za nemško skupino, ki jo je ustanovila naveza bratov Charlesa in Matthewa Greywolfa in ki ji na odru poveljuje romunski pevec Atilla Dorn. Torej do ideje o vključevanju izročila romunskih bajk in pravljic o vampirjih in volkodlakih v verze pridige skupine ni vodila prav dolga pot. V šestih letih je skupina izdala tri albume, najnovejšega med njimi “Bible Of The Beast”, aprila letos. Tega je skupina tudi korenito predstavila med nastopom v Balingenu. Powerwolf so zelo popularna skupine doma in pod odrom jo je spodbujala konkretna množica, zlasti mlajših metalskih glav, ki se niso menile za to, da z neba še vedno neusmiljeno dežuje.

Generični zasnovanosti skladb skušajo Powerwolf ubežati z izdelano odrsko igro, teatralnim šovom za katerega skrbi Atilla, ko med drugim nazdravlja množici s kelihom krvi, prebira satanske stihe iz zaprašenih bukel in podobno. K temu sodijo obvezne obrazen poslikave v črno beli kombinaciji, ki naj bi skušale pričarati resničnost zombijevskih ritualov. Tudi Powerwolf so prikazali moč in suverenost nastopa. Manj zanimivi, pa so ravno zaradi splošne poplave tovrstnih skupin, ki črpajo navdih za metal med drugim tudi skozi virtualni svet scenarijev različnih računalniških igric. Predvsem podzavestno oddaljujejo poslušalce s temi principi od bistva. Raziskovanja kredibilnosti njihovega avtorskega materiala. Del koncertnega nastopa Powerwolf sem izkoristil, za uživanje kosila v bližnji Volksbankmesse dvorani. No tisti kup na krožniku je na prvi pogled spominjal bolj na hrano zapornikov, ali podobne dovtipe iz animiranega stripa Alana Forda. Prav tako je bilo vredno izkoristiti “avtogram” urico s Cloven Hoof, kjer sem tudi sam pristavil svoj piskrček!

Ravno prav se je izšlo! Z zbranimi Cloven Hoof avtogrami, sem jo v dežju že dodobra plesniv in trohneč, ucvrl nazaj pod oder na ameriško “super” zasedbo Driver. Vokal Roba Rocka predstavlja tudi danes v heavy metalu enega najbolj izrazitih melodičnih vokalov, ki lahko parirajo največjim pevcem, kot so Geoff Tate, Rob Halford, Bruce Dickinson. Če mu dodaš kitarista Roya Z-ja človeka, ki je postal znan zlasti zaradi tesnega sodelovanja z Iron Maiden pevcem Bruceom Dickinsonom, v obdobju ko se je Dickinson posvečal samostojni karieri, pa odličnega Impellitteri klaviaturista Eda Rotha in pa ritem sekcijo Aarona Samsona (bas kitara) in Butcha Carlsona (bobni), je formula, ki prinaša uspeh zagotovljena. Zasedba je pravzaprav nekakšna kontinuiteta zasedbe Driver, za katero je dobil navdih Rob Rock, potem ko je se je leta 1986 pojavil na M.A.R.S. “Project Driver” v odlični družbi, ki je vsebovala Tony MacAlpinea (kitara), Rudyja Sarza (bas) in Tommyja Aldridgea (bobni). Driver so se tako, kot skupina pojavili konec osemdesetih z navezo kreativnega jedra Rob Rock – Roy Z, izdali leta 1990 EP petih skladb in razpadli, ker preprosto ni bilo časa zanjo. Tako se skupina združi v lanskem letu znova, izda album “Sons Of Thunder” in jo mahne po svetu, da osvoji glasbene množice.

