Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Tvrđava KAstel / Banja Luka / Bosna in Hercegovina
Datum koncerta: 26.06.2010
Število obiskovalcev: 1200
Cena karte: 18,00€
Kdo bi si mislil. Lene kosti. Ob združitvi po 17. letih mirovanja se je zgodilo namreč to, da skupina ni stopila zgolj enkrat na oder in podelila nekaj sladkorčkov nostalgije starim ter osivelim fanom, ki skupine pač niso pozabili od njihovih najbolj razvpitih časov metalske potence! Ne. Lene kosti so se po novembru 2008 konsolidirale do leta 2010 v čvrsto enoto, ki je v septembru 2009izdala najprej album svojih demo posnetkov, mesec kasneje odrinila v studio in tako izdala v samozaložbi marca 2010 album “Do Or Die”. Svoje delovanje je kronala s številnimi nastopi doma in v tujini in si tako zlasti na rovaš izpiljenih energičnih scenskih nastopov pridobila veliko simpatij tudi v vrstah mlajših poslušalcev in ljubiteljev trdo podkovanega zvoka.
In tako je prišel ta pomembni dogodek. Tako imenovani čudežni dan 26.06.2010. Ta je narekoval odhod skupine na Banjaluški festival poimenovan Banja Luka Rock Open Air. Če se le bežno ozrem nazaj, ne morem verjeti kam se je obrnilo slabo leto, ko sva z organizatorjem in programskim vodjem festivala Boškom Beukom v debati izključno preko elektronske pošte, sklenila pogodbo in speljala vse potrebno, da se stvarniki slovenskega težkoželezja pojavijo na odru festivala.
| Odhod iz Ljubljane, ob 02.00h |
Tu smo! Jani – novopečeni šofer Lenih kosti zapelje pred parkirišče Mercatorja na Šmartinsko sredi Novih Jarš. Smo torej sredi rodne grude Lenih kosti! Vse je nared. Situacija je tipična. Brata Kavaš že kar nesramno, da ne rečem provokativno, flegmatična, “Dr. Evil” pa kot vedno prekomerno našpičen z živci zvezanimi v gordijski vozel. Milana so podrobnosti tako močno skrbele da me je s svojo jekleno močjo volje uspel prepričat, da je eden od potnikov v Banja Luko viška. Vsa čast geniju neprebojne moči uma prvemu grlu Lenih kosti, a tako hudo se nisem zmedel od zadnje šolske naloge pri matematiki, tam nekje maja leta 1989. Prepričan, da sem se uštel v računanju, pošljem fotografa in bivšega basista Lenih kosti Dareta Brenka domov. Dare se sprijazni z usodo in obrne v smeri od koder so ga prinesle noge, ostali se posedemo v kombi. In glej ga zlomka. Štejemo: kvintet (skupina), (preverjeno trezni) šofer, “merchandiserka” Andreja – po domače častitljiva prva dama Lenih kosti oziroma gospa Krušič in na koncu skrotovičeni menedžer katerega lica so še vedno močno zardevala (še dobro, da je bila tema). Pet plus tri je nemara osem! Tako pravijo! “Brenkooooooo?!?!??!” Le kaj vse si je dejansko moral v resnici takrat misliti ubogi Dare?
Jedrnata uvertura v pustolovščino velike zabave in zanimivih peripetij je tako pognala ekipo v smeri proti jugu. Slovenijo je med tem zajelo območje visokega zračnega pritiska, zato nas vožnja na jug prevevala s skepso. Peljali smo se naravnost v naročje obilnih padavin, torej za dežjem, ki smo se ga v Sloveniji komaj znebili. Z nekaj postanki na “čikpavzah” stojimo naposled na meji med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Vstopamo torej v Republiko Srpsko. Ata-karnet papirji, ki so mi v fazah predpriprav na naskok v Banja Luko dodobra posivili glavo, so se torej izkazali za resnično nujno zlo. Naš Jani pa je v tem oziru prestajal kar nekaj krepkih zaušnic s strani uradnih obmejnih organov obeh držav. Na hrvaški strani so nam cariniki celo svetovali: “Odpustite ga! Ovaj je nesposoban!”, no pri vstopu v Republiko Srpsko, pa nas je carinik pri pregledu kombija pobaral, da lahko pot nadaljujemo le, če mu zaigramo “Moravac”.
