Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Postojna / Slovenija
Datum koncerta: 30.12.2010
Število obiskovalcev: 400
Cena karte: 7,00€
V času, ko se naselita spokoj in mir v duše, času Božičnih dni in pričakovanja novega leta, pa vseeno gode še poslednji rockersko-metalski razvrat! Če je kje blizu in če je razpoložljiv seveda! In če je, potem je to skoraj gotovo lahko le v Postojni. Tam so združili moči in stopili še zadnjič v starem letu skupaj priljubljeni hard rockerji Requiem in prerojeni starošolski metalci Lene kosti. Prijateljevanje starih glasbenih znancev, ki so rasli gor prav s tistimi leti, ko sta bila rock in metal v polnem razvoju na planetu Zemlja in med katerimi so se vezi še okrepile, po prvem skupnem nastopu, dne 30.07.2010 v Zelenem gaju (Dornberk), je eden temeljev združevanja skupin v podobne koncertne akcije. Te zadnje čase zelo pogrešamo, a so silno dobrodošle, glede na mačehovstvo večine lastnikov koncertnih prostorov po Sloveniji, ki so mnenja, da lahko “kupijo” prav vsako slovensko skupino zgolj za steklenico piva. Glavni iniciator dogodka je bila kar skupine Requiem sama. Za slovo od starega leta, se je želela konkretno oddolžiti vsem svojim oboževalcem.
Seznam nastopajočih so zaokrožili še novopečeni Gringo, prebijajoči se novogoriški heavy metalci Shutdown, za desert pa so se na odru znašli še večni alkoholni rock n’ roll razposajenci The Drinkers, ki so poskrbeli zlasti za to, da zadržijo dobro energijo v prostoru še dolgo po tem, ko jim oder v uporabo prepustijo Requiem. Ura je devet. Zvečer vsekakor. Skupino Gringo, ki je odigrala le 20. minut nastopa, smo žal zgrešili. Neverjetno. V Postojni se enkrat za spremembo celo držijo urnika. Znano je namreč, da večeri na tem koncu Slovenije oživijo šele tam po enajsti zvečer.
Oder zavzamejo Shutdown. Kitarist Domen je povsem sameval med nastopom, saj se je moral Murva odpovedati koncertu zaradi resne bolezni. Shutdown so ta problem suvereno rešili. Res je, da je zasedba v fazi prebijanja na prizorišču, a ima za seboj kar lepo število koncertnih nastopov, zato že razume pojem prave odrske igre, ki je silno dopadljiva in prepričljiva. Domen je velik oboževalec Randyja Rhoadsa in to ne skriva njegovo gibanje na odru med koncertom, kot tudi pristopanje v solažah in če ne drugega, nas na to opomnijo rdeči krogi zarisani v obliki tarče na trupu njegove bele Charvel kitare. Glavne niti je držal med koncertom v rokah, kot vselej, zelo samozavestno pevec Egzi, ki se resnično levi v odličnega frontmena. Tako po vokalnih karakteristikah, kot tudi po držanju publike pod odrom. Ni šlo seveda brez Križarjev in novejše Do It Now. Še Pričakovan poklon Bon Jovi in Pomaranči, pa se je nastop potentnih pobov obrnil naokrog kot bi mignil. Shutdown ohranjajo pedigre prave izbire za ogrevanje pred večjo skupino. Upajmo, da čim prej prerastejo v večjo in kapitalizirajo svoje ustvarjalne glasbene talente!
Lene kosti so ubrale podoben šov, kot smo ga bili deležni v Ljubljani, dne 03.12.2010! “Dr. Evil” je prikrojil svoj špas teater treh likov tako, da je zasedba pričela koncert znova z Uninvited Guest ter prešla preko I Got The… do Nightmare. V takšnem redosledju, pa se je na odru levil tudi “Dr. Evil”. Najprej je strašil s koso, postal nori kirurg ter za povrhu še krvoželjni mesar. Lene kosti so nabrale pod odrom že precej bolj konkretno število radovednih glasbenih uživačev, pa čeprav je bilo pričakovati v splošnem večji obisk. Dvomim, da je bilo mogoče vsega skupaj našteti slabih 400 glav tega večera v šotoru sredi Postojne. Dr. Evil je enkrat več potrdil izredno vokalno formo. Karizmatični pevec, ki je s svojim magnetom znova z lahkoto začaral publiko in jo hipnotično vodil skozi sleherno gesto performansa, je potrdil odlično razpoloženje prav z težko Warrior, ki jo je prihranil v zaključnem delu koncerta. Zahtevno skladbo, ki navadno pobere največ vokalnih moči, je “Dr. Evil” odpel fenomenalno, zasedba pa je uspešno zaokrožila še enega v seriji izjemnih odrskih šovov v skladu s pričakovanji (Do Or Die). Seveda niso manjkale tudi Stones Of Death, (vselej odlična) Sunrise, Play With Fire, Time For Love, ubijalska Iron Dragon ter “nadobvezna” Russian Girl. Lene kosti so lahko zelo zadovoljne z opravljenim delom v preteklem letu. Fantje so izdali najboljši klasično zasnovani heavy metal album v Sloveniji ta hip in nasploh enega najboljših vseh časov, kar jih pomnita Slovenija in ranjka Juga ter tako storili ogromno dela v utrjevanju svojega imena doma in v tujini. V novo leto vstopajo fantje vehementno in z velikimi načrti, da potrdijo uspeh “Do Or Die” z njegovim studijskim naslednikom!