In tako se je zgodilo. Driver so posvetili glavnino materiala svoji debitantski plošči, na odru pa je kraljeval Rob Rock s fantastičnim vokalom, ki je sproščal neverjetno silo in moč. Melodična udarnost v sleherni sekvenci njegovega petja je bila podkrepljena z odlično vživeto odrsko igro strastne gestikulacije in podžiganja publike. Zares se je čutilo na trenutke, da Rob Rock tišči svoj vokal prav do meje še mogočega. Prava mini učna lekcija vrhunskega petja. Njegovo kričanje je uslišalo celo nebo in med nastopom je prenehalo deževati. Končno. Aleluja! Hvaljeni nebeški pojavi!!!

Bonbonček sladostrastja pa je nastopil, ko se je skupina lotila himnične “Project: Driver” klasike Nations On Fire. Tlelo je tiho pričakovanje. Bili smo uslišani. Kako odličen pevec je Rob Rock priča tudi dejstvo, da se je pred koncem lotil zahtevne Abba priredbe Eagle. To priredbo lahko najdete v studijski verziji na Rockovem albumu “Rage Of Creation” (2000), ki je na festivalu delala družbo kataklizmičnemu jurišu skupine v skladbi Judgement Day. Upajmo, da bo Driver obstal in izdal še mnogo albumov!

Tudi ti ameriški speed metalci slogovno niti niso mnogo oddaljeni od Driver izraza, zato je bilo dejstvo, da so jih nasledili na odru povsem na mestu. Na mestu tudi zato, ker sta bila nekoč oba, Roy Z in Rob Rock, člana te zasedbe Le več agresije in manj melodičnosti nosijo Warrior v svojem izrazu. Torej še bolj odrezavi, bolj togotni, a vseeno v drži bližje klasičnemu heavy metalu, kot slučajno kakšni thrash obliki. Warrior so ohranili jedro, ki je ustanovila skupino leta 1982 v navezi Joe Floyd (kitara) in Parramore McCarty (vokal), ki se je skupini znova pridružil v lanskem letu.

Ta nastop je bil nekaj posebnega za Warrior. Bil je prvi na evropskih tleh po debelih 10. letih  McCarty še zdaleč ni takšen pevec, kot Rob Rock, vseeno pa je dokazal, da se v njegovih žilah pretaka prava “bojevniška” kri. Joe Floyd je v mladem kitaristu in novemu članu zasedbe AC Alexandru našel odlično oporo. Gre za kitarista, ki odlično parira soliranju Joea Floyda in mu je enakovreden. Poleg tega se je našemil malo, da ne v Indijanca (Warrior pač), kar je imelo v tem primeru nek smisel. Tud McCarty je deloval s svojo pokrpano in pošito vojaško srajco kot vietnamski dezerter.

Warrior so s strupeno set listo, ki je razen dveh skladb bila orientirana izključno na izvedbo materiala s prvenca “Fighting For The Earth” (1985), prepričali množico, da skupino preveva nov zagon, nova energija, neka radost, da lahko znova nastopi na odrih. V njej se je znova prebudila neukročena sla po igranju. Ob zaključni Fighting For The Earth se je skupini na odru pridružil kot posebni gost tudi njen nekdanji član Roy Z. Warrior so nadaljevali tradicijo drugega dne festivala, ko smo v Balingenu odkrivali prave metal dinozavre, ki pa so vsi po vrsti dokazali, da njihovo zobovje trga in melje z nezmanjšano močjo tudi v novem tisočletju. Pred nami so se (z izjemo nastopa Powerwolf) do tedaj odvrtela najlepša leta osemdesetih v metalu!

Ti imenitni nemški melodični hard rockerji so se na letošnjem Bang Your Head!!! festivalu pojavili povsem nenačrtovano in v zadnjem hipu, potem ko so Američani Tesla odpovedali svoj nastop. Za kratko obrazložitev zakaj so Tesla odpovedali nastop na Bang Your Head!!! festivalu, gre iskati vzroke v tem, da so istega dne a v poznih popoldanskih urah, imeli potrjen nastop tudi na letošnjem Gods Of Metal festivalu v Milanu (Italija). Očitno se termini letalskih letov, niso poklopili z željo skupine, da izvede dva nastopa v enem dnevu, zato so žrtvovali svoj nastop ravno na Bang Your Head!!! festivalu.