| Prihod na prizorišče, ura 08.00: |
Trgovine so se komaj dobro odprle v Banja Luki in kavomati dodobra zagnali po kafičih, ko prisopihajo Lene kosti v mesto in se zakadijo naravnost na prizorišče festivala. Trdnjava Kastel! Idilični prostor starodavne utrdbe. Lepšega prizorišča si zares ne bi želeli. Izza oblakov je prodiralo sonce in vzbujalo upanje, da bo vreme zdržalo. Zavrtim številko Boška Beuka. “Dolazim za 20. minuta!” se glasi odgovor na drugi strani. Oder je zdržal po drugem dnevu festivala. Travnik pod odrom še ni bil počiščen. A glede na osamljene kozarce, ki so ležali v travi, to še zdaleč ni bil dober obet. Lahko smo sumili, da je bil obisk drugega dne naravnost porazen, kar so potrdile tudi kasnejše govorice obiskovalcev.
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Nekaj je k temu prispevalo slabo vreme, nekaj pa naknadna odpoved vseh glavnih skupin, ki so potrdile svoj nastop na festivalu. Med njimi so to bili MM Classic Whitesnake (feat. Stefan Berggren) – zasedba bivših Whitesnakeovcev, ki jih tvorijo Micky Moody, Bernie Marsden in Neil Murray, pa dalje Ray Wilson (ex-Genesis), ki naj bi predstavil Genesis klasike v orkestralni podobi, kot tudi stari dobri “Jugoslovan” Dado Topić s svojimi Time. Boško prispe in postreže z informacijami, da je seznam nastopajočih premešan, da Lene kosti igrajo pol ure kasneje kot napovedano in da bodo za njimi nastopili srbski punkerji Ritam nereda, ki so glede na popularnost v tem delu planeta, z Banja Luko dobesedno pobrateni. Zakaj se je vse to zgodilo? Festival ni prejel nikakršne podpore, bodisi od občine, bodisi od mesta Banja Luka, bodisi od države (Ministrstvo za kulturo). Vendar je vse je v redu dokler je tu Boško Beuk. Boško je človek in pol. Mož besede in dejanj. V duhu profesionalnega odnosa nas je napotil na hotel Merriot in povabil na tonsko preizkušnjo ob 13.00 uri.
| Nastanitev v hotelu, tonska preizkušnja (od 10.00 do 14.00 ure) |
V Merriot prispemo ob 10.00 uri. In glej ga zlomka! Neprespane kosti ne smejo vstopiti vanj. Strank natrpanega hotela treh zvezdic namreč še niso pometali iz sob in rok za to je do poldne! Prekurjene glave odrinejo kar peš v center mesta in se utaborijo v enemu izmed fast foodov. Nevarno se pooblači. Ob 12.00 uri in 30 minut končno zatisnemo oči za pol ure, a malo preko 13.00 ure že strašimo na tonski preizkušnji. Varnostnik Simke, s katerim smo se v trenutku spoprijateljili, je, fasciniran nad Milanovim “vpitjem”, ubil z izjavo: “Ko je ovaj? Isti Halford, samo malo manji i deblji?” Kaj bi človek sploh porekel nas takšno opazko: “Ovo nam je tek zagrijavanje!” To je bil dober znak. Medtem se je uscalo z neba. In ni več prenehalo. Ko ima hudič mlade, jih ima mnogo!