Tudi Requeim sodijo med povratnike. Ta večer je bil njihov. Bili so glavni nosilci, na razpolago so imeli uro in pol. Prenovljeni in okrepljeni s svežo krvjo naveze Miha Nedoh Matjaž Marin doživljajo novo pomlad. Pri njih gre težko kaj narobe. Prvi vokalist in nekakšen daljni slovenski približek Jona Bon Jovija Primož Romšak, “gospod Vsepovsod in deklica za vse” Sergej Škofljanec ter seveda nesmrtni poglavar skupine, ki drži vse vajeti v rokah, Marko Slokar. Lene kosti so odlično razgrele publiko, no pred Requeim, pa so se prve vrste povsem zapolnile in vzdušje je postalo res peklensko. Zlasti v prvih 50 minutah, ko so bile alkoholno dodobra prevrete glave pod odrom še pri močeh. Kasneje je to sodelovanje kanček uplahnilo, a se vrnilo na začetni nivo pred koncem in v dodatku. Requiem so nanizali med drugim klasike Pokopališče, 12. Let, Amsterdam, All Night Long, Zvezdno nebo, Heroji, Kaja, Čarovnice, Križarji, Ti in jaz, TV in prav na koncu začinili nastop po pričakovanju s skladbo Stare Device. Romšak in Škofljanec sta se izmenjevala na vokalu. Zanimiva je opazka, da ko je prevzel “Sergio” vokal v roke, so Requeim “nehote” zazveneli bolj “metalsko”, medtem ko jim Romšak (ob temeljnih kitarskih frazah seveda) daje s svojo predstavo v vsem pedigre klasičnega melodično hardrockersko oblikovanega benda. A s kančkom temne konotacije, kar privlači h skupini tudi ljubitelje heavy metala. In to je dobro! Requiem so ob zaključku nove odlične predstave razdelili svojim najbolj zvestim oboževalcem nekaj prestižnih daril, razmetali med publiko sveženj starih kaset in kopico bombonov ter novoletnih okraskov. Brez debate, perfektna zabava, na perfekten dan, ob nadvse ustrezni uri. Kmalu pa bo zunaj tudi novi studijski album skupine in potem….
In da se prodaja alkoholnih zvarkov v pregrešnem postojnskem šotoru slučajno ne bi ustavila tega večera, so oder z namenom pisanja male nočne kronike za konec okupirali še alkoholno dehteči korenjaki The Drinkers. Njihov motiv? Kot motiv sleherne prave skupine. Le z drugim pristopom. Narediti popoln žur! Tako da briješ norca iz sebe. Najprej iz sebe, potem pa iz drugih. To je pristop The Drinkers. Že kmalu na začetku je Maki ugotovil, da je Dedek Mraz istospolno usmerjen, podobnih ugotovitev skrajne porogljivosti, pa je bilo skozi druženje z The Drinkers tega večera še kar nekaj. Že v začetku je Koza odigral med komadom Tine Rine novo vlogo, za katero gotovo prejema dodatni honorar, vselej ko mu prične Maki pohotno dihati za ovratnik. Pa I Love Alkohol, Deset mejhnih jagrov, Pijemo ga radi, Ko to tamo peva…. Ne glede na to, da so zunaj globoko pod ničlo veselo rasle in vznikale ledene sveče, pa vretju in cvretju z The Drinkers ni bilo videti konca. The Drinkers so skočili na oder brez tonske preizkušnje. Nekdo iz publike je na to opazko pripomnil, da je The Drinkers tako ali tako ne potrebujejo, sicer bi zveneli preveč perfektno. Imeti enega najboljših bobnarjev mlade generacije v Sloveniji Klemena Markelja v skupini, pa samo po sebi namiguje na to, da jemljejo The Drinkers svoj posel nadvse resno in da se za vso to fasado burkaštva skriva velika skupina. Ne glede na to, da Makiju ne primanjkuje karizme v vlogi frontmena, pa je to pot vzbujala pozornost zlasti (“iz pristne domače volne (beri: Blegoško runo) pletena”) Jaegermeisster čepica The Drinkers staroste Mira Mutvarja.
To je to. Uspešno sklenjen festivalček za sloves od starega leta in napoved vročega koncertnega 2011! V rockerskem mestu Postojna! Kot se šika. Odlična energija, odlična atmosfera, super cene piva in seveda kar je glavno, super izbor kar se skupin tiče. Vseeno bi ob vsem tem človek pričakoval še kakih 100 do 150 glav več pod štorom, a konec koncev. Kmalu jih bo čakal popravni izpit, za postojnski žur pa je prav vsem manjkajočim lahko tokrat pošteno žal. Predstavljal je namreč precej več smiselnih in logičnih vzporednic z besedo “rock”, kot pet dni pred njim po “rock-u” imenovani Božični rock koncert v sosednji športni dvorani srednješolskega centra.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