Pink Cream 69 seveda niso tako atraktivna skupina kot Tesla, še zdaleč pa ne tako razvpita, kaj šele komercialno uspešna. Vendar to ne šteje, če tvoja glasba nosi kredibilnost, to je kvaliteto. Četudi ostaja kvaliteta krivično spregledana. Pink Cream 69 se danes lahko pohvalijo z izredno stabilnostjo in zares odličnim opusom izdanih plošč. Znanci iz Velikega Ubeljskega, kjer so leta 2007 počastili Slovenske ljubitelje trdih zvokov, z obiskom na tamkajšnjem Heavy Metal Night festivalu, so odprli svoj koncert s skladbo Children Of The Down z njihovega aktualnega studijskega albuma “In10sity” (2007). Število sproščenih decibelov je bilo znatno višje kot med Warrior, pa tudi nemška publika je prišla podpret domačo skupino. Pod odrom pa vse nazaj od odra v dolžini cca. 150m je vladala konkretna gneča  Pevec David Readman, po rodu Anglež, je takoj za Robom Rockom predstavljal izrazno figuro neverjetnih akrobacij značaja velike vokalne spretnosti. Poleg karizme je kronal svojo izvedbo z neverjetno eksplozivnostjo in za šalo prenašal moč, ki so jo generirale glasilke skozi artikulacijo od najnižjih, preko srednjih, do najvišjih leg. Readman je zares mojster, ki ga z največjim užitkom opazuješ na odru. Skupina nikakor ni udarila mimo ob izvedbi materiala.  

Novost pri Pink Cream 69 je ta, da prevzema glavnino odgovornosti za soliranje po novem Uwe Reitenauer, saj Alfred Koffler trpi za neuropatijo. Tega ne morete pogrešiti niti s prostim očesom, saj Koffler drži prijeme večinoma z mezincem in kazalcem, medtem ko sredinca in prstanca ob tem praktično sploh ne uporabi. Skupina je med drugim na nastopu odsekala tudi skladbe  Keep Your Eye On The Twisted, No Way Out, Shame, Do You Like It Like That, Carnaby Road, Livin’ My Life For You in Seas Of Madness in prinesla naposled tudi hard rockersko popestritev festivala!

Glam rock revitalisti doma iz Švedskega Gothenburga uživajo na tleh domače države izreden status. Na nacionalne lestivce so spravili v dobrih desetih letih obstoja kar lep kupček hitov, ki so zasedli prvo mesto, pospravili pa so tudi nekaj Grammyjev za svoja dela. Seveda tistih, rodne domovine. Ne glede na začetno karakteristiko “glam”, ki sem jo pripel zaradi ekstravagantnega maskiranja skupine, pa Hardcore Superstar albumi v materialu lahko odstopajo. Novi “Beg For It” (2009) je znova trši izdelek, kjer nosi mnogo skladb akcent pravega melodičnega heavy metala.

Hardcore Superstar so se pojavili letos na Balingenu kot veliki dolžniki. Skupina bi morala tu nastopiti že leto prej, a je obtičala z letalom v Parizu. Če je kdo bil na festivalu lanskega leta, se nemara spominja, kako so Lizzy Borden malo preko pete ure popoldan vskočili še drugič na oder, da zapolnijo odpoved koncerta Hardcore Superstar. Takrat so Lizzy Borden odigrali dva povsem različna koncerta repertoarja. Novost, ki se je zgodila še pri Hardcore Superstar, ob novo izdanem studijskem albumu, je tudi ta, da se jim je v lanskem letu pridružil povsem nov kitarist Vic Zino, ki je nadomestil originalnega in ustanovnega člana v zasedbi Thomasa Silverja. Nič kaj lahka naloga, ki pa jo je Vic opravljal suvereno v Balingenu, kot bi bil pri Hardcore Superstar že celo večnost.