Zopet jemo! Tokrat na račun festivala. Hvala Boško. Zelo dobro so nam skrili restavracijo Le Coq in ko smo tavali po Banja Luki iščoč omenjeno restavracijo, so prebivalci mesta le nemočno in zbegano gledali popolne kreature druge dimenzije, ki iritirajo zdrav pogled na svet: “Lene kosti? Ko? Šetnja. Nikad čuli” Želodci so obteženi do kritične kapacitete, nared za kobaljenje, časa za počitek nam ostane za približni dve urici.
 |
 |
 |
| Prihod na festival, tiskovna konferenca in koncert (od 20.00h do 01.00h) |
Na odru se potijo Raskršće, srbski mladeniči hard rockerskih vsebin, doma iz Zrenjanina. Nekaj avtorskih skladb v katere so pomešali med drugim priredbe skupin, kot sta Europe in Whitesnake. Fantje s talentom, a s premalo kilometrine. Precej statičen nastop s kar nekaj hudimi napakami ni pretresal občinstva, ki se je komaj zganilo na relaciji odrska ograja – mešalna miza.
 |
 |
 |
Sledijo domačini iz Banja Luke Four Roses. Ti so izkazali precej več odrskih izkušenj in pritegnili k sodelovanju že več občinstva. Med nastopom Banjalučanov je celo povsem prenehalo deževati. Mehkejši rockerji, ki gradijo veliko na naravno oblikovanem zvoku z akustičnim poreklom, so nekoliko dolgočasili z nekaj razpotegnjenimi jamm točkami. Z njimi so skušali razgrevati občinstvo, a brez potresnih sunkov.
Sedaj se je začelo zares. Four Roses sestopijo iz odra ob 21.30. natanko ob uri, ko sedi naš “Dr. Evil” za mizo tiskovne konference v družbi Boška in dveh članov skupine Ritam nereda. Ostale Lene kosti so se vkrcale na oder. 15. minut časa za pripravo zvoka je pravi raj. In to je bilo idealno za izpeljavo vseh podrobnosti. Fantje so pripravili zvok, nagajal pa je zgolj glavni ojačevalec za bas kitaro, ki je že ves čas (tudi med tonsko preizkušnjo) neusmiljeno hrumel, prdel in na tak način mentalno iztirjal tonske tehnike. Ti so se resnično maksimalno trudili, ponudili enkratno podporo skupini, ki je tako usekala na polno ob napovedani uri. 15, minut do desete zvečer urežejo kosti z I got the… Kratko ogrevanje nadomesti ognjevita Nightmare in pogled pod oder je neverjeten. Od kod so se vzeli vsi ti ljudje? Ograja se je nevarno tresla. Bo zdržala? Za ves naval na ograjo slabih 1000 ljudi. Hja, več ni šlo. In še svinjsko se je uscalo iz neba. In kaj ti stori publika? Navadno v Sloveniji posmuka pod varno streho kjer točijo pivo (tudi po 100m stran od odra in več, če je potrebno), v Banja Luki pa? Se ne pusti motiti. “Dr. Evil” je v hipu pridobil s svojo kockasto pojavo publiko, da mu je ta jedla iz roke, prevzel absolutno kontrolo na prizorišču, odtlej so torej prav vsi plesali po njegovih notah Ogovarjanje v srbskem jeziku, nenehni očesni kontakt, učinkovita raba steze “cat-walka”, kjer je “Dr. Evil” opozoril da se v njem skriva pravi mali cirkuški akrobat. V kolikor je v igri tvoj odrski vzornik Ronnie James Dio, pri izbiri oblačil pa Rob Halford (Judas Priest), se z lahkoto preleviš v pravega železnega diktatorja.
Publika je Lenim kostem dobesedno sledila skozi vsak izdih in vdih nastopa. Vrhunec nastopa pa je bila gesta skupine, da ta podari srečnemu izbrancu publike povsem novo električno kitaro. V ta namen je Dr. Evil slepo “frcnil” z odra plastično jajce, ki jo je ujelo pod odrom dekle. Ste mar presenečeni? Punce vedno vse poberejo. Od trzalic, bobnarskih palčk, znojnikov, set list, sami naštevajte dalje… Kakorkoli, dekle je kar stežka prihajalo k sebi od hitrega redosledja dogodkov. Milan je poslal varnostnika ponjo in mu zaukazal naj jo pripelje na oder. Želja uslišana, kitara predana! No, da pa ne bi ostali čutili odrinjenost, so kosti mislile tudi nanje. “Dr. Evil” je v publiko zmetal malho uradnih majic skupine. V zavoje z majicami, pa ni pozabil vložiti tudi podpisanih avtogram kartic. Skratka. Brez šale! Igre na polno. V ritmu “Do or Die”!