Gonilna sila kvarteta je seveda pevec Joakim “Jocke” Berg. Do zadnjega koščka rok potetovirani mož, je dajal videz porednega dečka, odpetih naramnic, užaljeno maščevalnega pogleda, v strgano oprijetih “korenčkastih” kavbojkah in kar je glavno z eksplozivno odrsko igro ter petjem nesramno izzivalnega punk akcenta. Znova je publika polno norela pod odrom in prepevala zlasti refrene s skupino. Jocke je vsilil publiki svoj način igre, način Hardcore Superstar in ta je postala neverjetno krotka in lahko vodljiva, pevec pa se je izkazal kot vrhunski odrski akter, ki s pridom izkorišča svoj velik talent in karizmo. Brez Jockea na odru, bi bili Hardcore Superstar pol manj zanimivi. Nov odličen nastop, že tako ali tako dneva, samih odličnih nastopov, je prinesel na oder med drugim skladbe: Beg For It, Into Debaucherry, Medicate Me, Bag On Your Head (tu je Jocke pretvoril besedo Bag v Bang, v skladu z nazivom festivala), We Don’t Celebrate Sundays (zaključek koncerta), Dreamin’ In A Casket, Wild Boys, Honey Tongue.

Dovolj šale, lepih melodij in romantike! Exodus so prispeli na Balingen, da nas popeljejo, na krilih strupenega valčka, še zadnjič v brezmejna peklenska prostranstva! Legende Bay Area thrash metala so tudi ena tistih skupin, ki se je v osemdesetih za vedno zapisala na zemljevid velikanov v metalu, potem bolj ali manj “preblodila” devetdeseta in se znova vrnila z albumom “Tempo Of The Damned” (2004). Skupina je v tem obdobju silno dejavna. Lani je izdala na novo posneti prvenec “Bonded By Blood” (1985), ki ga je ob tej priložnosti preimenovala v “Let There Be Blood” (2008), v letošnji jeseni pa snuje izdajo nadaljevanja “The Atrocity Exhibition” sage z novim delom “Exhibit B”. Zavoljo imena Rob Dukes, ki je prevzel vokalne dolžnosti v skupini v letu 2005, so v Exodus nastopila nekatera nova dejstva. Možakar poseduje v svojem vreščanju barvo glasu, ki bi se dobro obnesla tudi v “lažnem” metalu, tistemu, ki mu radi pripnemo podaljšek “-core”. To dejansko daje tudi živi izvedbi klasičnega materiala v novi dobi, skladbam prvenca Bonded By Blood povsem novo dimenzijo, novo kvaliteto, nove karakteristike. Ni slabo, ni pa žal to tisto, kar bi radi slišali od Exodus.

Zato so Exodus danes “drug” bend. Dejansko zadošča če si kupite “Let There Be Blood” (2008), pa še poslednje tri studijske albume skupine, če ne želite globljega raziskovanja. A situacija pod odrom je bila povsem druga. Vrelo je v silnem pričakovanju sestradanih bojevnikov thrash metala. Možje udarijo naravnost z Bonded By Blood in v nadaljevanju alternirajo v repertoarju med starim in novim. Rob Dukes, ki je znan da se tako raztogoteno vživi v thasherski vihar skupine, postane na odru v daljših nagovorih publiki lahko nadležen, da ne rečem celo žaljiv. To pot se je brzdal, nikakor pa ni odšel z odra, ne da bi zapustil vtis. V kopalnih bermuda hlačah z vzorcem ameriške zastave. V južni Ameriki bi ga na kakšne podobnem nastopu publika v trenutku slekla iz njih in živega pohrustala! Dukes je užival ob pogledu na ponorelo publiko. Ta je kar sama od sebe prirejala morilske mosh pite, ki so teptali pod seboj prav vse živo, med The Toxic Waltz pa je Dukes pripravil publiko do tega da je izvedla orjaški “zid smrti”.