Lene kosti so že na nekaj vajah v maju in juniju izkazale izredno uigranost. Dvigu forme na najvišji nivo je botroval zlasti prihod W.U.K.O.-ta v skupino. Ne le odrska uigranost, pač pa je Dr. Evil osupnil z močjo vokala, ki jo je ohranjal preko enournega nastopa. Pel je na polno in povsem sproščeno, kot ga še nisem imel možnosti spremljati izpod odra. Bil je vroč kot nikdar! V sebi preudaren, ohranjajoč tisti kanček potrebe po ohranjanju nadzora nad dogodki, a navzven razgret kot najbolj žgoča žerjavica! W.U.K.O. je povsem ponorel na bobnih. Navil je ritem na višjo hitrost. Skupina ni še tako hitro igrala skladb po združitvi. Najbolj sta trpela ob tem prav brata Kavaš, še posebej Marc, ki je moral še hitreje solirati. Lene kosti so tokrat nastopale brez horror šov teatra. Preizkušale so Banjaluška tla. Če bodo tokrat sprejete, ni vrag, da nekoč ne bi prišle znova nastopit s popolnim odrskim šovom prelestnega krvavenja!
Ura se obrne kot bi mignil. Do takrat skoraj že goli “Dr. Evil” izvede še teatralni padec na kolena v slogu pravega “power slide-a” na zaključnem “jezičku” “cat-walk” stezice, ljudem pa se fanatično trga pod odrom! Skupina počasi zaključuje nastop skozi “Do Or Die”, v izhodnem delu, pa preidejo Marc, Giovanni, W.U.K.O. in Grega, na variacijo Chuck Berryjeve Johny B. Goode, ki jo vselej vpletejo v Do Or Die! Takrat zapusti Dr. Evil oder, “pobrateni” varnostnik Simke se izstreli kot puščica iz katapulta in spremlja Milana, ko se pevec rokuje s prvimi vrstami pod odrom.
Konec je. Paket avtogram kartic še odpotuje med oboževalce. Da. Sedaj lahko govorimo o oboževalcih. Ljudje niso skrivali dobre volje in navdušenja. Lene kosti so sedaj njihove. Pred Milanovo pojavo se je po koncertu zgrnila cela vrsta ljudi, ki so se hoteli s pevcem slikati. Kaj takega ne doživiš povsod. Seveda so pevca obletavali, kot muhe, predstavniki medijev, katerim je podal nekaj kratkih izjav po koncetu.
Ko so okoli pol noči zavzeli oder odlični srbski alternativni rockerji Ritam nereda, ni bilo nič manj polno. Ritam nereda, so postregli z najboljšim zvokom večera. Imajo tudi zvesto in bogato bazo oboževalcev v tem delu države in festival, ki se je bližal zaključku je kljub vremenski grozljivki doživljal svoj namen. Ni manjkalo pozitivne energije, sproščenega odklopa in smeha. Kamor je segel pogled. In to je namen rock glasbe. Zabava preko vseh meja. In to je festival ponudil. Ob vseh pohvalah, je najti le eno minus točko. V “backstage-u” ni bilo mogoče najti niti ene same samcate steklenice vode, zato je skupina morala nekaj časa pač dihati “na škrge”.
| Aftershow party v Banja Luki (od 02.00h do 04.30h) |
Lene kosti so se do nastopa skuine Ritam nereda že dodobra pomešale med občinstvo. Milan, ki se je vseh zvedavih oboževalcev le uspel nekako otresti, jo je mahnil kar v hotel, preostanek ekipe pa je nadaljeval svoj after show party v Banjaluškem nočnem klubu City Pub. Čas in prostor sta izginila. Nosila nas je post-orgazmična energija radosti in neobremenjenosti, občutka dobro opravljenega dela. Pravijo da te takrat nosi hormon sreče. Hudič ve. Po garanju se namreč več kot prileže polno uživanje. Vrčkov piva ni nihče štel, oceno 10 pa je gotovo odnesel DJ kluba, ki je skrbel za res okusni glasbeni repertoar. Brata Kavaš sta izumila nov plesni korak, ki bi ga lahko krstili “Lene kost tangoi”.