Moje oči so bile med koncertom Exodus večinoma uprte v delo obeh kitaristov. Mojstrov Leeja Altusa in Garyja Holta, ki sta prikazala nadnaraven jezik odrske komunikacije in uglasitve. Ultrasonično in superiorno natančno soliranje je sprožalo salve rafalov navzkrižnega ognja obeh kitaristov, ki sta streljala iz prav vseh mogočih in nemogočih odrskih položajev. Ob zares odličnem nastopu in eksekuciji, je motilo zgolj spoznanje, da Exodus že dolgo časa niso osvežili svoje set liste.

Y&T so predstavljali izvajalca v razporedu nastopajočih, ki sem ga pričakoval z največjo nestrpnostjo. Preprosto obožujem slog igranja njihovega kitarista in pevca ter gonilne sile Y&T Davea Menikettija. Verjetno si mislite, kaj mi je in kaj za vraga je sedaj to Y&T. Skrajšani iz Yesterday And Today, so Y&T nastali na planetu že davnega leta 1974. Na Balingenu so tako v sklopu letošnjega festivala predstavljali klasično heavy/hard rock skupino, katere repertoar je večkrat v znatni meri zabeljen s prvinami blues glasbe. Torej? Da! Najbolj erotična glasba festivala. Izpod prstov in glav, poleg Journey, druge najstarejše skupine letošnjega festivala.

Y&T so se pognali v galop z Open Fire (“Black Tiger”, 1982)! Meniketti s sončnimi očalci, je pridno zavzemal lego v radiu največ 3-4 metre levo ali desno od mikrofona, saj se je moral koncentrirati vseskozi na svoje petje. Tako sta odrski podaljšek proti publiki izkoriščala zlasti basist Phil Kennemore (poleg Menikettija drugi originalni član današnje postave Y&T) in drugi kitarist John Nymann, sicer Norvežan po rodu. Lipstick And Leather (“In Rock We Trust”, 1984) je ohranila visok galop otvoritve koncerta, potem pa se je ekipa nekoliko umirila, ko je pričela z uvodom fantastične Dirty Girl (“Earthshaker”, 1981). Meniketti je ob tej priložnosti zamenjal svojega Les Paula za modro Yamaha kitaro serije Pacifica. V mirnejšem prehodnem srednjem delu se je Kennemore pričel premikati proti Menikettijevi desni strani. Ko je ta prehodil linijo sredine in se znašel na Menikettijevi desni strani, je Meniketti sunkovito zasukal glavo. To namreč ni bilo v načrtu Y&T nastopa. Meniketti, ki ob tem ni skrival blage zbeganosti, je sicer nadaljeval s petjem, drugega mu pač ni ostalo. Phil je to moral storiti, kajti razneslo mu je zgornjo (najdebelejšo) struno na njegovi bas kitari. Če ni uspelo neprimerno bolj grobim Exodus, pa je uspelo to hard rock romantikom Y&T! Na oder vskoči tehnik in opravi svojo nalogo skorajda s hitrostnim poslanstvom menjave gum na dirkah formule ena. Vse je okej in po starem. Y&T “hrumijo” naprej. Po odlični vožnji skozi klasike Rescue Me, Mean Streak in Don’t Stop Runnin’ je prišel čas za balado. Instrumental I’ll Cry For You je trenutek, kjer pokaže Meniketti zares vso svojo veličino izjemnega zaznavanja melodije. Superiorna kontrola zvoka in kontrola razporejanja not, premišljeni zategi strun na “pull off-ih” barvitega dvigovanja in spuščanja tonov, dodajanje trikov na tremelu, mehak prijem, ki je sproščal pravo ječanje iz instrumenta, je pričaralo enega vrhuncev nastopa. Enkratna blues zgibanka nabita z elementom erotike!

Nadaljevanje vzplamti skozi odlično Eyes Of The Stranger, v zaključnem delu odjeknejo obvezne Black Tiger, I Believe In You ter pospešena Forever. 70. minut se je obrnilo kot bi trenil z očesom. Ob tem moram dodati, da je Menikettijev vokal deloval fantastično. Možat, čuteč in hrapavih konic, žametasto žalujočega bluesy akcenta in dominantno močan in avtoritativen v slehernem trenutku nastopa. Nasploh pa gre izpostaviti bobnarja Mikea Vanderhulea, ki je odbobnal cel Y&T koncert le z desnico. Levo roko si je zlomil pred štirimi dnevi in je morala tako počivati med koncertom v mavcu. Superioren zvok in izvedba. Y&T so ponudili eno najlepših paš za ušesa na letošnjem Bang Your Head festivalu. Legende se držijo! V oktobru 2009 pa imajo že potrjene nove nastope na evropskih tleh.