| Jutro, dne 27.06.2010 in odhod nazaj proti Sloveniji: |
Jutranje slovo od Boška ter Raskršča (s katerimi smo delili hotelske usluge), poravnanje obvez, dobre želje. Sedimo pa znova v restavraciji. Tokrat je to restavracija Jezero. Okusna in poceni hrana. Priporočam vsem, ki se boste kdaj odpravili v Banja Luko, da zavijete v to restavracijo.
 |
 |
 |
Na meji nas pozdravi ogromna kolona. “Skromni” dve uri čakanja, da se prebijemo na Hrvaško in nadaljujemo pot na kateri je Dare srečno preživel smrtonosni strel s puščico v čelo blesavo, Milan po nepotrebnem iskal osebne predmete čistega prestiža (sončna očala, cigarete), Grega z ušesnim maslom namazal in pokvaril Milanu slušalke iPoda, W.U.K.O. pa se je prelevil v rogato kobilico s tipalkami…. Ko je že vse kazalo, da bomo v Ljubljani skupaj sedli na poslovilno rundo, pa je Jani odvil volan sredi avtoceste nekaj kilometrov pred odcepom za Krško na odstavni pas. Šoferja so v trenutku oblile potne srage, da se je kopal v morju znoja. Uganite zakaj? Ste ostali kdaj brez bencina? Ne moreš verjeti! To je očitno pot usode Lenih kosti. Ko že deluje vse mirno kot olje na vodi, se karte zasučejo in kot je vselej nepredvidljiv nastop Lenih kosti, tak je tudi dnevni bioritem skupine. Zato ti z Lenimi kostmi nikdar ne more biti dolgčas.
Pozdravi nas policija, obljubimo jim, da se v roku pol ure speljemo stran. In kljub temu čakamo kar dve uri! Ne pomaga ne prešerno botaniziranje, sovje skovikanje, šop pokajenih cigaret. Vsi čakamo na Ficota! Ficota? Kaj ima tu Fico? Stari dobri prvi bobnar Lenih kosti Igor Kremenšek – Fico, je namreč vozil za nami. Udeležil se je festivala! Dobro da je bil za nami, četudi bi ga čakali do jutra. Z desetlitrsko kantico goriva in Heineken pivom nas je srečno dohitel, ostale razlage, pa od tu dalje več ne potrebujete, mar ne?
 |
 |
 |
Kako potegniti črto pod vse? Človek ne zmore prehvaliti vsega gostoljubja, odprtosti, pozitivizma in dobre vere ljudi Banja Luke. Žal se letošnje leto ni izteklo povsem po načrtih organizatorja festivala, a ta zagotavlja, da bo festival obstal in ohranjal tradicijo. Ker pa se vse vrti okrog denarja, moramo stisniti pesti, da se festival, ki je letos zabredel v rdeče številke, povzpne na zeleno vejo in zadiha znova. Ljudje so v Banja Luki in okolici lačni rocka in to je neizpodbitno. Misija uspešna! Kakor so Lene kosti očarale Banja Luko, tako je Banja Luka za vselej očarala Lene kosti. Ljubezen na prvi pogled, ki naj torej traja.
fotografije: Aleš Podbrežnik (in Lene kosti – arhiv, Dare Brenko, Milan Krušič, Andreja Krušič)
Setlista
Drugi dan festivala, 26.06.2010: HUMAN RASKRŠÄ†E FOUR ROSES LENE KOSTI RITAM NEREDA Set lista LENE KOSTI: 1. I Got The… 2. Stones Of Death 3. Diamonds And Rust 4. Nightmare 5. Tube Snake Boogie 6. Time For Love 7. Iron Dragon 8. Uninvited Guest 9. Play With Fire 10. Russian Girl 11. Sunrise 12. Warrior 13. Rock Power 14. Do Or Die
Galerija slik