Kako bi bil svet dolgočasen in prazen brez Blackieja Lawlessa in njegove malopridne druščine? Poleg Blackieja je od leta 1997 nekako stalni član zasedbe le basist Mike Duda, medtem ko bobnarji in kitaristi prihajajo in odhajajo. Leta 2006 se je skupini že tretjič priključil Doug Blair, “The Crimson Idol” era kitarist, v istem letu tudi Mike Dupke, sicer bobnar Johna Mellencampa. W.A.S.P. so v sedemdesetih minutah seveda prefinjeno varčevali z gorivom. Najprej so nam ukradli pet minut, ko so nastavili na začetek nasneti uvod ene izmed skladb The Doors. Predvsem je bilo proti koncu med skladbami nekaj odvečnega teatralnega čakanja, da se skupina znova loti naslednje skladbe, kot tudi raztegovanja verzov v refrenu denimo I Wanna Be Somebody, kjer je moralo nabito pododrje kakšnih 15.000 firbcev družno gruliti v eno in v skladu z Blackiejevimi navodili.

Ob tem pa ni kaj! Koncert W.A.S.P. je bil odličen. Glasen, a jasen in sočen zvok v uglasitvi skupine na odru. Tekanje in skakanje vodje Blackieja levo in desno po odru, ki ni pojenjalo skozi dobro uro, je dokazovalo, da se možakar odlično počuti na festivalu in da skupini izredno godi masa ljudi, ki enovito nori z njimi. Fantje niso zaobšli tudi novejše Take Me Up iz najnovejšega studijskega albuma “Dominator” (2007), ki so ga vmešali v sredino svojega klasičnega repertoarja, s katerim si skupina skoraj po pravilu že v naprej zagotovi koncertno zmago! A čutila se je čista rutina in nič več. Vendar to ne igra bistva, ker je bil koncert odličen. Lahko rečem zase osebno naposled W.A.S.P. v pravi veličini. Dobro razpoloženi, z odličnim zvokom in v družbi masovne podpore pod odrom. Ob tem ni manjkala tudi ena najlepših balad v metalu nasploh The Idol, skupina pa je v skladu s pričakovanjem zaključila svoj šov, ko se je lotila Blind In Texas.

Razpored drugega dne festivala je bil nasploh nadvse razburljiv, sploh zaradi slogovne pestrosti, kaj šele “eksotike” nekaterih skupin. Težko si je bilo odpustiti, če si katero od nastopajočih skupin slučajno spregledal. No čast zaključiti letošnji Bang Your Head!!! festival, pa je to pot pripadla domačinom iz Krefelda, nemškim Blind Guardian. Skupino sestavlja tudi v letu 2009 neomajno pogonsko jedro Kürsch, Olbrich, Siepen, v družbi nekaj mlajšega bobnarja Frederika Ehmkeja. Še naprej jim basira na koncertih, kot pomočnik Oliver Holzwarth (ex Sieges Even), na klaviaturah pa v podobni vlogi Michael Schüren.

Ura odbije malo preko devete zvečer. Uvod. Žvenketanje železja ošpičenih ali kako drugače ošiljenih konic, kriki padlih, zadetih, ranjenih, kaos… Smo sredi nevihte bojišča! Publika nasrši ušesa, dvigne neznosni hrup, ki se širi za mojim hrbtom, medtem ko stojim v prostoru za fotografe. Še Morgothov govor in vsak čas bodo tu! Po pričakovanjih bruhenjo v Time Stands Still, kot prvi pa preseneti pogled na pevca Hansija Kürscha, ki je prispel na oder z novo pričesko. Očitno mu je breme let “posmukalo” glavnino lasišča in preventivni ukrepi za zadrževanje las na svodu “tintare” so bili pač nujni.

Sicer pa skupina povsem standardna na odru. Uglasitev s prve v piko jasna, glasna, natančno skalibrirana. Olbrich na Kürschevi desni, Siepen na levi, nekje v ozadju skriti Holzwarth in na sredini ozadja Ehmke za bleščečo kovinsko bobnarsko utrdbo. Kürsch, ki pristopa v igri brez kakšnih posebnih eskapad, izbruhov višjega kintetičnega učinka, ali nagovorov “praznih marnj”, je prebil lep čas na odrskem podaljšku, povsem na dometu nabitega prostora pod odrom, ki ga je zasedala množica 20.000 glav, če ne več. Tam v prednjih vrstah so Nemci, poleg sproščanja izrednega kravala, spuščali celo milne mehurčke. Svečano vzdušje, ki ga ne doživiš kjerkoli. Za to moraš v Nemčijo. In da res je. Blind Guardian se obvezno gleda v Nemčiji.

Blind Guardian so krepko obrnili set listo na glavo. Zlasti je v na novo osveženi set listi prinesla obilo veselja izvedba skladb Traveler In Time, pa Goodbye My Friend, Blood Tears, The Script For My Requiem, Time What Is Time, Another Holy War ter vrnitev odlične Lord Of The Rings znova v koncertni repertoar.

No med skladbo Time What Is Time, se je znova vsulo z neba. Dež nas je pral do konca koncerta spet neusmiljeno. Ozračje se je v trenutku korenito shladilo, a to ni nikogar motilo. Ekstatična publika je vseskozi, če ne celih skladb, pa refrene dopolnjevala z enovitim bučnim petjem, ki je skorajda preglasilo Kürscha. Ura in štirideset minut enkratnega druženja s skupino se je prelila v visoko atmosferičen zaključek. Po pričakovanem zaključku regularnega dela z Imaginations From The Other Side, se skupina vrne na oder in prepusti skoraj vse verze publiki, med izvedbo The Bard’s Song. Po pričakovanju, bilo pa je zanimivo primerjati občutke v Balingenu z občutki poprejšnjih obiskov Blind Guardian koncertov. Magija enkratnega občutka uživati Blind Guardian na domačih tleh se je sklenila z metal hitom Mirror, Mirror, luči se ugasnejo, Blind Guardian nas zapustijo čepeti mokre v lužah.

Pa se vrnejo v družbi Horsta E. Franza, glavnega organizatorja festivala in skupaj strnejo vtise pred ekstazo občinstva, ki ni in ni prenehalo s petjem refrena: “Valhalla, deliverance, But you ever forgot me,…” Tudi potem ne, ko je organizator sklenil letošnji festival s svečanim ognjemetom. Čarovnija ni popuščala. In vendar sem se moral zdramiti iz čarobne omame. Ob tem ne skrivam dejstva, da sem se v Bang Your Head!!! dobesedno zaljubil. Gre za tip festivala, ki se razlikuje od masovnih festivalov. Orientiran je na “nekoliko starejše” občinstvo tam od 24. let pa navzgor in ne na mlečnozobe begavce, ki goltajo vse od The Killers do Lady GaGa. Bang Your Head!!! festival ponuja obilo ekskluzive, ponuja nastope skupin, ki so se z opusom zapisale v zgodovino rock in metal glasbe, ali skupine, ki jih je danes zares težko srečati na samostojnih evropskih turnejah in še in še bi lahko naštevali. Ura je bila 23.00 in čez pol ure se bo zgodil v bližnjem klubu Subway BYH!!! “after show party” z nemško tribute to Judas Priest skupino Just Priest, pri kateri po novem drgne strune bivši Primal Fear in Sinner kitarist Tom Naumann. Še malo pa bom tam…a to je že zgodba za novo reportažo. Bang Your Head!!!, se vidimo znova drugo leto!

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik